Jedro

Delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, to je centriranje in vijačenje težkih kovinskih prečnih nosilcev na kovinske stebre na višini 5 m, pri čemer je bila višina tožnikovega stojišča na lestvi cca. 2,5 m, je nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo, ki nastane pri opravljanju nevarnega dela, pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njim ukvarja, to je tožena stranka.

Ob ugotovljenih okoliščinah, ki so prispevale k nezgodi in ugotovitvah, da tožnik zaradi neravnega terena lestve ni mogel postaviti v položaj v obliki črke A, da je ravnal tako, kot je bilo pri toženi stranki običajno, da ga ta na drugačen oziroma pravilen način ni opozorila in da direktor tožene stranke ni opravljal nadzora glede varnega opravljanja dela, tožena stranka ni dokazala, da je bil škodni dogodek izključno posledica ravnanja tožnika (nepravilne postavitve lestve na kovinsko konstrukcijo), ki ga tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti (drugi odstavek 153. člena OZ), niti, da je tožnik prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka v zvezi s I. točko izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2015 dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožnika, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 38.100,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2015 in zakonske zamudne obresti od zneska 100,60 EUR od 6. 11. 2014 do 19. 2. 2015, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 970,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka), na račun sodnih taks pa plačati sodno takso v višini 521,64 EUR (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 1.314,23 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v ugodilnem delu in zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano (pravilno: izpodbijani del sodbe) sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremeni v I. točki izreka tako, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 2.820,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 2. 2015 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži plačilo vseh stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe napačno ugotovilo, da je tožnik izvajal vijačenje strešnih nosilcev na betonske stebre, saj so bili vsi stebri kovinski. Ne strinja se, da je šlo v obravnavanem primeru za nevarno delo, saj sta delavca stala na lestvi na višini 2,5 m. Varnostni pas za delo ni bil predpisan, kar kaže na to, da ni šlo za nevarno delo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da delavci niso imeli varnostne čelade, je brezpredmetna, saj uporaba čelade ne bi imela nobenega vpliva na nastanek škode. Nadalje navaja, da ugotovitve, da direktor tožene stranke delavcev ni opozarjal na varno delo in uporabo varovalne opreme ter na pravilno uporabo lestve, temeljijo izključno na izpovedi tožnika, ki je zainteresiran za izid postopka in priče A.A., bivšega delavca tožene stranke, ki ima do tožene stranke določene zamere. Iz izpovedi direktorja tožene stranke in izvedenskega mnenja izvedenca B.B. je razvidno, da je direktor tožene stranke že prej večkrat opozarjal na pravilno uporabo lestve. Zaključek sodišča prve stopnje, da se lestve zaradi neravnega terena ni dalo postaviti v položaj v obliki črke A, je napačen, saj je že s fotografij razvidno, da teren takšnega načina uporabe lestve ni preprečeval. Ugotovitve sodišča, da so bila sidra za pritrditev stebra prekratka in da globina sidranja ni bila zadostna, ne morejo temeljiti na izjavah tožnika in priče A.A.. Meni, da bi lahko na to vprašanje odgovoril le predlagani izvedenec gradbene stroke, ki pa ga sodišče ni postavilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Opozarja na sodno