Jedro

Toženka je ugotavljala višino sredstev za preživljanje tožnika kot tujca, ki v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost kot poklic, na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Za tak način ugotavljanja, ali ima tožnik zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS), v ZDRS (niti Uredbi) ni podlage. S tem, ko je tožnikov dohodek zmanjšala za normirane stroške oziroma kot njegov dejanski dohodek upoštevala zgolj tistega, ki predstavlja osnovo za dohodnino, je toženka nepravilno ugotovila višino sredstev za preživljanje v smislu pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

Bistveno je, da se ugotovijo sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, pri čemer je pri tem treba upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-208/2019/24 z dne 11. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 348,39 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi:_

1. Toženka je na podlagi 4. točke prvega odstavka 10. člena v zvezi s 13. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) (i) odločila, da se ne ugodi vlogi, ki jo je v zadevi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije vložil A. A., rojen ... v kraju Prokuplje, Republika Srbija (1. točka izreka) in (ii) ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS z utemeljitvijo, da prosi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz razloga na področju kulture (v nadaljevanju Vloga). Toženka je ugotovila, da tožnik po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opravlja dejavnost samozaposlenega v kulturi od 1. 8. 2014 dalje. Toženka je pri ugotavljanju višine sredstev za preživljanje tožnika upoštevala, da se ta ugotovijo pri tujcu, ki v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost kot poklic, na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov na način: ugotovljeni dohodek iz dejavnosti (dobiček) = znesek iz postavke 1 (prihodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih) - znesek iz postavke 8 (davčno priznani odhodki v višini 80% davčno priznanih prihodkov - znesek iz postavke 20 "dohodnina" +/- znesek iz postavke 26 "obveznost za doplačilo dohodnine" / znesek iz postavke 27 "preveč obračunana dohodnina". Po tej metodologiji je toženka izračunala, da je tožnikova višina dohodka iz dejavnosti za leto 2017: 12.871,67 EUR (postavka 1) - 10.297,34 EUR (postavka 8) - 514,87 EUR (postavka 20) + 88,20 EUR (postavka 27) = 2.147,66 EUR. Toženka je ugotovila, da je po uporabljeni metodologiji tožnikov mesečni dohodek v letu 2017 znašal 178,97 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka za leto 2018 z isto metodologiji ugotovila višino dohodka iz dejavnosti za leto 2018: 13.009,55 EUR (postavka 1) - 10.407,64 EUR (postavka 8) - 520,38 EUR (postavka 20) - 5,51 EUR (postavka 27) = 2.076,02 EUR. Tožnikov mesečni dohodek v letu 2018 je po izračunu toženke po navedeni metodologiji znašal 173,00 EUR. Toženka je dalje ugotovila, da je osnovni znesek minimalnega dohodka (določen v 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v nadaljevanju ZSVarPre) 288,81 EUR. Ugotovila je, da se je od uveljavitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) višina minimalnega dohodka spreminjala in sicer je od 1. 8. 2017 do 1. 6. 2018 znašala 297,53 EUR; od 1. 6. 2018 do 1. 7. 2018 je znašala 385,05 EUR; od 1. 8. 2018 do 1. 7. 2019 pa je znašala višina minimalnega dohodka 392.000,75 EUR do 1. 7. 2019 dalje pa je znašala 402,18 EUR. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da višina sredstev, ki jih je prejel tožnik v letu 2017 in v letu 2018, ne dosega zakonsko določenega minimuma. Iz obrazložitve še izhaja, da je toženka na podlagi tožnikovega zaprosila za podaljšanje roka glede izjasnitve, podaljšala rok za izjavo do 9. 9. 2019. Tožnik je pred iztekom roka ponovno zaprosil za podaljšanje roka, a je toženka predlog za podaljšanje roka po oceni, da tožnik ni izkazal upravičenih razlogov, zavrnila. Toženka Vlogi ni ugodila, ker tožnik ni dokazal 4. točke prvega odstavka 10. člena v zvezi s 13. členom ZDRS.

_Povzetek tožnikovih navedb_

3. Tožnik izpodbija odločbo zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega upravnega spora.

4. Toženka je po tožnikovem mnenju popolnoma zmotno ugotovila, da naj tožnik ne bi izpolnjeval enega izmed pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, da lahko dobi državljanstvo po 13. členu ZDRS, tj. da ima zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavlja materialno in socialno varnost. Ugotovitev toženke, da naj tožnik ne bi izpolnjeval pogoja zagotovljenih sredstev za preživljanje, je po mnenju tožnika pravno tako očitno zmotna, da pomeni celo šikaniranje in diskriminacijo tožnika v postopku pridobivanja državljanstva. Poudarja, da namesto, da bi toženka v postopku v resnici ugotavljala, s kolikšnimi sredstvi za življenje dejansko razpolaga tožnik, ki svoje prihodke dejansko ustvarja kot samostojni ustvarjalec na področju kulture, se je toženka zapletla v nerazumno formalistično razpravljanje o tem, kaj formalno predstavlja osebni dohodek tožnika, ki je osnova za obračun njegove dohodnine. Glede na to, da je dohodek tožnika, kot samostojnega ustvarjalca na področju kulture, davčno obravnavan tako, da se 80 % njegovih prihodkov šteje za normirane odhodke, le 20 % njegovih prihodkov pa kot osnova za obračun dohodnine, je toženka s tem, ko je obseg sredstev za življenje, s katerimi dejansko razpolaga tožnik, izenačila z osnovo za obračun njegove dohodnine, prišla do popolnoma napačne ugotovitve dejanskega stanja, po kateri naj bi tožnik mesečno razpolagal z manj kot 200,00 EUR denarnih sredstev za življenje, čeprav so njegovi prihodki v obravnavanem obdobju dejansko znašali več kot 1.000,00 EUR mesečno. Toženka se je, zaradi ugodne davčne obravnave, ki so jo samostojni ustvarjalci na področju kulture deležni izključno pod pogoji, da so njihovi letni prihodki iz dejavnosti nižji od zakonsko določenega letnega zneska, v predmetnem postopku odločila 80 % vseh ustvarjenih prihodkov tožnika obravnavati kot v celoti neobstoječih, pa čeprav je vsakomur v tej državi jasno, da samostojni ustvarjalec na področju kulture, z njim pa tudi člani njegove družine oz. osebe, ki jih mora preživljati, za preživljanje uporabljajo tudi oziroma, glede na razmerje, predvsem ta del njegovih prihodkov. Ta neobdavčen del njegovih prihodkov namreč za življenje ne porabi nihče drug kot prav tožnik, zato je ugotovitev, da teh sredstev tožnik preprosto nima, naravnost absurdna. Absurdna ugotovitev organa, da naj tožnik ne bi razpolagal z zadostnimi sredstvi za preživljanje, bi namreč pomenila, da večina samostojnih ustvarjalcev na področju kulture v Sloveniji, ki so deležni enake davčne obravnave svojih dohodkov kot tožnik, ne zasluži zadosti za preživetje, kar ne le, da je popolnoma absurdno, pač pa je za ljudi, ki se preživljajo izključno s svojim kulturnim ustvarjanjem, tudi žaljiva trditev. Tožnik poudarja, da je v postopku predložil tudi svoje bančne izpiske za leti 2017 in 2018 ter obvestilo o uskladitvi preživnine za leto 2019, ki izkazujejo, da dejansko seveda razpolaga z več kot zadostnimi sredstvi za preživljanje, razen seveda na papirju dokumenta toženke, kjer je (in samo tam, ne v resničnem življenju!) tožnik oseba, ki nima zadostnih sredstev za preživljanje.

5. Tožnik je v zvezi z vlogo toženke z dne 2. 6. 2023 navedel, da slednje v ničemer ne izkazujejo niti pravilnosti niti zakonitosti izpodbijane odločbe. Niti Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje niti Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev nista predpisa, ki jih je kot pravni temelj treba uporabiti v konkretnem primeru. Tožnik poudarja, da je edina pravna podlaga konkretnega primera ZDRS in Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba), ki pa nikjer ne določata načina izračuna dohodkov tožnika, kot ga je, popolnoma napačno, uporabila toženka. Niti ZDRS niti Uredba nikjer ne določata, da bi bilo treba dohodek samozaposlenega za namene izračunavanja zadostnih sredstev za preživljanje, zmanjševati za normirane stroške oziroma kot njegov dejanski dohodek upoštevati zgolj tistega, ki predstavlja osnovo za dohodnino, saj bi to predstavljajo nerazumen odstop od načela materialne resnice, ker v takem primeru ne bi šlo več za ugotavljanje, ali ima tožnik zadostna sredstva za preživljanje, ampak kakšna je njegova dohodninska osnova, kar pa je nekaj popolnoma drugega in za potrebe odločanja o pridobitvi državljanstva z naturalizacijo, nima po mnenju tožnika popolnoma nobene zdravorazumske zveze.

