Jedro

Določilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP je treba razlagati v smislu, ali želi prosilec s pravnim sredstvom, za katerega prosi za BPP, doseči nekaj takega, kar je nepravično ali nemoralno. Prosilec, ki zaprosi za BPP v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno. Čeprav veljajo v kazenskem postopku načela iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti in podobno, to ne more vplivati na utemeljenost dodelitve BPP. Teža kaznivega dejanja po mnenju sodišča ni v nikakršni povezavi s pojmom pravičnosti iz 24. člena ZBPP, saj je treba ta pojem razumeti v smislu, ali prosilec zahteva nekaj takega, kar je nepravično ali nemoralno; pričakovanje, da bo oproščen, pa to po svoji naravi ne more biti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 232/2013 z dne 16. 8. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju pod opr. št. I K 5760/2013. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v navedeni kazenski zadevi, v kateri je obtožen kaznivega dejanja neplačevanja preživnine. Tožena stranka nadalje povzema vsebino obtožnega predloga ter zapisnikov o zaslišanju tožnika in priče. Nadalje citira 3. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po katerem velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledica načela domneve nedolžnosti je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, ampak mu mora tožilec dokazati, da je kriv, v dvomu pa mora sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo. Šesti člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico do zagovornika tudi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. V skladu s pravili in načeli mednarodnega prava je treba gledati na interes pravičnosti, na kateri pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Ko gre za kazenski postopek, navedeno načelo v skladu z večinsko upravno sodno prakso (tožena stranka tu opozarja na več judikatov) terja vzpostavitev enakosti orožja kot bistvenega elementa pravice do poštenega sojenja. Eno temeljnih načel ZKP je načelo iskanja resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Načelo iskanja resnice velja ne samo za sodišče, ampak tudi za policijo in državnega tožilca. V konkretnem primeru teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči. V predmetnem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa tudi ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da naj bi bil pošten postopek zagotovljen le, če oziroma ker je imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Samo dejansko stanje ni zapleteno in iz tožnikove dopolnitve vloge je razvidno, da razume, česa je obdolžen in je v zvezi s tem tudi že podal zagovor. Priznal je dejstvo, da je dolžan, pojasnjeval pa je same okoliščine v zvezi z nastankom dolga in zanikal obstoj dolga v očitanih zneskih. Tožnik ima res le šest razredov osnovne šole, vendar je bil samostojni podjetnik in je imel poklic voznika. Tudi če nima pravne ali drugačne izobrazbe, to še ne pomeni, da se v kazenskem postopku ne bi mogel sam uspešno braniti. Tožniku že splošna načela kazenskega postopka zagotavljajo pošten postopek. Ne gre za zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam ne bi razumel, česa je obdolžen in da tudi ne bi mogel podati svojega zagovora in predlagati izvedbe dokazov, ki bi njegov zagovor potrdili. Nikakor ni mogoče trditi, da je tožniku v tem postopku nujno potrebno dodeliti brezplačno pravno pomoč v obliki zastopanja po odvetniku. Tudi tožnikove osebne okoliščine ne kažejo na to, da naj tožnik ne bi razumel očitkov v povezavi z nujnostjo zastopanja po odvetniku oziroma, da bi bilo to v interesu pravičnosti. Odobritev brezplačne pravne pomoči v breme javnih sredstev ob izkazanem dejanskem in pravnem stanju bi bilo v neskladju z načeli pravičnosti, morale in sorazmernosti. Torej je izdana zavrnilna odločba zaradi neizpolnitve interesa pravičnosti, zaradi česar zadeva ni razumna.

