Jedro

Odmerjena odškodnina ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi, pri čemer seveda povsem identičnega primera ni. Razpon odškodnin za lahke telesne poškodbe, kamor je uvrstiti tudi tožnikove (II. skupina po Fischerjevi klasifikaciji), je namreč zelo širok. Izbrana dva primera, ki jih z navedbo sodnih odločb izpostavlja pritožba, res obsegata manjše število poškodb, vendar se v dejanskem pogledu tudi glede škodnih posledic od tožnikovega razlikujeta, zlasti upoštevajoč integralni pristop pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je treba upoštevati tudi skupno odmerjeno odškodnino glede na vse škodne posledice, ne le po posameznih odškodninskih postavkah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 5.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka sodbenega izreka). V presežku, za plačilo 6.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 5. 2008 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.250,00 EUR za čas od dne 6. 5. 2008 do dne 15. 7. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. sodbenega izreka). O povrnitvi pravdnih stroškov je odločilo v točkah II. in III. izreka tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni na TRR Okrožnega sodišča v Celju povrniti pravdne stroške v znesku 512,85 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 620,36 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se po pooblaščenki pritožuje tožeča stranka in izpodbija zavrnilni del sodbe ter stroškovno odločitev (sodbeni izrek pod točko II, III in IV). Uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je pri odločanju o višini odškodnine zaradi telesnih bolečin, zaradi strahu in zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Povzema poškodbe tožnika, zaključke sodišča o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, glede neugodnosti, ki jih je prestajal in zaključke glede strahu. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno prisodilo tožniku odškodnino iz naslova telesnih bolečin le v znesku 3.300,00 EUR. Ocenjuje, da pri odmeri odškodnine ni ustrezno upoštevalo dolgotrajnosti bolečinskega obdobja in poudarja, da je tožnik bolečine trpel štiri mesece in sedem dni, popoškodbene glavobole pa do meseca maja in popoškodbeno stresno motnjo do konca maja in je torej glavobole trpel dlje kot štiri mesece, popoškodbeno stresno motnjo pa skoraj šest mesecev in da tudi ni ustrezno ovrednotilo vseh nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Prav tako pri odmeri odškodnine ni pravilno upoštevalo trajanja in intenzitete sekundarnega strahu, zlasti dejstva že prej poškodovanega očesa. Navaja, da je v podobnih primerih bila oškodovancem prisojena višja odškodnina oziroma enaka odškodnina v blažjih primerih. Izpostavlja primer oškodovanke v zadevi II Ips 408/2007, v katerem so bile oškodovanki prav tako prisojene za telesne bolečine tri takratne povprečne plače, utrpela pa je manj poškodb (le pretres možganov), medtem ko je tožnik utrpel še druge poškodbe, za en dan sekundarnega strahu pa ji je bila tudi prisojena višja odškodnina 1,20 takratne povprečne plače, tožnik pa je utrpel daljše obdobje sekundarnega strahu. Nadalje izpostavlja še primer oškodovanke v zadevi II Ips 511/2007, pri čemer izpostavlja, da kljub temu, da oškodovanka ni trpela hudih telesnih bolečin, ji je bila prisojena odškodnina v višini takratne 4,2 povprečne plače, torej več, kot je bilo prisojeno tožniku. Pritožba izpostavlja še en primer, ki pa ga ne opredeli z opravilno številko. Poudarja, da so bile drugim osebam prisojene odškodnine v takšni višini kljub temu, da so utrpeli manjše poškodbe, s kratkotrajnejšimi in manj intenzivnimi bolečinami kot tožnik, v primerih, ki so primerljivi tožnikovemu, pa so bile oškodovancem prisojene višje odškodnine. Zato je materialno pravo pri odmeri odškodnine iz naslova strahu in telesnih bolečin zmotno uporabljeno. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je tožniku prenizko odmerjena. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo, da gre za trajno spremembo tožnikove zunanjosti, ki se nahaja na obrazu in je tožnik s kratkimi lasmi ne more prekriti. Pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev. Izpostavlja, da je pooblaščenec tožene stranke dne 5. 5. 2014 v spis vložil stroškovnik, vendar pa je tožena stranka na naroku dne 15. 10. 2014 na izrecen poziv sodišča pojasnila, da stroškov ne priglaša, kar bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških upoštevati (kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost sodbe). Nadalje še navaja, da mora sodišče upoštevati, da je pretežni del postopka tekel o temelju odškodninske odgovornosti, večina narokov je potekala v zvezi z ugotavljanjem tožnikovega soprispevka, kar je razvidno tudi iz sodbe, ki namenila ugotavljanju temelja 35 strani, ugotavljanju višine odškodnine pa 10 strani, ostale strani pa so namenjene povzemanju navedb in stroškom. Tožnik je glede temelja uspel v celoti, to je 100%, glede višine pa v 44 %, tako da je v povprečju uspel v 72 %, toženec pa v 28 %, kar naj se upošteva pri odmeri stroškov. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožniku prisodi celotno vtoževano odškodnino, ustrezno pa spremeni tudi odločitev glede pravdnih stroškov ter toženi stranki naloži v plačilo tudi priglašene pritožbene stroške tožeče stranke, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; podredno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno izpodbijan je zavrnilni del sodbe in stroškovna odločitev.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen, po višini pa delno. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo po izvedenem dokaznem postopku odmerilo odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v višini 3.300,00 EUR, za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 700,00 EUR, za utrpeli sekundarni strah 950,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 300,00 EUR. Skupaj torej 5.250,00 EUR, v presežku do zahtevanih 12.000,00 EUR, torej za skupaj 6.750,00 EUR je tožbeni zahtevek kot previsok zavrnilo.

