Jedro

Odpust delavca z dela na podlagi 129. člena ZDR je zakonit, če je delavec na delu zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, če je o zalotitvi obveščen pristojni državni tožilec in če je odpust delavcu pisno sporočen z navedbo razlogov za odpust. Če državni tožilec kasneje ugotovi, da kaznivega dejanja ni bilo, to pomeni ničnost odpusta in ponovno vzpostavitev delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o odpustu tožnika z dela pri toženi stranki, za reintegracijo in za priznaje plače in drugih pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Presodilo je, da so izpolnjeni pogoji za odpust po 129. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR). Sklepe delodajalca je spremenilo le glede datuma prenehanja delovnega razmerja (6. 8. 1996 namesto 2. 8. 1996) na podlagi ugotovitve, kdaj je bil sklep o odpustu tožniku dejansko vročen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bil edini dokaz o zalotitvi tožnika pri storitvi kaznivega dejanja video posnetek, pridobljen z nedovoljenim skrivnim snemanjem. Višina zatrjevane škode je čisti konstrukt. Če bi šlo za očitek kaznivega dejanja zoper premoženje, bi se glede na bližnje sorodstvo strank tako dejanje preganjalo le na zasebno tožbo. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker pogojev za odpust ni bilo. Tožilec ni ugotovil, ali je šlo za kaznivo dejanje, saj je o sprejemu take odločitve mogoče govoriti šele takrat, ko vloži obtožnico.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Revizijske navedbe, da je sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, pomenijo očitek bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Ta očitek ni utemeljen. Sodba sodišča druge stopnje ima obrazložitev glede odločilnih dejstev in tudi glede okoliščin, ki jih navaja revizija. Zato jo je mogoče preizkusiti. Revizijske navedbe se nanašajo na dejanske okoliščine in dokazno oceno sodišča druge stopnje. S tem poskuša revizija uveljavljati razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v reviziji po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 ni dovoljeno.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Odpust delavca z dela brez poprejšnje odpovedi na podlagi 129. člena ZDR je zakonit, če so izpolnjeni trije pogoji.

Prvič, delavec mora biti na delu ali v zvezi z delom zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Kako oziroma na kakšen način je bil zaloten in kdo je delavca zalotil pri storitvi kaznivega dejanja, ni pomembno. To lahko izhaja tudi iz video posnetkov, saj slikovno snemanje poslovnih (delovnih) prostorov delodajalca med delovnim časom ni prepovedano. Če ima delodajalec za to upravičen razlog, je tako snemanje sprejemljivo, čeprav zaposleni o njem niso bili vnaprej obveščeni. S tem se namreč ne posega v zasebnost delavca. Delo opravlja v prostorih in s sredstvi delodajalca, zato temu ni mogoče prepovedati, da tudi s tehničnimi sredstvi opravlja nadzor nad delom zaposlenih in razpolaganjem z zaupanimi sredstvi. Koliko pa bodo ti video posnetki upoštevani kot dokaz v kazenskem postopku in ali bo tudi na njihovi podlagi tožniku dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja, je stvar kazenskega postopka in ne tega delovnega spora. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Toženec je zoper tožnika podal kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika, ki se kot eno izmed kaznivih dejanj zoper gospodarstvo po 24. poglavju Kazenskega zakonika, preganja po uradni dolžnosti. Zato je nebistveno, kaj bi bilo, če bi šlo za kakšno kaznivo dejanje iz 23. poglavja Kazenskega zakonika.

Drugič, delodajalec mora istočasno z odpustom, o zalotitvi delavca pri storitvi kaznivega dejanja, obvestiti tudi pristojnega državnega tožilca. Ni sporno, da je tožena stranka to storila. Za zakonitost odpusta zadošča zgolj obvestilo. Nadaljnji tek kazenskega postopka vpliva na delovno razmerje le, če državni tožilec ugotovi, da kaznivega dejanja ni bilo. Kot je navedlo tudi sodišče druge stopnje, to pomeni ničnost odpusta in vzpostavitev delovnega razmerja že na podlagi zakona. Že na podlagi gramatikalne in logične razlage take zakonske ureditve je jasno, da zakon ne nalaga delodajalcu in sodišču v delovnem sporu, da bi moralo čakati na odločitev tožilca, ali bo vložil obtožnico ali ne. Delovno razmerje temelji tudi na zaupanju strank tega razmerja, ki je v primeru zasebnih delodajalcev še toliko bolj poudarjena. Zato ZDR posebej ureja primere prenehanja delovnega razmerja s takojšnjim učinkom, kadar medsebojnega zaupanja ni več: razvezo s strani delavca v 128. členu in odpust s strani delodajalca v 129. členu. Delodajalec nosi tveganje, če se njegov sum kasneje izkaže za neutemeljenega.

Tretjič, odpust mora delodajalec delavcu pisno sporočiti in navesti razloge za odpust. Ni sporno, da je tožena stranka to storila.

Vročitev pisnega sporočila vpliva tudi na datum prenehanja delovnega razmerja, o čemer je sodišče odločilo v neizpodbijanem delu pravnomočne sodbe.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljen.o (393. člen ZPP-77).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, trpi svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I /94).