Jedro

Navedbe o tem, da je oče tožnika vrgel iz stanovanja in pretepel, ne predstavljajo ponavljajočih se hudih kršitev človekovih pravic, saj je tožena stranka dovolj prepričljivo obrazložila, da je tožnik zdrav odrasel moški, star več kot 30 let in mora biti kot tak sposoben poskrbeti sam zase in ga njegov oče ni dolžan preživljati oziroma mu nuditi nastanitve. Iz tega vidika je zato zaključek tožene stranke pravilen, ko je dejstva, ki jih je tožnik navajal, označila kot nepomembna. Enako velja tudi za žalitve muslimanov, ki so ga srečevali in so vedeli, da je katolik. Pri tem je namreč potrebno upoštevati, da gre pri tovrstnem preganjanju za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, nedržavni subjekti pa se lahko štejejo kot subjekt preganjanja le v primeru, če je mogoče dokazati, da prosilcu subjekti kot so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Tožnik pa tega ni izkazal, saj je sam rekel, da teh preganjanj ni prijavil policiji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da ima v Alžiriji družinske težave, ker je spremenil vero. V Alžiriji vlada tudi rasizem med Arabci in Berberi. Zaradi spremembe vere ga je tepel oče in ga nagnal iz hiše in vsi drugi v regiji, kjer je živel, ga grdo gledajo. V Alžiriji tudi nima dovolj sredstev, da bi lahko živel sam. Že v stanovanju, kjer je živel, niso imeli dovolj denarja, da bi se normalno preživljali. Stanovanje je delil še s sedmimi osebami. Leta 2001 je prišlo do incidenta med Arabci in Berberi, kjer je dobil udarec v vrat. 2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, saj ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sicer je uveljavljal, da je imel v izvorni državi težave zaradi svoje berberske narodnosti in spremembo veroizpovedi, vendar pa je kljub temu, da uveljavlja razloge, ki predstavljajo razloge preganjanja, očitno, da so dejstva, ki jih je navajal, nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Iz njegovih izjav kot celote jasno izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, kar je posredno tudi sam priznal. Na osebnem razgovoru je povedal, da je imel težave tudi zaradi revščine. Glede spreobrnitve v kristjana in glede berberske narodnosti pa je navajal samo takšne okoliščine, ki so za presojo mednarodne zaščite nepomembne, saj po svoji intenziteti in obliki ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode. Glede berberske narodnosti je povedal, da obstaja v Alžiriji rasizem v odnosu do berberske manjšine in da je bil leta 2001 poškodovan v incidentu med Alžirci in Berberi. Na osebnem razgovoru pa sam od sebe sploh ni navedel nobenih težav zaradi berberske narodnosti, ampak je to storil šele takrat, ko mu je bilo predočeno, da je kot razlog za zapustitev izvorne države to navedel na policijski postaji. Šele nato se je skliceval na poškodbo iz leta 2001 in da je bil diskriminiran, ker njihovega jezika niso priznavali v šoli. Sklicevanje na dogodke izpred več kot petnajstih let, ko je tožnik glede na lastne navedbe zadobil poškodbo in glede na njegovo starost je vsaj toliko let že preteklo od zaključka njegovega šolanja, je za oceno njegove sedanje ogroženosti v primeru vrnitve v izvorno državo povsem nerelevantno. V tem oziru so ti dogodki nepomembni za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tudi težave, ki se nanašajo na njegovo spreobrnitev v kristjana, so za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite nepomembne. To, da ga je oče vrgel iz hiše in predhodno tudi pretepel, ker se je spreobrnil, je precej nepomembno v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč zdrav odrasel moški, star več kot 30 let in mora biti kot tak sposoben poskrbeti sam zase in ga njegov oče ni dolžan preživljati oziroma mu nuditi nastanitve. Opazke in pljuvanje ljudi, ki so ga poznali, pa še zdaleč ne dosegajo standarda preganjanja in zato predstavljajo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Ljudska demokratična republika Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožnik sicer uveljavlja, da je imel v izvorni državi težave zaradi svoje spremenjene veroizpovedi in berberske narodnosti, vendar te njegove težave niso po svoji intenziteti in obliki takšne narave, da bi ustrezale preganjanju ali resni škodi. Tožnik pa tudi ni uspel izkazati, da mu njegova izvorna država ni sposobna nuditi zaščite. Na vprašanje, ali je muslimane, ki so ga žalili in pljuvali, prijavil na policijo, je odgovoril, da ne, ker ne tožari. Torej zaradi dejanj, ki so bila storjena s strani nedržavnih subjektov, sploh ni iskal zaščite. Posledično pa tudi ni uspel izkazati, da Ljudska demokratična republika Alžirija zanj osebno ni varna država.