6. Pri odločanju o višini odškodnine je izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo je opredelilo v 53. točki obrazložitve in jo predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pravilno je poudarilo, da mora sodišče pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati obe temeljni načeli za odmero odškodnine, ki sta, načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu konkretnega oškodovanca ter izhaja iz spoznanja, da vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, ampak ima korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih v sodni praksi.

7. Obseg poškodb, ki jih je tožnik v škodnem dogodku utrpel in trajanje ter intenziteto telesnih bolečin, ki jih je v posledici poškodb prestajal, je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo in opisalo v 56. točki obrazložitve in pritožbeno niso sporne. Tako ni sporno, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel poleg udarnine leve strani lica še udarninsko raztrganinsko rano na levem licu ter zlom zgornje čeljustnice, ki pa je bil brez premika odlomkov in ni zahteval posebne terapije, utrpel pa je tudi pretres možganov lažje stopnje, v posledici katerega se je pri njem razvil tudi popoškodbeni glavobol ter popoškodbena stresna motnja, zaradi udarca v predel leve ličnice pa je pri tožniku prišlo tudi do bolečine v predelu druge veje živca trojčka. Sodišče prve stopnje je trajanje in intenziteto telesnih bolečin pravilno ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, ki predstavlja strokovno objektivizacijo praviloma subjektivno obarvanih navedb in izpovedi oškodovanca, ki življenjsko sicer razumljivo, poseg v svojo telesno, pa tudi duševno celovitost, praviloma doživlja zase poudarjeno neugodno. Ker trajanje in intenziteta telesnih bolečin ni izpodbijana, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem. Sodišče prve stopnje je dokazno podprto zaključilo, da celotno bolečinsko obdobje pri tožniku tudi po oceni izvedenca ni trajalo dlje kot štiri mesece in sedem dni, bodočih bolečin pa tožnik v posledici poškodb ne bo trpel, glavoboli po pretresu možganov v sklopu sindroma po pretresu možganov (postkomocionalnega sindroma) pa so izzveneli do meseca maja, do meseca maja pa je po izvedenčevem mnenju pri tožniku izzvenela tudi popoškodbena stresna motnja. Pritožba v ničemer ne prereka, ampak le povzema neugodnosti, ki jih je tožnik v času trajanja trpel in jih je sodišče ugotovilo v 57. točki obrazložitve. Ob ugotovljenem dejanskem stanju odmerjena odškodnina v višini 3.300,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine, predvsem ob upoštevanju dejstva, da bodočih bolečin v posledici utrpelih poškodb tožnik ne bo trpel, ob trajanju bolečinskega obdobja, ki ga kot premalo upoštevanega izpostavlja pritožba, pa je poudariti, da v njem po času trajanja prevladujejo blage, občasne bolečine, enako tudi pri glavobolih.

8. Tudi pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje v 59. točki obrazložitve navedlo pravilna materialno pravna izhodišča. Pritožbeno pa tudi ni sporno, da primarnega strahu tožnik ni utrpel, utrpel pa je sekundarni strah, ki pa je v hudi intenziteti trajal le kake štiri ure, nato pa teden dni v srednji hudi intenziteti, štiri mesece pa je trpel blag sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti zaradi glavobolov. Takšno trajanje in intenziteta strahu pa ne narekuje višje odškodnine od odmerjenih 950,00 EUR.