prakso, po kateri delo na manjši lestvi samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti in takšno postane šele v določenih okoliščinah. Delo na lestvi, na kateri je stal tožnik na višini 2,5 m, samo po sebi ni nevarna dejavnost. Kot je pojasnil sodni izvedenec, se montaža kovinske konstrukcije ne uvršča v seznam posebno nevarnih del iz priloge II Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, za tovrstno vijačenje pa so potrebna običajna kovinarsko – ključavničarska znanja za montažo konstrukcij. Izvedenec je tudi pojasnil, da pri delu ni bila potrebna postavitev odrov niti uporaba varnostnih pasov. Delo tožnika na lestvi je postalo nevarno šele takrat, ko je tožnik napačno namestil lestev, saj je to po oceni izvedenca povzročilo momentalno obremenitev stebra in padec kovinske konstrukcije. Sodni izvedenec je navedel, da tožnik ni pravilno postavil lestve. Glede na to, da je imel tožnik osem let praktičnih izkušenj in opravljen praktični in teoretični del izpita iz varstva pri delu, pa je bil s pravilno uporabo lestve nedvomno seznanjen. Tudi če je delo tožnika postalo nevarno takrat, ko je napačno namestil lestev in se po njej povzpel, pa tožena stranka na to ni imela nobenega vpliva in tega ni mogla preprečiti. Dogodek je bil zanjo nepričakovan in nepreprečljiv, saj ni mogla vedeti, da bo tožnik napačno prislonil lestev in se po njej povzpel. Glede na to ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Meni, da v kolikor tožnik ni izključno odgovoren za nastanek nezgode, je v pretežnem delu zanj soodgovoren, ker kljub opravljenemu preizkusu iz varnosti in zdravja pri delu in kljub dolgoletnim delovnim izkušnjam pri vijačenju podobnih konstrukcij in dejstvu, da je šlo za enostavno ročno opravilo, ni pravilno postavil lestve v položaj v obliki črke A. Njegov soprispevek je najmanj 80 %. Ne strinja se z višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da je dejansko stanje glede vrste in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter glede trajnih posledic zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno in popolno ugotovljeno, da pa je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, previsoka. Previsoka je tudi prisojena odškodnina za primarni in sekundarni strah, saj je primarni strah trajal le kratek čas, sekundarni strah za izid zdravljenja večje intenzitete pa je tožnik trpel le kratek čas. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik star 58 let, da je bil v času nezgode pred upokojitvijo, naknadno pa je bil upokojen kot invalid II. kategorije invalidnosti. Kot dokaz, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, prilaga sklep o zavrženju kazenske ovadbe zoper direktorja tožene stranke, iz katerega je razvidno, da je bila kazenska ovadba zoper direktorja tožene stranke zavržena, ker ni podan utemeljen sum, da bi slednji storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po 201. členu KZ-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prisodi še odškodnino v višini 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je zlom četrtega ledvenega vretenca posledica obravnavane nezgode. Meni, da to izhaja tudi iz predložene medicinske dokumentacije. Poudarja, da je tožnik o bolečinah v ledvenem delu hrbtenice tožil že od same nezgode dalje. Če ne bi bilo tako, lečeči zdravnik prav gotovo ne bi odredil RTG slikanja ledvenega dela hrbtenice. Zdravniki so tožniku zatrjevali, da so bolečine v hrbtenici posledica poškodbe zgornjega dela desne stegnenice. Šele ko je bilo zdravljenje zloma toliko zaključeno, da bi bolečine v hrbtenici morale ponehati, so zdravniki tožnikove navedbe o bolečinah vzeli toliko resno, da so odredili RTG in CT slikanje, ki sta pokazala, da je dejansko utrpel tudi zlom četrtega ledvenega vretenca. Poudarja, da tožnik pred škodnih dogodkom niti po njem ni utrpel kake druge nezgode, ki bi povzročila ugotovljene poškodbe hrbtenice. Prav tako pred nezgodo ni imel težav ali bolečin v hrbtenici. Tožniku so se bolečine in težave s hrbtenico pojavile šele po škodnem dogodku. Sklicuje se na mnenje sodnega izvedenca ortopeda, ki je ocenil, da obstaja 70 - odstotna verjetnost, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel tudi zlom telesa vretenca L5. Meni, da je sodišče odškodnino odmerilo v prenizkem znesku, saj pri posameznih postavkah ni ustrezno ovrednotilo izvedenskega mnenja sodne izvedenke medicinske stroke in tožnikove izpovedi. Ni upoštevalo, da bo tožnik telesne bolečine, upoštevaje pričakovano življenjsko dobo, trpel vsaj še 20 let. Prav tako ni upoštevalo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star komaj 54 let, da je bil popolnoma zdrav in vitalen, brez vsakršnih bolečin. Pri odmerjeni odškodnini za strah je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik trpel intenzivni sekundarni strah le 27 dni, saj je to glede na dejstvo, da je bil tožnik hospitaliziran 35 dni, prekratko obdobje. Poudarja, da sodišče pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo, da je tožniku praktično za vse življenje onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njegovega življenja, zaradi česar prestaja in bo prestajal zelo intenzivne duševne bolečine. Tudi v tem delu bi moralo sodišče upoštevati tožnikove težave s hrbtenico. Ne strinja se z zavrnitvijo odškodnine za skaženost. Sodišče je kršilo 2. člen v povezavi s 7. členom ZPP, ko je glede zahtevka o odškodnini za skaženost ugotavljalo neprerekana dejstva, ki jih je tožnik navajal glede skaženosti. Poleg tega je odločitev sodišča, da je nezgoda pri tožniku pustila zunanje spremembe na telesu, glede katerih je tudi sodna izvedenka medicinske stroke podala mnenje, da je podana zgolj estetska motnja, v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Pri skaženosti je pomembno tudi, za kakšne spremembe gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, kakšne reakcije povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca pri drugih ljudeh. Iz sodbe pa takšna obrazložitev ne izhaja, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odmero odškodnine se sklicuje na posamezne odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. opr. št. II Ips 296/2011, opr. št. II Ips 94/93, opr. št. II Ips 6/2001 in opr. št. II Ips 351/2001). Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode. V zvezi s tem navaja, da tožena stranka teku zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni nasprotovala. Ker je sodišče ugotavljalo tek zakonskih zamudnih obresti, je s tem kršilo 2., 7. in 214. člen ZPP. Meni, da bi moralo sodišče zakonske zamudne obresti od premoženjske škode prisoditi že od 6. 11. 2014 dalje, to je od dneva nastanka premoženjske škode. Zakonske zamudne obresti od čiste denarne terjatve tečejo že z dnem zapadlosti te terjatve, in ne šele takrat, ko je postavljen zahtevek za njeno poplačilo. Nadalje navaja, da je odločitev o stroških postopka napačna, saj sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo njegovega uspeha po temelju in po višini. Prav tako mu nepravilno ni priznalo celotnih priglašenih potnih stroškov. Meni, da bi moralo sodišče pri tem uporabiti postavko kilometrine v višini 0,37 EUR na km. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke (kot od svojega delodajalca) uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 22. 8. 2014. Tožnik se je poškodoval, ko se je med vijačenjem strešnega nosilca na kovinski steber celotna kovinska konstrukcija podrla, pri tem pa je tožnik padel z lestve.