_Povzetek navedb toženke_

6. Toženka vztraja pri izdani odločbi, ki je po njeni oceni pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. V vlogi z dne 2. 6. 2022 je toženka še navedla, da v skladu s šestim odstavkom 3. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, tujec, ki v Republiki Sloveniji opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika, in tujec, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja dejavnost kot poklic in katerega dobiček se ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dohodki, prejetimi v koledarskem letu pred letom vložitve prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje oz. v koledarskem letu pred letom odločanja pristojnega organa o prošnji za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ugotovljenim na podlagi davčnega obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti, preračunanim na mesec. Toženka je še navedla, da se po drugi strani v skladu s šestim odstavkom 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), v postopku uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, upoštevajo obdavčljivi dohodki po Zakonu o dohodnini, zmanjšani za normirane stroške. To po mnenju toženke pomeni, da se podobna formula za izračun dohodkov osebe, ki opravlja samostojno dejavnost, uporablja tako v postopkih urejanja statusa tujca kot tudi v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Toženka je še navedla, da je na podlagi predloženih izpisov bančnih računov pregledala tudi stanje na osebnem računu tožnika, vendar je bilo izkazano stanje negativno.

_K I. točki izreka_

8. Sodišče je na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v z zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, ker sta se stranki obravnavi pisno odpovedali. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listini, ki sta v sodnem spisu označeni kot prilogi A1 in A2 ter v listine spisa toženke s klasifikacijsko številko 213-208/2019. _Tožba je utemeljena._

9. ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena). V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo Republike Slovenije po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka navedenega člena. Postopek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo se torej izvede v dveh fazah. V prvi se ugotavlja izpolnjevanje zakonsko predpisanih pogojev. Naštevanje teh pogojev veže državni organ v negativnem smislu na način, da ne sme dodeliti naturalizacije, če pogoji niso izpolnjeni.1 Če so, nastopi druga faza, to je odločanje o sprejemu v državljanstvo po prostem preudarku. Navedeno pooblastilo upravnemu organu za diskrecijsko odločanje pomeni, da oseba, ki izpolnjuje pogoje za naturalizacijo, ne more zahtevati, da ji Republika Slovenija podeli državljanstvo. Pravica do pridobitve državljanstva z naturalizacijo torej ne obstoji. Povedano drugače: izpolnitev zakonskih pogojev za naturalizacijo pomeni za prosilca samo možnost, ne pa tudi gotovosti, da bo naturaliziran.2

10. Pristojni organ lahko torej osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati v nadaljnjih točkah prvega odstavka 10. člena ZDRS naštete pogoje3, med drugim, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Šteje se, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati (deveti odstavek 10. člena ZDRS).

11. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 že sprejelo stališče, da iz teh določb izhaja, da mora prosilec razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje, taka pa so sredstva vsaj v višini osnovnega minimalnega dohodka. Vrhovno sodišče RS je izpostavilo, da je zakonodajalec pri opredelitvi obravnavanega pogoja uporabil splošen pojem "sredstva", kar kaže, da njegov namen ni bil v omejevanju za preživljanje potrebnih sredstev na določeno vrsto in obliko premoženja. To, po presoji Vrhovnega sodišča RS, ne izhaja niti iz ostalih določb ZDRS v smislu, da oseba nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, če ne razpolaga s točno določenim premoženjem oziroma virom tega premoženja. Tako tudi ni določeno, da so sredstva, ki po ZDRS zagotavljajo materialno in socialno varnost, samo sredstva, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Po navedenem je torej kot sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).4

