Jedro

Iz določbe 20. člena OT že na podlagi jezikovne razlage jasno izhaja, da je za presojo uporabe OT odločilen začetek teka sodnega postopka na prvi stopnji, ne glede na to, ali se je ta kasneje nadaljeval v času veljavnosti tega zakona ali morebiti na drugi stopnji. Uporaba določb OT tudi ni odvisna od tega, kdaj je bila izdana odločba, s katero je bil tožnik določen za izvajanje BPP, temveč, kdaj se je začel postopek, v katerem je tožnik prosilko za BPP zastopal. V konkretnem primeru je za odločitev bistvenega pomena odgovor na vprašanje, kdaj se je postopek na prvi stopnji začel. Od tega je odvisno, ali je treba za odmero stroškov in nagrade tožniku uporabiti ZOdvT ali veljavno OT. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1745/2014 z dne 5. 1. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku (odvetniku A.A.) na podlagi napotnice 1745/2014 z dne 24. 10. 2014, priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v skupni višini 174,80 EUR. Višji zahtevek je zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je bila upravičenki, B.B., z odločbo Bpp 1745/2014 z dne 24. 10. 2014 dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v izvršilnem postopku po sklepu Okrajnega sodišča v Trbovljah N 19/2007 z dne 8. 5. 2013 o razdružitvi solastne nepremičnine, pravnomočnem in izvršljivem 13. 6. 2013, ter kot oprostitev plačila stroškov izvršilnega postopka. Tožnik je toženi stranki pravočasno vrnil originalno in s strani upravičenke podpisano napotnico ter predlagal, da naj se mu za opravljeno delo prizna nagrada in potrebni izdatki v skupnem znesku 1.732,50 EUR. Tožena stranka predlogu odvetnika o odmeri nagrade ni ugodila v celoti. Nagrado in potrebne izdatke je odmerila v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki velja za nagrade, izplačane iz državnega proračuna. Pri odmeri nagrade je tožnik upošteval vrednost spornega predmeta v višini nad 30.000,00 EUR. Tožena stranka je tožniku odmerila nagrado po tarifnih številkah, predvidenih za postopek po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Tožniku je po tar. št. 3460 ZOdvT priznala nagrado za sestavo in vložitev predloga odredbe za prodajo nepremičnine v višini 77,40 EUR (258,00 x količnik 0,3) in po tar. št. 3467 ZOdvT nagrado za zastopanje upravičenke na naroku, prav tako v višini 77,40 EUR (258,00 EUR x količnik 0,3). Po tar. št. 6002 ZOdvT je tožniku priznala pavšalne stroške za poštne storitve v višini 20,00 EUR. Skupaj torej 174,80 EUR.

3. Tožnik nasprotuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka pri odločanju o odmeri nagrade namesto določb ZOdvT, ki veljajo za nepravdni postopek, uporabila specialne določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki veljajo samo za izvršilni postopek. Iz opravilnih številk (N 19/2007 oz. po spremembi z dne 29. 1. 2015 N 4/2015) izhaja, da ne gre za izvršilni postopek, pač pa za nepravdni postopek o razdružitvi solastnine. Gre torej za redni nepravdni postopek na I. stopnji in ne za poseben postopek, ki se ureja po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Tožena stranka je tako uporabila napačne tarifne številke ter napačno izračunala znesek predmetne nagrade. Tar. št. 3460 se izrecno nanaša na nagrado za predlog za izvršbo, vendar pa v tem postopku ni nobenega upnika, niti nobene njegove terjatve, katero bi bilo treba poplačati z rubežem. Enako velja tudi za nagrado za narok po tar. št. 3467. Osnovno nagrado za sestavo in vložitev predloga odredbe po tar. št. 3100, ki glede na vrednost predmeta, skladno s 36. členom predmetnega zakona znaša 258,00 EUR, je treba povečati za količnik 1,3 kar znaša 335,40 EUR. Osnovno nagrado za udeležbo oz. zastopanje upravičenke na naroku po tar. št. 3102 v višini 258,00 EUR, je treba povečati za količnik 1,2, kar znaša 309,60 EUR. Nesporna pa je nagrada za pavšal po tar. št. 6002, ki znaša 20,00 EUR. Skupaj torej 674,00 EUR (op. s. pravilno 665,00 EUR). Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške v znesku 674,00 EUR, podredno pa, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude, z zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v okviru postavljenega zahtevka. Tožnik je nagrado priglasil na podlagi ZOdvT. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, zakaj se je nagrada odmerila po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Pri odmeri nagrade je treba upoštevati, da je bila prosilki dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v izvršilnem postopku in ne v nepravdnem postopku. Če bi tožena stranka drugače odmerila stroške, bi s tem presegla obseg dodeljene BPP po odločbi in na njeni podlagi izdani napotnici. Tožena stranka dodaja, da je iz prošnje razvidno, da je prosilka zaprosila za BPP za izvršbo na nepremičnine ter za zastopanje na I. in II. stopnji v izvršilnem postopku in za oprostitev stroškov postopka. Kolikor je prosilka v prošnji napačno navedla postopek, za katerega ji je bila dodeljena BPP, bi lahko tožnik zahteval od tožene stranke spremembo postopka iz izvršilnega postopka v nepravdni postopek s popravnim sklepom. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je tožena stranka uporabila ZOdvT namesto Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), pa tožena stranka navaja, da tožnika ni pozivala na dopolnitev stroškovnika v smislu, da nagrado priglasi na podlagi OT oz. ni sama odločila na podlagi OT, saj se od tožnika (odvetnika) kot prava vešče stranke pričakuje poznavanje predpisov, ki jih uporablja, zato je odločitev sprejeta v okviru postavljenega zahtevka.

5. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi navaja, da bi tožena stranka morala ravnati v skladu s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zakon ne razlikuje med prava veščo in prava neveščo stranko, zato bi tožena stranka morala tožnika pozvati na dopolnitev. Tožnik ponovno navaja, da v konkretnem primeru že iz opravilne številke zadeve izhaja, da gre nepravdno zadevo in ne za izvršilni postopek, zato bi tožena stranka morala uporabiti pravilno tarifno številko.

6. Stranka z interesom, upravičenka do BPP B.B., na tožbo ni podala odgovora.

7. Tožba je utemeljena.

8. V konkretnem primeru je sporno, ali je tožnik (odvetnik) iz naslova BPP, odobrene z odločbo Bpp 1745/2014, upravičen do priznanja nagrade in stroškov za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje prosilke pred sodiščem na I. stopnji na podlagi ZOdvT ali na podlagi OT.

9. Po prvem odstavku 20. člena OT se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po do tedaj veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 - popr., 67/03 in 70/03 – popr.). Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – Zodv-C) (drugi odstavek 20. člena OT). Sedaj veljavna OT je začela veljati 10. 1. 2015 (22. člen OT).

10. Iz navedene določbe 20. člena OT že na podlagi jezikovne razlage jasno izhaja, da je za presojo uporabe OT odločilen začetek teka sodnega postopka na prvi stopnji, ne glede na to, ali se je ta kasneje nadaljeval v času veljavnosti tega zakona ali morebiti na drugi stopnji. Uporaba določb OT tudi ni odvisna od tega, kdaj je bila izdana odločba, s katero je bil tožnik določen za izvajanje BPP, temveč, kdaj se je začel postopek, v katerem je tožnik prosilko za BPP zastopal. 11. Glede na predhodno navedeno je v konkretnem primeru za odločitev bistvenega pomena odgovor na vprašanje, kdaj se je postopek na prvi stopnji začel. Od tega je odvisno, ali je treba za odmero stroškov in nagrade tožniku (odvetniku) uporabiti ZOdvT ali veljavno OT. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

12. Iz upravnega spisa in prilog v spisu izhaja, da je v nepravdni zadevi N 19/2007 sklep z dne 8. 5. 2013 postal pravnomočen 13. 6. 2013. Prosilka je 27. 6. 2014 vložila prošnjo za BPP. Prošnji prosilke je bilo z odločbo Bpp 1745/2014-6 z dne 24. 10. 2014 delno ugodeno. Odobrena ji je bila redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v izvršilnem postopku po sklepu Okrajnega sodišča v Trbovljah N 19/2007, o razdružitvi solastne nepremičnine. Odvetnik je 29. 1. 2015 vložil predlog odredbe za prodajo nepremičnine po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V nepravdnem postopku je Okrajno sodišče v Trbovljah 16. 11. 2016 izdalo sklep N 4/2015, s katerim je nepravdni postopek za prodajo solastne nepremičnine ustavilo, s čimer je prosilki omogočilo nadaljevanje uveljavljanja drugih zahtevkov s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku. Iz opisanega sledi, da se je postopek začel v času ko je veljala OT in da je tožnik vložil predlog odredbe na podlagi določb ZNP. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka pri odločanju o stroškovnem zahtevku tožnika morala uporabiti pravilno materialno pravo. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je tožnik priglasil nagrado na podlagi ZOdvT, vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka pri odločanju o zahtevku ni vezana na pravilno uporabo materialnega prava. Sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da je tožnik odvetnik in prava vešča stranka, je v tem primeru nerelevantno in sodišče pritrjuje tožniku, da zakon ne razlikuje med prava veščo in prava neveščo stranko. Tožena stranka je dolžna pri odločanju, tudi če tožnik navede napačno pravno podlago, odločiti na podlagi veljavnega materialnega prava. Skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) je tožena stranka pri odločanju vezana na določbe zakona. To pomeni, da je dolžna uporabiti zakon, ki velja v času odločanja o pravici oziroma obveznosti, če posamezni zakon ne določa posebnih pravil o njegovi uporabi.

13. Pri tem sodišče še dodaja, da se bo tožena stranka v ponovnem postopku morala opredeliti tudi do tožbenega ugovora tožnika, ki zatrjuje, da je opravljal dejanja po določbah ZNP in da je upravičen do nagrade za nepravdni postopek. Tožena stranka te pomanjkljivosti ne more odpraviti s pojasnili v odgovoru na tožbo. Predmet presoje je zakonitost izpodbijanega akta, zato razlogov, ki jih tožena stranka ni navedla v obrazložitvi izpodbijanega akta, in jih navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče ne more upoštevati.

14. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravni spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).