3. Tožnik v tožbi navaja, da ne drži, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V postopku je navajal številna dejstva, zaradi katerih je zapustil Ljudsko demokratično republiko Alžirijo, pri čemer pa je posebej izpostavil neodobravanje njegove spremembe vere ter preganjanja zaradi pripadnosti berberski narodnosti. Bil je ravno zaradi spreobrnitve v kristjana v izvorni državi žrtev nečloveškega in poniževalnega ravnanja s strani svojih sorodnikov (brata in očeta) ter ostalih prebivalcev regije, kjer je živel. Tožnika so stalno žalili muslimani in po njegovi izpovedi ga je vsak musliman, ko ga je videl in ki je vedel, da je katolik, žalil in pljuval. Zaradi navedenega so tožnika po njegovih navedbah sovražili. Tožena stranka je kljub temu štela, da so dejstva, ki jih je navajal, nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožena stranka se tudi ni nikjer opredelila o tem, ali dvomi v resničnost navedb tožnika, kljub temu, da je tožnika zelo podrobno spraševala o njegovem načinu spremembe vere. Tožnik je izpostavil tudi njegovo preganjanost zaradi pripadnosti berberski narodnosti, zaradi česar njegovo izvorno državo zanj nikakor ne more šteti za varno izvorno državo. Ne glede na to, da je vlada sprejela Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, na katerem je tudi Ljudska demokratična republika Alžirija, pa ta država za tožnika ne predstavlja varne države, saj mu ne zagotavlja varovanja človekovih pravic v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožena stranka bi morala tožnika seznaniti s tem, da bo pri svoji odločitvi uporabila drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), da bi se lahko tožnik o tem še podrobneje izrekel. Vsekakor je podan dvom o obstoju razlogov iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 in bi zato morala tožena stranka odločiti v rednem in ne v pospešenem postopku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je zelo natančno opredelila do navedb tožnika v zvezi z njegovo spremembo veroizpovedi in berbersko narodnostjo in pojasnila, zakaj so te navedbe nepomembne. Vsak prosilec ima možnost, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru navede razloge, zaradi katerih je odšel iz izvorne države. Bilo bi nenavadno osebo, ki je razloge za odhod iz izvorne države navedla in trdi, da tam ne more bivati, spraševati, zakaj zanjo osebno ta država ni varna. Oseba je namreč to pojasnila že s tem, ko je navedla razloge za odhod iz izvorne države. S tem, ko trdi, da je morala zapustiti izvorno državo, pomeni, da zanjo ni varna. Zato takšno soočanje ni potrebno oziroma je nesmiselno. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

7. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajata razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

8. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami o tem, da naj bi dejstva, na katera se tožnik sklicuje, ne bila nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. S tem v zvezi tožnik v tožbi navaja, da je bil žrtev nečloveškega in poniževalnega ravnanja s strani svojih sorodnikov in ostalih prebivalcev regije. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi bilo možno pri dogodkih, ki jih tožnik navaja, govoriti o nečloveškem in poniževalnem ravnanju. ZMZ-1 namreč v 26. členu podrobno določa, katera dejanja se lahko štejejo kot dejanja preganjanja. Skladno s prvim odstavkom 26. člena ZMZ-1 morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti. Nadalje je v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 primeroma določeno, kaj se šteje med taka dejanja preganjanja. To so na primer dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način in podobno. Navedbe o tem, da je oče tožnika vrgel iz stanovanja in pretepel, ne predstavljajo ponavljajočih se hudih kršitev človekovih pravic, saj je tožena stranka dovolj prepričljivo obrazložila, da je tožnik zdrav odrasel moški, star več kot 30 let in mora biti kot tak sposoben poskrbeti sam zase in ga njegov oče ni dolžan preživljati oziroma mu nuditi nastanitve. Iz tega vidika je zato zaključek tožene stranke pravilen, ko je dejstva, ki jih je tožnik navajal, označila kot nepomembna. Enako velja tudi za žalitve muslimanov, ki so ga srečevali in so vedeli, da je katolik. Pri tem je namreč potrebno upoštevati, da gre pri tovrstnem preganjanju za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, nedržavni subjekti pa se skladno s tretjo alinejo 24. člena ZMZ-1 lahko štejejo kot subjekt preganjanja le v primeru, če je mogoče dokazati, da prosilcu subjekti kot so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Tožnik pa tega ni izkazal, saj je sam rekel, da teh preganjanj ni prijavil policiji.

9. V zvezi s tožbeno navedbo, da se tožena stranka ni opredelila do tega, ali dvomi v resničnost navedb tožeče stranke, pa sodišče ugotavlja, da ne gre za nikakršno pomanjkljivost izpodbijane odločbe. Glede na to, da tožena stranka ni navedla, da naj tožniku ne bi verjela, je očitno, da tožnikovih navedb ne šteje kot neverodostojne. V tem primeru pa tudi ni potrebe, da bi morala posebej pojasnjevati, zakaj v prosilčeve navedbe ne dvomi.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, da Alžirija za tožnika ne predstavlja varne izvorne države in da tožena stranka tožnika v postopku ni seznanila, da bo uporabila ta koncept, pa sodišče pojasnjuje, da tožnik ni izkazal, da njegova izvorna država zanj ne bi bila varna država, saj je sam rekel, da dogodkov, ki so se mu dogajali, ni prijavil policiji, če pa niti ni poskušal pridobiti pomoči organov izvorne države, ne more zatrjevati, da Alžirija zanj ne bi bila varna država. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da tožnika ni bilo potrebno posebej spraševati o tem, ali Alžirija zanj predstavlja varno izvorno državo, saj glede na to, da je navedel razloge, zakaj jo je zapustil, očitno izhaja, da on osebno meni, da zanj ni varna iz razlogov, kot jih navaja v prošnji. Vendar pa po mnenju tožene stranke, kateremu se pridružuje tudi sodišče, pri svojih navedbah ni uspel izkazati, da Alžirija dejansko zanj ni varna izvorna država.

11. Glede tožbene navedbe, da je tožnik izpostavil tudi njegovo preganjanost zaradi pripadnosti berberski narodnosti in da se tudi zaradi tega njegove izvorne države zanj ne more šteti za varno izvorno državo, pa sodišče prav tako meni, da s temi navedbami tudi ni izkazal, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. S tem v zvezi se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je sklicevanje na dogodke izpred več kot petnajstih let, ko je tožnik glede na lastne navedbe zadobil poškodbo v incidentu med Alžirci in Berberi in da je glede na njegovo starost vsaj toliko let že preteklo od zaključka njegovega šolanja (kjer naj bi bil diskriminiran zaradi jezika), za oceno njegove sedanje ogroženosti v primeru vrnitve v izvorno državo povsem nerelevantno.

12. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. Tožnik je s predlogom za lastno zaslišanje smiselno predlagal tudi, da se opravi glavna obravnava. ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da v določenih primerih lahko odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi je tak primer podan. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Sodišče pa je presodilo, da še eno zaslišanje tožnika ni pomembno za odločitev, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku in to tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, zaradi česar po mnenju sodišča še tretje zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

14. Pooblaščenka tožnika je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnikova pravna zastopnica je po seznamu, objavljenem na spletni strani Ministrstva za pravosodje, svetovalka za begunce, v takem primeru pa po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve, zato ne more uveljavljati vrnitve stroškov postopka še v sodnem postopku.