Jedro

Pasivnost toženke, ki na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, se šteje za priznanje dejanskih navedb v tožbi. Tožnik je v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek iz naslova dela preko polnega delovnega časa za junij 2019 utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, za tožečo stranko pa je dolžna na račun za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Kopru v roku 15 dni plačati 76,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova dela preko polnega delovnega časa za junij 2019 plača 844,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2019 do plačila (točka I izreka). Naložilo ji je, da mu plača pravdne stroške v višini 268,00 EUR oziroma da jih za tožnika plača na račun sodišča, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča ni izvedlo novega sojenja. Na zamudni sodbi je potrdilo pravnomočnost in izvršljivost, tožnik je zahteval izvršbo pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Izvršba je v teku. O zadevi je že pravnomočno odločeno in ponovno odločanje ni dopustno. Potrdilo pravnomočnosti in izvršljivosti je bilo sicer razveljavljeno, kar pa na tek izvršbe ni vplivalo. S ponovnim odločanjem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nejasno je, kdaj je sodišče prve stopnje tožbo vročalo v odgovor. Vročana je bila na drug naslov, kot je naveden v tožbi, A., sedem mesecev po izdaji zamudne sodbe. Tožnik v tožbi ni podal navedb o nadurah. Izraz nadure je uporabil le v zahtevku. Ni utemeljil, zakaj bi šlo za nadurno delo. Za nadurno delo ni predložil dokazov. O zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, tožba je bila zavržena. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb in dokazov iz tožbe, ki je bila zavržena. Izrek zamudne sodbe se ne pokriva z zahtevkom. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi oziroma spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je ugovor toženke, da gre za že razsojeno stvar, neutemeljen. Toženka je sama obvestila izvršilno sodišče, da je potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe razveljavljeno. Sodišče je sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Tožnik je vložil le eno tožbo, ki je bila toženki pravilno vročena v odgovor. Toženka pisanj ne dviguje, tako da nastopi fikcija vročitve. Neresnične so njene navedbe, da ji je bila tožba vročena šele po izdaji zamudne sodbe. V tožbi je tožnik podal vse navedbe o obstoju dogovora glede plačila za delo. Sodišče prve stopnje je tem navedbam utemeljeno sledilo. Odločalo je o delu tožbe, ki ni bil zavržen. Zahtevku je ugodilo, kot se je glasil. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno utemeljilo.

6. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo ob predhodnem preizkusu zavrglo s sklepom z dne 20. 3. 2020. Po pritožbi je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 460/2020 z dne 30. 9. 2020 izpodbijano odločitev delno razveljavilo, in sicer v delu, v katerem se nanaša na plačilo nadurnega dela v juniju 2019 v višini 844,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2019 do plačila, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem je izdalo izpodbijano zamudno sodbo.

7. Sodišče prve stopnje je potrdilo pravnomočnost in izvršljivost zamudne sodbe z dne 19. 3. 2021. Po predlogu toženke je bilo potrdilo razveljavljeno s sklepom z dne 22. 12. 2021 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 149/2022 z dne 23. 3. 2022. 8. O zadevi, ki je bila predmet odločanja pred sodiščem prve stopnje in v kateri je izdalo izpodbijano zamudno sodbo, glede na povzeto ni bilo pravnomočno odločeno, da bi bila podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

10. Sodišče prve stopnje je tožbo vročalo toženki v odgovor po prejemu razveljavitvenega sklepa Pdp 460/2020 z dne 30. 9. 2020, in sicer dne 27. 10. 2020 pravilno na naslov, kot je bil vpisan v register (tretji odstavek 139. člena ZPP), B. Naslednjega dne 28. 10. 2020 je vročevalec, ker pisanja ni mogel izročiti naslovniku, na vratih pustil obvestilo o prispelem pisanju z navedbo roka, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Po poteku tega roka je, ker toženka pisanja ni dvignila, nastopila fikcija vročitve. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila vročitev opravljena šele po izdaji zamudne sodbe.

11. Pasivnost toženke, ki na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, se šteje za priznanje dejanskih navedb v tožbi. Tožnik je v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek iz naslova dela preko polnega delovnega časa za junij 2019 utemeljen.

12. Kot je v obrazložitvi zamudne sodbe pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je tožnik navedel, da je bil zaposlen pri toženki za krajši delovni čas 20 ur tedensko in da je v juniju 2019 opravil 250 ur. Toženka mu je plačala 900,88 EUR, pri čemer je bil dogovor, da se ure, ki presegajo krajši delovni čas, plačajo po postavki 7,50 EUR. Prikrajšanje znaša vtoževanih 844,96 EUR, pri čemer tožnik niti ni zahteval plačila dodatka za nadurno delo. Zahteval je plačilo za opravljene ure dela, kar mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo (44. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pri čemer je zahtevku ugodilo, kot se je glasil. 13. Navedbe tožnika niso v nasprotju z listinami, ki jih je predložil, kot nekonkretizirano in tako utemeljeno navaja toženka v pritožbi. Zmotno meni, da bi moral tožnik, da bi sodišče prve stopnje lahko zahtevku ugodilo, predložiti še kakšne dokaze.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje stroške, je dolžna za tožnika, zastopanega v okviru brezplačne pravne pomoči, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati utemeljeno priglašene stroške, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar znižano za polovico (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj.) znaša 76,50 EUR.