12. Sodišče v okviru relevantnosti tega upravnega spora izpostavlja še stališče Vrhovnega sodišča RS, da se navedeni pogoj nanaša na zagotavljanje socialne varnosti osebe, ki prosi za sprejem v državljanstvo. Določen je iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v Republiki Sloveniji zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravic z naslova socialnega varstva.5 Čim je tako, pa je pomemben ne le prosilčev dohodkovni položaj, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Po presoji Vrhovnega sodišča RS navedeno daje torej podlago za sklepanje, da prosilec, ki razpolaga z zadostnim premoženjem (to pa niso nujno samo denarni prejemki), ne izkazuje potrebe po socialnovarstvenih prejemkih. Ker zato do njih ni upravičen in v takem primeru njegovo preživljanje ne bremeni javnih sredstev, mu tudi ni mogoče očitati, da s svojim premoženjem ne izpolnjuje pogoja imetništva zadostnih sredstev v smislu določbe iz prvega odstavka 10. člena ZDRS. Vrhovno sodišče RS pa je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 še izpostavilo, da iz namena, zaradi katerega je v ZDRS določen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, izhaja tudi, da mora imeti prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje ne le v času odločanja o prošnji, ampak da morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost. 13. Glede na obrazloženo je treba za ugotovitev izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja ugotoviti prosilčevo premoženjsko stanje, ali to (glede na vrednost) zagotavlja njegovo materialno in socialno varnost ter okoliščine, ki omogočajo sklepanje o prosilčevi nadaljnji neodvisnosti od prejemkov iz javne blagajne.6 V teh okvirih je treba razumeti tudi pooblastilo v 28. členu ZDRS, da Vlada Republike Slovenije določa merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej merila, ki jih bo mogoče uporabiti pri presoji izpolnjevanja pogoja v različnih življenjskih situacijah prosilcev za sprejem v državljanstvo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 Uredba z določbami, ki urejajo način izvajanja ZDRS, tudi ne sme ožiti upravičenj, ki izhajajo iz zakonskih določb, med drugim možnosti dokazovanja izpolnjevanja zakonskega pogoja.

14. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 20 ugotovilo, da Uredba meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja materialne in socialne varnosti izrecno ne predpisuje. V prvem odstavku 3. člena določa le, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed v nadaljevanju naštetih prejemkov.7 Na podlagi tega je mogoče posredno sklepati na uporabljena merila, in sicer na merilo vrste premoženja (prejemki, ki jih prosilec prejema na eni od naštetih pravnih podlag) in specifikam tega premoženja podrejeno merilo rednosti (kontinuiranosti) oziroma periodičnosti pridobivanja dohodka v dveletnem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje. Uredba torej na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To po presoji Vrhovnega sodišča RS pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Kot opozori Vrhovno sodišče RS pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.8

15. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi toženke, da tožnik nima zagotovljenih sredstev, ki tožniku in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS).

16. Toženka je za izračun pogoja iz 4. točke, da tožnik nima zagotovljenih sredstev, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost, uporabila metodologijo, za katero ni podlage niti v Uredbi niti ZDRS, edini relevantni pravni podlagi za odločanje v tožnikovem postopku pridobitve državljanstva z naturalizacijo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka ugotavljala ta pogoj tako, da je ugotavljala višino sredstev za preživljanje tožnika kot tujca, ki v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost kot poklic, na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov na način: ugotovljeni dohodek iz dejavnosti (dobiček) = znesek iz postavke 1 (Prihodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih) - znesek iz postavke 8 (davčno priznani odhodki v višini 80% davčno priznanih prihodkov - znesek iz postavke 20 "dohodnina" +/- znesek iz postavke 26 "Obveznost za doplačilo dohodnine"/znesek iz postavke 27 "preveč obračunana dohodnina". Za tak način ugotavljanja ali ima tožnik zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS) v ZDRS (niti Uredbi) ni podlage.

