Jedro

Z izpodbijanim sklepom ni odločeno o celotnem zahtevku tožeče stranke, ker ob ugotovljeni delni utemeljenosti zahtevka izrek zavrnilnega dela odločitve ne vsebuje. Takšen sklep se v upravnem sporu lahko izpodbija s tožbo na odpravo celotnega sklepa, ob izpolnitvi predpisanih procesnih predpostavk pa tudi s tožbo zaradi (delnega) molka upravnega organa, saj izrek stranki onemogoča samostojno izpodbijanje zavrnilnega dela odločitve.

Razlogi, zaradi katerih se tožeči stranki prizna nagrada v višini 1500 in ne v višini 2500 točk, kot jo je uveljavljala, v obrazložitvi niso navedeni. Obrazložitev je zato bistveno pomanjkljiva, saj na njeni podlagi pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Podpredsednika Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 627/2011 z dne 13. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki odmerila nagrado in stroške zastopanja v skupnem znesku 839,96 EUR, kar se na njen račun nakaže iz proračunskih sredstev, namenjenih za brezplačno pravno pomoč, v 30 dneh od dokončnosti sklepa in po prejemu računa.

Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka nastale stroške za dejanja brezplačne pravne pomoči priglasila pravočasno. Predlog je po višini delno utemeljen. Na podlagi predloženih podatkov in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZT) se tožeči stranki v skladu s tar. št. 7 od priglašenih 2500 prizna 1500 točk za ustavno pritožbo. Priznajo se ji tudi materialni stroški po tretjem odstavku 13. člena ZT ter priglašeni DDV po drugem odstavku 16. člena ZT.

Tožeča stranka se s sklepom ne strinja, ker ji nagrada in stroški niso odmerjeni skladno s prej veljavno Odvetniško tarifo, ki jo je v obravnavanem primeru treba uporabiti. Tožena stranka ji je od priglašenih 2500 točk priznala v skladu s tar. št. 7 le 1500 točk, pri čemer samega zavrnilnega dela ni z ničemer obrazložila oziroma o njem sploh ni odločila. Osnovna tožba v zadevi je bila vložena zaradi plačila tedanjih 70.200.000,00 SIT oziroma sedaj 292.934,40 EUR. Gre za ocenljivo zadevo, za katere se po 3. točki tar. št. 7 prizna nagrada po tar. št. 18, zvišana za 25 %. Glede na višino tožbenega zahtevka je glede na 3. točko tar. št. 7 v povezavi s 1. točko tar. št. 18 OT popolnoma jasno izkazano, da tožeči stranki pripada 2000 točk, zvišano za 25 %, kar znese (priglašenih) 2500 točk. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom ni odločeno o celotnem zahtevku tožeče stranke, saj z njim, ob ugotovljeni delni utemeljenosti zahtevka, izrek zavrnilnega dela odločitve ne vsebuje. Takšen sklep se zato v upravnem sporu lahko izpodbija s tožbo na odpravo celotnega sklepa (kot je v obravnavanem primeru storila tožeča stranka), ob izpolnitvi predpisanih procesnih predpostavk pa tudi s tožbo zaradi (delnega) molka upravnega organa, saj izrek stranki onemogoča samostojno izpodbijanje zavrnilnega dela odločitve.

Razlogi, zaradi katerih se tožeči stranki na podlagi tar. št. 7 prizna nagrada v višini 1500 točk in ne v višini 2500 točk, ki jo je uveljavljala, v obrazložitvi niso navedeni. Obrazložitev je zato bistveno pomanjkljiva, saj na njeni podlagi pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti.

Ker po navedenem z izpodbijanim sklepom v nasprotju z 213. členom ZUP ni odločeno o celotnem zahtevku tožnika, odločitev pa v nasprotju z 214. členom ZUP ni ustrezno obrazložena oziroma deloma ni obrazložena, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila, določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), povečan za 20 % DDV.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.