Jedro

Pritožbeno sodišče v zvezi z odškodninsko odgovornostjo pojasnjuje, da ni nujno, da vedno, ko pride do nastanka škode, kdo za to odgovarja. Pri odločanju o odškodninski odgovornosti je namreč treba upoštevati, da obstajajo razumne meje določanja odškodninske obveznosti ter da so predpostavke in kriteriji njihovega določanja namenjeni ločevanju tistih škodnih dogodkov, ki se označujejo kot naključje, in zanj nosi breme oškodovanec sam, od škodnih dogodkov, za katere odgovarjajo drugi subjekti. Ob izključitvi vseh zatrjevanih zunanjih vzrokov poškodbe in upoštevaje navedbe tožnika, da mu je "v kolenu počilo nenadoma" (in ne morebiti v posledici spotika, padca, delovanja tretje osebe ipd.), pri čemer je tudi splošno znano, da lahko pri intenzivni telesni aktivnosti pride do poškodb neodvisno od zunanjih vzrokov (to je zaradi opravljanja aktivnosti same), poškodbe tožnika ni mogoče opredeliti drugače, kot nesrečnega naključja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za plačilo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) povrniti pravdne stroške v višini 113,42 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo v škodo tožniku, da ni opredelil natančnega mehanizma nastanka poškodbe. Vzrok za nastanek poškodbe je lahko neravnina na površini doskoka, ali pa je šlo za kakšno razliko v višini tal. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbi priče A. A. in skladni tožnikovi izpovedbi, da je šlo za preskok visoke ograje in da je tožnikova poškodba lahko nastala le ob doskoku na ne popolnoma ravno in trdno površino. Sodišče je napačno ugotovilo, da je prišlo do poškodbe na dvorišču, kjer je podlaga ravna. V zvezi z nastankom poškodbe tožnika je obrazložitev sodišča tako pomanjkljiva, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

3.Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali je šlo za opravljanje dela s povečano nevarnostjo. Da je šlo za nevarno delo je v prijavi poškodbe potrdil tožnikov delodajalec, vendar tega dokumenta toženka ne želi predložiti v spis. Sodišče prve stopnje bi moralo ravnanje toženke presojati po pravilih o edicijski dolžnosti in šteti, da je resnično to, kar zatrjuje tožnik. Sodišče je odločalo izven podane trditvene podlage strank, saj je tožnik podal konkretne navedbe v zvezi z nevarnostjo opravljanja dela, in sicer se je skliceval na katalog standardov policijskih postopkov, toženka pa konkretnih nasprotnih trditev ni podala. Razlogi sodišča so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca za policijske postopke in pooblastila, dr. B. B. (v nadaljevanju: izvedenec), ki je v izvedenskem mnenju pojasnil, da je tožnik opravljal delo v okoliščinah, ki so povzročile povečano nevarnost za nastanek poškodb tožnika. Sodišče prve stopnje se je nepravilno spuščalo v presojo vprašanj, na katera je podal odgovor izvedenec, ki je edini strokovno usposobljen in ima posebna znanja, da lahko nanje odgovori. Tožnik navaja številne primere iz sodne prakse, kjer je bila dejavnost policistov opredeljena kot nevarna. V zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo svojega delodajalca navaja, da bi moral delodajalec zagotoviti večje število policistov, na kraj intervencije napotiti vodnika službenega psa in tožniku zagotoviti posebna dodatna zaščitna sredstva za zaščito nog pred poškodbami.

4.Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo tožnik uveljavlja tudi v pritožbi.

8.Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi navedenih napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalni (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. V obravnavanem primeru ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, razlogi so v formalnem smislu razumljivi ter omogočajo preizkus razumnosti sprejete odločitve. Da razlogi sodbe omogočajo pritožbeni preizkus (kar je bistvo pri presoji očitane postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pa nenazadnje izhaja tudi iz vsebine obrazložitve pritožbe, ki z zaključki in razlogi sodbe sodišča prve stopnje vsebinsko polemizira.