8. V skladu s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), v členih 131 do 189. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tožniku odgovarja po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti, ker je tožnik opravljal delo na višini, ki se šteje za opravljanje nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ). Hkrati je presodilo, da tožena stranka ni razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 153. člena OZ), niti tožnik k nastanku škode ni prispeval (tretji odstavek 153. člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine tožnikove nezgode, do katere je prišlo 22. 8. 2014 pri opravljanju dela na gradbišču v Obrtni coni C.. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi tožnika, tožnikovega sodelavca A.A. in direktorja tožene stranke D.D. ugotovilo, da je do tožnikove nezgode prišlo pri opravljanju dela - vijačenja strešnega prečnega nosilca na kovinski steber na višini približno 5 m, kar sta tožnik in njegov sodelavec opravljala po navodilu direktorja tožene stranke. Delo je potekalo tako, da sta lestev naslonila na steber, direktor tožene stranke pa je nato z dvigalom Hiab dvignil strešne nosilce, ki sta jih vijačila na steber. Višina tožnikovega stojišča na lestvi je bila cca 2,5 m. Pritožbeni očitek tožene stranke o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe, da je tožnik izvajal vijačenje na betonski steber, ni utemeljen. Očitno zmoten zapis sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe, da naj bi tožnik izvajal vijačenje strešnih nosilcev na betonske stebre, namesto pravilno na kovinske stebre, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je tudi iz nadaljnjih ugotovitev sodišča (npr. v 11. točki obrazložitve sodbe) razvidno, da je pri odločitvi upoštevalo, da je šlo za vijačenje na kovinske stebre. Nenazadnje je to dejstvo v izvedenskem mnenju ugotovil tudi sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost B.B.. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami nezgode utemeljeno sledilo njegovemu izvedenskemu mnenju, saj je mnenje podal jasno, prepričljivo in strokovno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je kovinska konstrukcija zrušila zaradi delovanja teže delavcev, ki je delovala nanjo preko naslonske lestve, pri čemer vpetje sidrišča v armirani betonski steber ni zdržalo. Sodni izvedenec je ugotovil, da je k škodnemu dogodku prispeval splet več okoliščin, in sicer slabo izvedena oziroma neustrezno načrtovana sidrišča, možnost poškodovanja (ob manipulaciji razrahljanja) betonskih ležišč sider, nepodprti stebri, pomanjkljiv nadzor delavcev pri montaži in nevarno delo delavcev pri montaži. 10. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, to je centriranje in vijačenje težkih kovinskih prečnih nosilcev na kovinske stebre na višini 5 m, pri čemer je bila višina tožnikovega stojišča na lestvi cca. 2,5 m, nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo, ki nastane pri opravljanju nevarnega dela, pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njim ukvarja, to je tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki takšni presoji nasprotujejo, so neutemeljene. Zgolj dejstvi, da za konkretno opravljanje dela ni bil predpisan varnostni pas in da sodni izvedenec montaže kovinske konstrukcije, kakršna je bila v konkretnem primeru, ni uvrstil med posebno nevarna dela, kot so opredeljena v prilogi II Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005), še ne pomenita, da konkretno delo, kot ga je opravljal tožnik, ni bilo nevarno delo. Gre namreč za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa oziroma v vsaki posamezni zadevi sodišče. Osnovno izhodišče pa je, da je dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna dejavnost, kar delo na višini, kot se je izvajalo v obravnavnem primeru, nedvomno je.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za popolno razbremenitev odgovornosti tožene stranke iz drugega odstavka 153. člena OZ (ravnanje oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti) niti za delno razbremenitev odgovornosti iz tretjega odstavka 153. člena OZ (da je oškodovanec prispeval k nastanku škode). Tožena stranka je za popolno oziroma delno razbremenitev svoje odškodninske odgovornosti navajala tožnikovo nepravilno postavitev lestve na kovinsko konstrukcijo. Sodni izvedenec je med okoliščinami, ki so prispevale k škodnemu dogodku, izpostavil tudi napačno postavitev lestve, ki je bila postavljena neposredno na kovinsko konstrukcijo, namesto pravilno v položaj v obliki črke A. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zaradi neravnega terena lestve ni mogel postaviti v pravilni položaj, to je položaj v obliki črke A. Ugotovilo je tudi, da direktor tožene stranke ni opravljal nadzora nad delavci v zvezi z varnim opravljanjem dela, niti v zvezi z uporabo lestve, in da delavcev na varno delo in uporabo varovalne opreme ni opozarjal. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi tožnika in A.A.. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje njunima izpovedima ne bi smelo verjeti, ker nista verodostojni, in sicer tožniku zato, ker je zainteresiran za izid postopka, A.A. pa, ker je bivši delavec tožene stranke, ki ima do nje zamere. Njuna izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča. Glede na to, da sta oba o bistvenih okoliščinah nezgode in glede pomanjkljivega nadzora s strani tožene stranke v zvezi z varnim opravljanjem dela izpovedovala skladno, njuna izpoved pa je skladna tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem z listinsko dokumentacijo (fotografijami mesta, kjer je prišlo do nezgode), pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede predloženih fotografij terena, saj iz njih tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja, da teren ni bil raven in zato lestve ni bilo mogoče postaviti v položaj v obliki črke A. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede neustrezne dolžine sider za pritrditev stebra in nezadostne globine sidranja, kar je sicer sodni izvedenec opredelil kot eno izmed okoliščin, ki je prispevala k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je v zvezi z neustreznostjo sider in globino sidranja utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, pri čemer pravilnost ugotovitve potrjujejo tudi predložene fotografije in skladni izpovedi tožnika in A.A., ki sicer za ta dejstva pred postavitvijo lestve na jekleno konstrukcijo nista vedela. Glede na prepričljivo in strokovno izvedensko mnenje tudi v tem delu, pri čemer iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je izvedenec o tem posvetoval tudi s specialistom za statiko, sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za postavitev izvedenca gradbene stroke, zato je tak dokazni predlog pravilno zavrnilo. Svojo odločitev pa je v 3. točki obrazložitve sodbe tudi pojasnilo. Glede na navedeno pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka v zvezi z neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke ni utemeljen.

13. Ob ugotovljenih okoliščinah, ki so prispevale k nezgodi in ugotovitvah, da tožnik zaradi neravnega terena lestve ni mogel postaviti v položaj v obliki črke A, da je ravnal tako, kot je bilo pri toženi stranki običajno, da ga ta na drugačen oziroma pravilen način ni opozorila in da direktor tožene stranke ni opravljal nadzora glede varnega opravljanja dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bil škodni dogodek izključno posledica ravnanja tožnika (nepravilne postavitve lestve na kovinsko konstrukcijo), ki ga tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti (drugi odstavek 153. člena OZ), niti, da je tožnik prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep o zavrženju kazenske ovadbe zoper direktorja tožene stranke v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti pri delu po 201. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) z dne 6. 10. 2017 (ki jo prilaga k pritožbi), saj pritožbeno sodišče nanj ni vezano, zato ta ne predstavlja podlage za razbremenitev odgovornosti tožene stranke v obravnavani zadevi.

Glede višine nepremoženjske škode:

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke medicinske stroke travmatologinje dr. med. E.E. ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom zgornjega dela desne stegnenice pod trohandri (zlom kolka) in odprt zlom spodnjega dela koželjnice s premikom odlomkov (zlom zapestja). Po škodnem dogodku je bila pri njem ugotovljena mešana anksiozna in depresivna motnja v okviru prilagoditvenih motenj.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je dokazano, da je v nezgodi utrpel tudi zlom ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke ortopeda dr. F.F. zaključilo, da tožnik, na katerem je dokazno breme glede nastanka poškodb, ni dokazal, da je zlom vretenca posledica obravnavane nezgode. Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje soglaša. Tega dejstva namreč sodna izvedenca v izvedenskem mnenju, ki je temeljilo na preučitvi tožnikove zdravstvene dokumentacije, objektivno nista mogla potrditi. Prepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da tudi če bi bilo ugotovljeno, da tudi ta poškodba izhaja iz obravnavane nezgode, to na višino odmerjene odškodnine ne bi vplivalo, saj temeljijo na skladnih mnenjih obeh sodnih izvedencev o posledicah ostalih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi. Pri tem je sodišče prve stopnje izpostavilo zlasti mnenje sodnega izvedenca dr. F.F., ki je pojasnil, da sta bili poškodbi (zlom kolka in zapestja) bistveno bolj boleči. Tožnik je bil ustrezno oskrbljen. V času, ko se je zlom celil, je večinoma ležal in hodil s pomočjo bergel, to pa je tudi eden od načinov za zdravljenje poškodbe zloma vretenca.

16. Sodišče prve stopnje je tožnikovem tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in presodilo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 25.000,00 EUR (od zahtevanih 35.000,00 EUR), za strah 3.000,00 EUR (od zahtevanih 5.000,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR (od zahtevanih 25.000,00 EUR), skupno 38.000,00 EUR. Odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti mu sodišče prve stopnje ni priznalo.

17. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu OZ pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

18. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo na ugotovitvah sodne izvedenke medicinske stroke travmatologinje dr. med. E.E. in izpovedi tožnika. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave in nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, in sicer bolečine hude intenzitete 27 dni, bolečine srednje intenzitete v obdobju treh mesecev ter lahke bolečine v skupnem trajanju enega leta. Upoštevalo je, da se bodo tožniku tudi v bodoče lahke telesne bolečine lahko pojavljale po večjih fizičnih aktivnostih in po večjih obremenitvah desnice, kjer je potrebna groba moč in gibljivost. Pravilno je upoštevalo razne nevšečnosti, ki jih je imel tožnik med zdravljenjem, in sicer, da je bil skupno hospitaliziran 33 dni, dvakrat je bil v splošni anesteziji, večkrat so bile opravljene laboratorijske preiskave krvi, dobil je injekcijo proti tetanusu, prejemal je infuzije različnih raztopin v žilo, večkrat so mu prevezali operacijske rane, negovali so zunanji fiksator, odstranili so mu šive in zunanji fiksator brez anestezije, po odstranitvi fiksatorja je 7 dni nosil longeto. Nadalje je sodišče upoštevalo, da je bilo za tožnika neprijetno začetno posedanje in vstajanje, razgibavanje prizadetih sklepov, hoja s podpazdušnimi berglami, začetna hoja brez bergel, rentgensko in CT slikanje, hospitalna in ambulantna medicinska rehabilitacija (48 krat), obiski različnih specialistov (16 krat travmatolog, 2 krat ortoped, 2 krat nevrolog, 3 krat psihiater, 1 krat fiziater), EMG preiskava spodnjih udov. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 25.000,00 EUR (kar predstavlja 21,7 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji) primerna, pritožbeno zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje in tožnika za njeno zvišanje ni utemeljeno.