9. Odškodnina za duševne bolečine zaradi začasno zmanjšanih življenjskih aktivnosti v višini 700,00 EUR ni pritožbeno izpodbijana, kot prenizka pa je izpodbijana tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Sodišče prve stopnje je tudi za to obliko nepremoženjske škode tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 300,00 EUR. Pri tem je v 61. točki obrazložitve izčrpno navedlo pravilna materialno pravna izhodišča, ugotovilo objektivno podlago, spremembo oškodovančeve zunanjosti, ki jo je opisalo v 3 cm dolgi brazgotini v predelu zunanje strani levega očesa oziroma v predelu levega lica, ki je skoraj enake barve kot ostala koža na obrazu, je nežna ter opazna le iz bližine (sodišče jo je opazilo iz razdalje 2 m), upoštevalo je, da je nekoliko bolj vidna pri smejanju in mižanju in tudi, da je tožnik ne more prekriti. Glede na ugotovljeno, vključno z obstojem subjektivnega elementa, pa je ob navedenih materialnopravnih izhodiščih odmerjena odškodnina iz tega odškodninskega naslova ustrezna.

10. Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja ob odmeri odškodnine pred sodiščem prve stopnje približno 5,2 povprečne slovenske neto plače (povprečna slovenska neto plača v oktobru mesecu 2014 je znašala 1.007,24 EUR). Tako odmerjena odškodnina ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi, pri čemer seveda povsem identičnega primera ni.(1) Razpon odškodnin za lahke telesne poškodbe, kamor je uvrstiti tudi tožnikove (II. skupina po Fischerjevi klasifikaciji), je namreč zelo širok. Izbrana dva primera, ki jih z navedbo sodnih odločb izpostavlja pritožba, res obsegata manjše število poškodb, vendar se v dejanskem pogledu tudi glede škodnih posledic od tožnikovega razlikujeta, zlasti upoštevajoč integralni pristop pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je treba upoštevati tudi skupno odmerjeno odškodnino glede na vse škodne posledice, ne le po posameznih odškodninskih postavkah. Zato izpostavljena primera glede na to, da seveda nista povsem identična tožnikovemu, ne narekujeta zvišanja odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, pa tudi ne iz naslova odškodnine za strah.

11. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo in je pritožbeno zavzemanje za odmero višje odškodnine neutemeljeno.

12. Stroškovna odločitev je obrazložena v točkah 73 do 76 obrazložitve. Za odločitev o povrnitvi stroškov je sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialno pravno podlago (drugi odstavek 154.člena in 155. člen ZPP).

13. Pritožba izpostavlja, da je sicer tožena stranka priglasila stroške po pooblaščencu, vendar pa je na zadnji glavni obravnavi na izrecno vprašanje odgovorila, da stroškov ne priglaša. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe v 76. točki, je sodišče toženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo priglašene stroške po odvetniku, pri čemer iz spisovnega gradiva izhaja, da je odvetniška družba, ki ga je zastopala, z vlogo dne 5. 5. 2014 sodišču sporočila, da tožencu odpoveduje pooblastilo ter priglasila tudi stroške postopka po priloženem stroškovniku (list. št. 98a spisa). Na zadnji glavni obravnavi, ki se jo je udeležil toženec sam in ni imel pooblaščenca, je po pozivu sodnice, da ima tudi tožena stranka pravico do priglasitve pravdnih stroškov, toženec izjavil, da pravdnih stroškov ne priglaša. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je toženi stranki kot potrebne stroške priznalo že prej priglašene odvetniške stroške njegovega zastopanja, očitno štelo, da se ta njegova izjava nanaša le na pravdne stroške toženca kot stranke samega oziroma na toženi stranki še nastale stroške, ne pa tudi na že priglašene stroške njegovega zastopanja po odvetniški družbi. Da je temu tako, pa govori tudi dejstvo, da toženec že prej vloženega stroškovnega zahtevka po odvetniški družbi na glavni obravnavi ni umaknil. Zato je sodišče pravilno upoštevalo tudi te, že prej priglašene stroške kot potrebne pravdne stroške tožene stranke (155. člen ZPP). Pritožba tudi ne konkretizira, katero določbo pravdnega postopka je sodišče prve stopnje pri tem prekršilo in se tako očitane postopkovne kršitve niti ne da preizkusiti.

14. Odškodninski zahtevek je enovit tožbeni zahtevek.(2) Kot vsak drug zahtevek ima tudi odškodninski zahtevek svoj temelj in višino, iz spisovnega gradiva pa tudi izhaja, da sta bila tako temelj kot tudi višina zahtevka od začetka postopka vseskozi sporna in da je sodišče dokaze o temelju in višini zahtevka izvajalo skozi ves postopek, pri čemer pa tudi ni odločilno, koliko strani sodbe je namenjeno temelju in koliko višini zahtevka. Zato ni razlogov za izračun uspeha strank v pravdi na način, kot ga predlaga pritožba.

Ob obrazloženem se tako pokaže, da je tudi stroškovna odločitev pravilna.

15. Ob pritožbenem preizkusu pritožbeno sodišče ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je ob obrazloženem zaradi neutemeljenosti pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanih delih (II., III. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

16. Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral svoje stroške pritožbenega postopka kriti sam (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj npr. tudi II Ips 994/2007. Op. št. (2): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 563/2008.