9.V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je do poškodbe tožnika prišlo med policijsko intervencijo, ko je tožnik (policist) lovil storilca kaznivega dejanja. Sporno pa je bilo, kaj je bil točni vzrok poškodbe tožnika. Iz tožnikovih navedb (tako pritožbenih, kot tudi podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje) izhaja, da tožnik tega niti sam ne ve, oziroma se glede tega ne more natančno opredeliti. Zatrjuje le, da je poškodbi botroval nek zunanji vzrok, pri tem pa zgolj ugiba, da bi do poškodbe lahko prišlo ob preskoku ograje ali zaradi kakšne neravnine oziroma luknje na tleh. Glede vseh navedenih vzrokov se je sodišče prve stopnje izreklo ter podrobno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da do poškodbe tožnika ni prišlo niti ob preskoku ograje (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) niti zaradi kakšne neravnine na tleh (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Podanim razlogom sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

10.Ne držijo tožnikova pritožbena zatrjevanja, da naj bi priča A. A. k izpovedal, da je šlo za preskok visoke ograje, in da je tožnikova poškodba lahko nastala le ob doskoku na ne popolnoma ravno in trdno površino. Po branju prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 9. 1. 2024 pritožbeno sodišče ugotavlja, da priča A. A. ni izpovedal nič od navedenega. Na izrecno vprašanje sodišča, ali ve povedati, na kakšen način naj bi se poškodoval tožnik, je odgovoril, da ne ve. Tudi glede površine tal je izpovedal, da mu ni znano, kak1na je bila povr1ina, saj je sam za storilcem kaznivega dejanja tekel po drugi poti (spodnji strani) in ne tam, kjer je storilca zasledoval to1nik. Glede vi1ine ograje je pri1a A. A. izpovedal celo diametralno nasprotno, kot to zatrjuje to1nik, in sicer, da je bila ograja "bolj nizka". Pritobenih zavzemanj za pripisovanje zunanjega vzroka tonikovi poškodbi nenazadnje ne podpira niti tonikova izpovedba, ki je med zasli1anjem na sliki kraja dogodka mesto poka v kolenu (ko je tonika po lastni izpovedbi za1elo koleno tudi boleti) ozna1il v precej1ni oddaljenosti od ograje. Med izpovedbama tonika in pri1e A. A. ter skrbno in ustrezno obrazloitvijo sodi11a prve stopnje v 16. to1ki izpodbijane sodbe, zato ni nobenih v pritobi zatrjevanih odstopanj.

18.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih je izvedenec lahko podal izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov, saj bi s tem sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju pripisalo pomen, ki presega z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave sprejemljivo pomoč sodišču pri razreševanju vprašanj, za katera je nujno potrebno strokovno znanje. Sodišče prve stopnje je torej izvedensko mnenje ustrezno uporabilo pri ugotavljanju in razjasnjevanju dejstev ter je bilo pravilno sámo tisto, ki je ugotovilo pravno pomembna dejstva in na tej podlagi sprejelo (subsumpcijski) zaključek o (ne)obstoju odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca.

19.Tožnik v pritožbi vztraja, da bi njegov delodajalec moral glede na okoliščine primera zagotoviti večje število policistov na intervenciji, da bi moral na intervencijo iti tudi vodnik službenega psa, in da bi moral delodajalec predvideti posebna dodatna zaščitna sredstva za zaščito nog, vendar se z obsežnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je o tem podalo v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno in vsebinsko ne sooči. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je podalo sodišče prve stopnje.

20.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Str. 10 zapisnika na l. št. 60 spisa.

2Str. 9 zapisnika na l. št. 59 spisa.

3Str. 11 zapisnika na l. št. 61 spisa.

4VSM Sodba I Cp 855/2015 z dne 6. 1. 2016.

5VSRS sklep II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019.

6M. Pavčnik, Argument sodnega (pravnega) precedensa (Čemu razprava o pomenu sodne prakse?), Podjetje in delo, 2004, št. 6-7, str. 1032-1038.

7Stran 2 odgovora na tožbo.

8Stran 1-3 pripravljalne vloge z dne 21. 12. 2023.

9Naloga sodnega izvedenca je zagotoviti sodniku tista splošno razgledanost presegajoča znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča. V pomoč mu je pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj. Izvedenec ima torej lahko nadvse pomemben vpliv na sojenje. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca (USRS sklep Up-460/14-13 z dne 1. 7. 2014, 12. in 13. točka obrazložitve). Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče.

10USRS sklep Up-460/14-13 z dne 1. 7. 2014, 14. točka obrazložitve.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.