19. Tožnik in tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke in tožnikovo izpoved, da je ob samem škodnem dogodku utrpel primarni strah, saj je bil pri zavesti in je lahko ves čas spremljal potek dogajanja. Intenzivni primarni strah je doživljal vse od trenutka škodnega dogodka pa do kirurške oskrbe, ko je dobil splošno anestezijo po sprejemu v bolnišnico. Tožnik je trpel tudi sekundarni strah močne intenzitete, ki je trajal 27 dni, zmeren sekundarni strah pa je trpel 3 mesece. Sodišče je upoštevalo tudi, da je tožnik sekundarni strah za zdravljenje lažje intenzitete trpel še v nadaljnjem letu do konca decembra 2015. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča 3.000,00 EUR (kar predstavlja 2,6 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji) predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah.

20. Tudi glede odmerjene odškodnine v znesku 10.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ. Zavzemanje pravdnih strank za njeno spremembo ni utemeljeno. Pri določitvi višine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je pri tožniku zaradi posledic poškodb (kostna brazgotina na mestu zacelitve zloma desne koželjnice, globoki pooperacijski brazgotini mehkih tkiv, omejena gibljivost desnega zapestja težje stopnje, nepopoln stisk pesti vseh prstov, mravljinčenje in slabše čutenje petega in četrtega prsta, ohlapno mišičje desne podlahti, dve ploščici v spodnjem delu desnega radiusa koželjnice, intramedularni žebelj v desnem kolku pa, blaga zavrtost desnega kolka) prišlo do trajnega zmanjšanja njegovih splošnih življenjskih aktivnosti, zaradi katerih duševno trpi. Zaradi zavrte gibljivosti desnega zapestja težje stopnje in blago omejene gibljivosti desnega kolka ima težave pri opravljanju nalog vsakodnevne rutine. Na področju gibanja ima blago oviranost zaradi zloma kolka, in sicer pri hoji po neravnem terenu, pri aktivnostih, ki zahtevajo nenadne poskoke, daljše čepenje in ponavljajoče se počepanje. Zaradi telesnih težav ima blago prizadetost na področju skrbi zase, zlasti je prizadeta njegova sposobnost zagotavljanja bivališča, dobrin in storitev. Medosebni stiki in odnosi so pri tožniku zaradi telesnih težav in prisotne blage psihične motnje, to je anksiozno depresivne motnje, blago zmanjšani. Sodišče je upoštevalo, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 4. 8. 2016 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu, pri čemer je bila njegova delazmožnost za opravljanje njegovega poklica zmanjšana za več kot 50 % in da je bil kasneje tudi invalidsko upokojen. Tožnik težje opravlja soročna dela, kjer je potrebna dobra gibljivost prstov in zapestja. Težje dviguje težja bremena od tal in jih prenaša, težje opravlja tudi fina dela z desnico in hišna opravila. Napačno je stališče tožene stranke, da invalidska upokojitev tožnika utemeljuje prisojo odškodnine v nižjem znesku. Tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, kar v tem primeru pomeni škodo zaradi duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter tudi zaradi zmanjšanja delovne sposobnosti. Tožnikova delovna sposobnost, kot eden od bistvenih elementov življenjske aktivnosti, pa je bila znatno zmanjšana ravno zaradi obravnavane nezgode, kar je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo pri prisoji odškodnine iz tega naslova.

21. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. V tem delu sicer ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno v pritožbi uveljavlja tožnik, saj je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge za svojo odločitev, med njimi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Prav tako v tem delu ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 2. in 7. člena ZPP, saj ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo neprerekana dejstva. Tožena stranka je namreč nasprotovala vtoževani odškodnini tako po temelju kot po višini. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da gre pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, za materialnopravno presojo. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje presoditi, ali je skaženost podana ali ne.

