Jedro

Ker se sodišče prve stopnje do predloženega dokaza (potrdila Arhiva RS) ni opredelilo, pa bi se moralo, saj je od tega dokaza odvisna ugotovitev, ali so razloge za kasnejšo vrnitev tožnice oziroma njenih staršev (22.3.1947) povzročili sami ali ne, ima izpodbijana sodba pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti, saj v njej ni naveden razlog o odločilnem dejstvu, ki je pomembno za odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 746/99-6 z dne 15.5.2000 se razveljavi, in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.3.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote D., Oddelka za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve z dne 18.2.1998, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanke za čas od 2.8.1942 do 15.5.1945. Tožnica je uveljavljala čas izgnanstva v trajanju od 2.8.1942 do 22.3.1947, ko se je iz Avstrije dejansko vrnila v domovino, tožena stranka in prvostopni upravni organ pa temu nista sledila, saj sta menila, da tožnica ni dokazala, da so se njeni starši v domovino vrnili po 31.12.1945 iz razlogov, ki jih niso sami povzročili. V obrazložitvi izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali izpolnjuje tožnica pogoje, ki so določeni v 16. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, v nadaljevanju: ZZVN), po katerem se čas trajanja prisilnega ukrepa, ki je bil tožnici priznan kot izgnanki (15.5.1945), šteje v dejanskem trajanju do povratka v domovino, to je do 22.3.1947. Navedeni člen, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, določa, da se je v primeru, da se je žrtev vojnega nasilja vrnila v domovino po 31.12.1945, čas po tem datumu priznal le, če je dokazala, da se pred tem ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila. Sodišče prve stopnje meni, da sta upravna organa obeh stopenj postopala pravilno, ker sta tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - izgnanke v času od 2.8.1942 do 15.5.1945. Tožnica tudi po mnenju sodišča prve stopnje niti z izjavami prič niti z listinami, ki so v upravnih spisih, ni dokazala, da se starša nista vrnila iz internacije iz razlogov, ki jih nista sama povzročila. Tako so zaslišane priče (F.P., A.P., V.V. in A.P.) povedale, da so 2.8.1942 Nemci izselili vasi B., M.L., Z.p., P., T. in O. Večino družin so Nemci izgnali v E. v Nemčiji, tožničino družino pa so transportirali v Avstrijo. V domovino so se v glavnem vrnili 2.5.1945. Razlogi, zakaj se je tožničina družina vrnila šele v letu 1947, pa jim niso znani. Sodišče prve stopnje pripominja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnici ni treba dokazati, da se ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila, glede na to, da je bila v spornem obdobju otrok, ker ZZVN za takšno razlago ne daje pravne podlage. Ker je bilo v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita in je zato sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazil, ki jih je predložila med upravnim postopkom. Ves čas upravnega postopka je dokazovala, da so njeni starši, ki so umrli že pred desetletjem, storili vse, da bi se čimprej vrnili v domovino, vendar vrnitev ni bila mogoča izven meddržavno dogovorjenih in organiziranih "repatriacijskih" transportov. Da se je družina vrnila s takšnim transportom dne 22.3.1947 izhaja iz potrdila Arhiva Republike Slovenije. Da pa se je repatriacijska selitev zavlekla in izvajala tudi v letih 1946, 1947 in 1948 izhaja tudi iz enciklopedije Slovenije na str. 174-175 pod geslom "repatriacija". Zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni štelo za pomembnega, v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. Tudi tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi ni utemeljila, zakaj dejstva, da se njena družina vrnila v domovino v organiziranem transportu, ni šteti kot dokaz, da sama ni povzročila razlogov za vrnitev v domovino po 31.12.1945. Iz podatkov upravnih spisov, in sicer iz potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 1.12.1997, namreč izhaja in tudi ni sporno, da se je z družino vrnila v domovino dne 22.3.1947 z organiziranim trasportom iz J. Istovetne tožbe je vložilo vseh sedem otrok njene družine, tožba je pa bila zavrnjena le njej. V dveh primerih, v katerih so bili sodišču prve stopnje predloženi enaki dokazi (opr. št. U 1348/98 - A.P. in opr. št. U 770/98 - F.Š.), pa je bilo tožbama ugodeno in sta bili zadevi vrnjeni v ponovni postopek toženi stranki, v ostalih primerih pa še ni bilo odločeno. Zato meni, da je njena pritožba utemeljena, saj je nelogično, da je v treh enakih primerih, ko gre za otroke ene družine, ki so bili v času selitve še vsi mladoletni, odločeno drugače. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odloči drugače, to je zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča pa tako tožena stranka, kot tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kot dokaz nista upoštevala potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 1.12.1997, ki izkazuje, da se je tožnica z družino vrnila v domovino dne 22.3.1947 z organiziranim transportom iz J. oziroma tega dokaza nista presodila.

Kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi pa je sodišče prve stopnje v zadevi tožničine sestre T.D. ugodilo njeni tožbi (sodba, št. U 745/99-6 z dne 3.7.2000) in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.3.1999, s katero je bilo obravnavano povsem istovetno dejansko stanje, kot v zadevi tožnice. Pritožbeno sodišče je v slednjem primeru zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper citirano sodbo in potrdilo to sodbo (glej sodbo: št. I Up 938/2000-5 z dne 28.5.2003).

Ker se sodišče prve stopnje do navedene tožbene navedbe in predloženega dokaza (potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 1.12.1997) ni opredelilo, pa bi se moralo, saj je od tega dokaza odvisna ugotovitev, ali so razloge za kasnejšo vrnitev tožnice oziroma njenih staršev dne 22.3.1947 povzročili sami, ali ne, ima izpodbijana sodba pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti, saj v njej ni naveden razlog o odločilnem dejstvu, ki je pomembno za odločitev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. odstavka 72. člena ZUS (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99), torej kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbano sodišče je zato pritožbi ugodilo na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.