17. Utemeljen je tožbeni očitek, da metodologija ni prava (že) zato, ker je toženka ugotavljala osebni dohodek tožnika, upoštevajoč da je dohodek tožnika, kot samostojnega ustvarjalca na področju kulture, davčno obravnavan tako, da se 80 % njegovih prihodkov šteje za normirane odhodke, le 20 % njegovih prihodkov pa kot osnova za obračun dohodnine in s tem, ko je obseg sredstev za življenje, s katerimi dejansko razpolaga tožnik, izenačila z osnovo za obračun njegove dohodnine. S tem, ko je tožnikov dohodek zmanjšala za normirane stroške oziroma kot njegov dejanski dohodek upoštevala zgolj tistega, ki predstavlja osnovo za dohodnino, je toženka nepravilno ugotovila višino sredstev za preživljanje v smislu pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Utemeljen je tožbeni očitek, da višina tožnikove dohodninske osnove, za potrebe odločanja o pridobitvi državljanstva z naturalizacijo, ni relevantna.

18. Glede na povzeta materialnopravna izhodišča ZDRS in Uredbe ter sprejeta stališča Vrhovnega sodišča RS, metodologija, ki jo je uporabila toženka za izračun pogoja zadostnih sredstev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, ni pravilna. Kot je že izpostavljeno, je bistveno za ugotovitev tega pogoja, da se ugotovijo sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, pri čemer je pri tem treba upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).9 Zato ugotavljanje pretežno davčnih institutov oziroma kategorij (tožnikov dobiček; tožnikovi prihodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih; davčno priznane odhodke v višini 80% davčno priznanih prihodkov; tožnikova dohodnina; obveznost za doplačilo dohodnine; preveč obračunane dohodnine) kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, za ugotovitev ali ima tožnik dovolj sredstev, potrebnih za preživljanje v smislu pogoja za pridobitev državljanstva z naturalizacijo iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ni pravilno. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 že sprejelo stališče, da je pojem zagotovljenih sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, nedoločen pravni pojem in pojasnilo, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-263/95 z dne 18. 3. 1999, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. To upravnim organom omogoča, da tak pojem zapolnijo z vsebino, ki najustrezneje konkretizira zakonske določbe skladno z namenom zakona in v njem opredeljenim javnim interesom. S tem zakonodajalec določi upravi okvir njej prepuščene presoje, kako naj se norma materialnega prava razume in udejanja v praksi. Kot že izpostavljeno, je po presoji Vrhovnega sodišča RS bistveno pri ugotavljanju pogoja zadostnih sredstev za pridobitev državljanstva, glede na to, da je določen iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v Republiki Sloveniji zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravic z naslova socialnega varstva, predvsem prosilčev premoženjski položaj v širšem smislu. Uporabljena metodologija toženke, ki tožnikova sredstva za preživljanje v smislu pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ugotavlja z instituti, večinoma davčnega prava, in ne ugotavlja tožnikovega premoženjskega položaja v širšem smislu, ni vsebina, ki bi konkretizirala določbe ZDRS, zato ni skladna z namenom ZDRS in v njem opredeljenim javnim interesom.

19. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo morala toženka odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS in naslovnega sodišča ponovno odločiti o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

K II. točki izreka

20. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), z zahtevanim 22 % DDV ter 2% materialnih stroškov, skupno 348,39 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

1 Glej Lovro Šturm, Državljanstvo, v: Upravni zbornik, Inštitut za javno upravo, 1996, str. 99. 2 Prav tam, str. 99. 3 Pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDRS so: da je oseba dopolnila 18 let; da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije; da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca; da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost; da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni; da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta; da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji; da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države; da ima poravnane davčne obveznosti; da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije. 4 Tako Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021. 5 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-D), EPA 979-IV z dne 21. 7. 2006, obrazložitev k 3. členu sprememb. 6 Tako Vrhovno sodišče RS v v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021. 7 Gre za: prejemke iz pogodbe o zaposlitvi; pokojnino, ne glede na to, kje je bila določena; prejemke iz pogodbe o delu ali iz avtorske pogodbe; štipendijo, če gre za prosilca, ki se redno ali izredno šola in ga staršem ni več treba preživljati; prejemke samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v Republiki Sloveniji; prejemke družbenikov zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe; prejemke kmetov, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic; prejemke vrhunskih športnikov in šahistov; rento, najemnino ali zakupnino; prejemke, priznane s sodno odločbo; prejemke verskih uslužbencev, ki so s svojo cerkvijo ali drugo versko skupnostjo v razmerju, ki nima vseh lastnosti delovnega razmerja; prejemke družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo. 8 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021. 9 Tako Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021.