22. V obravnavanem primeru je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje glede neobstoja skaženosti pri tožniku zmotna. Sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, če so pri oškodovancu vidne spremembe v njegovi zunanjosti glede na okoliščine njihove opaznosti oziroma vidnosti, obseg možnosti zakrivanja poškodb, starost in spol, kakor tudi, če so ti elementi vplivali na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje na sploh (objektivni in subjektivni kriteriji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pri tožniku sicer vidne brazgotine, ki pa jih je mogoče zakriti tudi poleti s hlačnimi kopalkami. Pritožbeno sodišče se s tako presojo sodišča prve stopnje ne strinja, saj je brazgotini na desni nogi v dolžini 10 in 15 cm v poletnem času mogoče zakriti le delno in torej ostaja večji del brazgotin viden. O dejstvu, da brazgotini nedvomno zbujata pozornost, zaradi česar tožnik trpi, pa je izpovedal tožnik, ki je pojasnil, da živi v mestu, kjer je jezero in da se hodi kopat povprečno 15 do 20 krat letno, pri čemer ga ljudje o brazgotinah sprašujejo, kar ga prizadene. Glede na izpolnjenost objektivnih in subjektivnih kriterijev za skaženost, je po presoji pritožbenega sodišča tožnik upravičen tudi do ustrezne denarne odškodnine iz tega naslova. Sodna izvedenka je sicer podala mnenje, da brazgotine pri tožniku predstavljajo le estetsko motnjo, vendar sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda skaženosti, ki jo poda izvedenec, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledic poškodb v objektivnem smislu, ki jih samostojno oziroma avtonomno ocenjuje ter seveda na subjektivni element (oškodovančevo duševno trpljenje), ki pa je v obravnavanem primeru prav tako izkazan. Po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova znaša 1.000,00 EUR.

23. Pritožba tožnika je torej v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo v II. točki v zvezi s I. točko izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2015 dalje.

24. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je upravičen tožnik, v obravnavanem primeru znaša 39.000,00 EUR. V presežku, tj. do zneska 31.000,00 EUR s pripadki, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen. Prisojena odškodnina po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera. Iz zadev (npr. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 296/2011, opr. št. II Ips 94/93, opr. št. II Ips 6/2001 in opr. št. II Ips 351/2001), ki jih za primerjavo v pritožbi navaja tožnik, izhajajo drugačne vrste poškodb kot v obravnavanem primeru, zato primerjava s temi zadevami ni utemeljena.

Glede premoženjske škode:

25. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu jih je pravilno prisodilo od 20. 2. 2015 dalje, to je od tožnikovega poziva na izpolnitev dalje. V tem delu ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 2. in 7. člena ZPP. Četudi tožena stranka ni izrecno nasprotovala tožnikom trditvam, da tečejo zakonske zamudne obresti od premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi plačila zdravstvenih storitev v Termah G., od plačila računa, to je od 6. 11. 2014 dalje, gre pri določitvi teka zakonskih zamudnih obresti za materialnopravno presojo, ki jo je sodišče dolžno opraviti. Stališče sodišča prve stopnje, da tožniku zamudne obresti ne gredo od zapadlosti zahtevka, ampak od nastanka zamude, in da je za nastanek zamude potrebna zahteva za plačilo obveznosti, je pravilno. Temelji na pravilni razlagi 378. člena OZ, po kateri zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi, in 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti (primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1692/2015).

26. Prav tako tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka odločati posebej glede temelja in posebej glede višine odškodnine. Tožnik je v sporu uspel deloma in je upravičen do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in zahtevanim. V konkretnem primeru je bilo tožniku prisojenega 54 % od zahtevanega in ta uspeh je tudi odločilen za odmero njegovih pravdnih stroškov. V zvezi z obravnavanjem temelja odškodninske obveznosti tožene stranke tožniku niso nastali posebni stroški postopka, zato ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine (prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 530/2005). Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku kot potrebne stroške priznalo potne stroške po določbah od 5. do 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003). Pri tem mu je za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo (na relaciji C. – H. in Jerebova 2 (zunanji oddelek sodišča) – I., Srbija), pravilno priznalo stroške za prevožene kilometre, to je za skupno 1.328 km prevožene poti. Obračunalo pa jih je po ceni 0,10 EUR/km, kolikor znaša v skladu s četrtim odstavkom 9. člena Pravilnika zadnji uradno objavljeni znesek povračila potnih stroškov za zaposlene v državni upravi (primerjaj odločitev Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 563/2016). Zavzemanje tožnika v pritožbi za priznanje stroška kilometrine v višini 0,37 EUR/km ni utemeljeno.

27. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

28. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker se je končni uspeh pravdnih strank po spremembi odločitve spremenil le minimalno (1 - 2 %), pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev na prvi stopnji ni poseglo (II., IV. in V. točka izreka prvostopenjske sodbe).

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel le v majhnem delu, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).