Jedro

Vrhovno sodišče lahko v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe obravnava le tiste razloge, ki so navedeni v zahtevi, ne pa tistih, ki jih je obsojenec ali njegov zagovornik uveljavljal v pritožbi.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obs. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ RS ter mu je bila izrečena kazen 5 mesecev zapora, po 70. členu KZ SFRJ pa je bil obtožencu izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države Republike Slovenije za dobo štirih let. Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V njej je uveljavil kršitev kazenskega zakona, zlasti točke 4 (obsojenčev zagovornik sicer ni navedel člena, vendar je očitno mislil na 365. člen ZKP) ter bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 364. člena ZKP, hkrati pa je uveljavil še razloge, ki jih je uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, v izogib ponavljanja pa jih ni navedel. Predlagal je, da vrhovno sodišče obsojenca oprosti krivde in odgovornosti, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje pred spremenjenim senatom, končno pa je podrejeno še predlagal, da sodišče v primeru, če nima možnosti po ZKP-ju, da zaradi njegove neveljavnosti zadevo obravnava, zahtevo dostavi v presojo in odločanje Ustavnemu sodišču v Ljubljani, ki naj zadevo razreši. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Vrhovno sodišče lahko v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe obravnava le tiste razloge, ki so v zahtevi navedeni, ne pa tistih, ki jih je obsojenec ali njegov zagovornik uveljavljal v pritožbi, kot obsojenčev zagovornik predlaga v zahtevi. Trditev obsojenčevega zagovornika, da obsojenec ni uresničil vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja goljufije, ker je v obravnavani zadevi šlo za civilnopravno razmerje, ne držijo, saj opis obeh dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije obsega vse zakonite znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 171. člena KZ RS, tako da je sodišče pravilno pravno opredelilo omenjeni dejanji.

Obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 364. člena ZKP, ki v 427. členu ZKP sploh ni predvidena kot razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V zvezi z uveljavljeno kršitvijo pravice do obrambe, ki naj bi bila podana ob zavrnitvi predlogov obdolžencev oziroma njegovega zagovornika, ta pravica sploh ni bila kršena, saj ima sodišče pravico, da zavrne vsak dokazni predlog ter to ustrezno obrazloži, v obravnavani zadevi pa se je glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje končala tako, da stranke niso imele novih dokaznih predlogov, kot je razvidno iz zapisnika s te glavne obravnave. S predlogi za zaslišanje novih, še neidentificiranih prič v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, pa pravice do obrambe na glavni obravnavi seveda niso bile kršene.

Vsi ostali razlogi, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ti razlogi se nanašajo na trditve obsojenčevega zagovornika, da sodišče ni pravilno sklepalo glede obsojenčevega namena, da obsojenec ni bil plačnik hotelske sobe v hotelu Park, ampak je bil to nekdo drug, da je obsojenec imel denar za plačilo hotela, ki ga je hotel plačati, pa mu policija tega ni pustila, da je bil obsojenec priprt in zato računa ni mogel poravnati itd. V postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni več možno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahteva obsojenčevega zagovornika tudi v tem delu neutemeljena.

Določbe zakona o kazenskem postopku so bile uporabljene v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/94-I).