Tožnik v tožbi navaja, da bi se z navedbami v odločbi strinjal, če bi se načelo in dubio pro reo ter načelo domneve nedolžnosti tudi v praksi udejanjala. V konkretnem primeru pa je nedvomno ugotovljeno, da je nekdanja žena prejemala preživnino od Jamstvenega sklada, zato dolg ne more biti skupno čez 15.000,00 EUR. To je nekdanja žena tudi potrdila. Tožilstvo kljub temu očita obdolženemu dolg 9.499,88 EUR za sina A. in 6.720,94 EUR za sina B., čeprav se to ob upoštevanju načela materialne resnice ne bi smelo zgoditi. Tožnik je navedel, da potrebuje odvetnika, ker ima samo šest let osnovne šole ter da ne more razumeti, kako tožilstvo obtožuje celoten znesek, če pa je nekdanja žena sama priznala, da ji dolguje za enega sina 3.000,00 EUR, za drugega pa je vse poplačano. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju s sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1807/2012, kjer Upravno sodišče ugotavlja, da načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP odobritve brezplačne pravne pomoči ne odreka. Po mnenju sodišča določb 24. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, kot ga razlaga tožena stranka. Prosilec, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi lahko bila nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno. Nikakor pa ni nepravično, če obdolženi izpodbija dolg 15.000,00 EUR, ob tem da sama oškodovanka priznava, da ji je dolžan le 3.000,00 EUR. Enako stališče izhaja tudi iz odločitev Upravnega sodišča opr. št. I U 1935/2012, I U 1850/2012 in I U 1643/2011. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nadaljnji postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 24. člena ZBPP, s katerim je zakonodajalec opredelil objektivne pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči in je z njim določil, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavka 24. člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi meni, da je obravnavana zadeva očitno nerazumna, ker je pričakovanje ali zahteva tožnika v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti, načelo pravičnosti pa tožena stranka v kazenskem postopku razume kot vzpostavitev enakosti orožja kot bistvenega elementa pravice do poštenega sojenja. Vendar pa sodišče meni, da je pojem pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP mišljen v drugačnem pomenu besede, kot si ga razlaga tožena stranka. Iz besedila tega določila izhaja, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Sodišče meni, da je potrebno to določilo razlagati v tem smislu, ali prosilec želi s pravnim sredstvom, za katerega prosi za brezplačno pravno pomoč, doseči nekaj takega, kar je nepravično ali nemoralno. Obdolženec v kazenskem postopku pričakuje, v kolikor meni, da ni kriv, da bo oproščen in to že po naravi stvari ne more biti nepravično, če nekdo zase pričakuje oprostilno sodbo, če meni, da ni kriv. Kot je Upravno sodišče že zavzelo stališče v nekaterih odločitvah (npr. opr. št. I U 1807/2012), prosilec, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno. Sodišče meni, da tudi upoštevajoč to, da veljajo v kazenskem postopku načela iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti in podobno, to ne more vplivati na utemeljenost dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka se sicer ne sklicuje zgolj na splošna načela ZKP, ampak izhaja tudi iz stališča, da je konkretna zadeva enostavna in da zaradi tega tožnik ne potrebuje brezplačne pravne pomoči. Sodišče se tudi v tem delu ne more strinjati z razlogi izpodbijane odločbe, kajti po mnenju sodišča bi bila zadeva enostavna, če bi tožnik priznal krivdo (pa tudi v tem primeru ne bi bila brezplačna pravna pomoč povsem nesmiselna, saj ima lahko določena pričakovanja glede odmere sankcije), v konkretnem primeru pa tožnik celo oporeka dejanskemu stanju, kot je opisano v obtožnem predlogu, zato po mnenju sodišča zadeva ni tako enostavna, da tožnik ne bi potreboval brezplačne pravne pomoči. Njegovo pričakovanje ali zahtevek ni v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Teža kaznivega dejanja po mnenju sodišča ni v nikakršni povezavi s pojmom pravičnosti iz 24. člena ZBPP, saj, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je potrebno ta pojem razumeti v smislu, ali prosilec zahteva nekaj takega, kar je nepravično ali nemoralno, pričakovanje, da bo oproščen, pa to po svoji naravi ne more biti. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sicer sklicuje tudi na del dosedanje upravno sodne prakse, vendar iz zgoraj opisanih razlogov po mnenju sodišča stališče tožene stranke glede razlage pojma pravičnosti iz 24. člena ZBPP ni pravilno, sicer pa je Upravno sodišče zavzelo v svojih odločitvah tudi že drugačno stališče, na kar je tožeča stranka z naštevanjem relevantnih judikatov opozorila v tožbi.

Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče meni, da ni nerazumno odobriti brezplačne pravne pomoči tožniku v kazenskem postopku in je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (24. člen ZBPP), posledično temu pa so bile v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, ker se finančni kriterij ni ugotavljal. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in je zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka odpravila ugotovljene pomanjkljivosti. V ponovljenem postopku bo potrebno ugotavljati, ali je izpolnjen tudi finančni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči. K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR.