Jedro

Po določbi prvega odstavka 144. člena CZ nastane carinski dolg tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakoniti vnos se med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ (drugi odstavek 144. člena CZ), kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v ponovnem odločanju po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 759/2002 z dne 11. 5. 2005 na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20. 9. 1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka spremenila izrek odločbe Carinarnice Jesenice z dne 26. 3. 1999 tako, da je za hlače, žensko srajco, brezrokavnik, dve ruti, plašč in usnjen površnik določila nove zneske prometnega davka v višini 10% ter določila skupni znesek carinskega dolga v višini 102.184,00 SIT, od tega iz naslova carine 62.742,00 SIT in iz naslova prometnega davka 39.442,00 SIT, v ostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnila kot neutemeljeno. Carinski dolg je bil obračunan zaradi nezakonitega vnosa blaga na carinsko območje Republike Slovenije dne 25. 9. 1998 preko Mednarodnega mejnega prehoda L. na podlagi a) točke prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona - CZ (Ur. l. RS, št. št. 1/95 in naslednji).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je carinski organ prve stopnje na podlagi sodelovanja z avstrijskimi carinskimi organi pridobil obrazca za povračilo 20% davka "Mehrwertsteuer" za blago v skupni vrednosti 26.920,00 ATS z dne 25. 9. 1998, ki ju je tožnica predložila avstrijskemu carinskemu organu z namenom pridobiti povračilo davka. Po prepričanju sodišča se je tožnica s tujimi javnimi listinami označila kot izvoznica in hkrati kot uvoznica celotnega spornega blaga, zato bi morala tudi sama vložiti carinsko deklaracijo za predmetno blago. Skupna vrednost blaga presega 200.000,00 SIT, zato ne pride v poštev uporaba enotne carinske stopnje po Uredbi o vrednosti in vrstah blaga, za katero velja enotna carinska stopnja (Uradni list RS, št. 56/95).

3. Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Navaja, da sodišče prve stopnje ni dokazalo, katera oseba je nezakonito vnesla carinsko blago na območje Republike Slovenije. Sodišče je sodbo oprlo na domnevo, da je izvozni deklarant tudi carinski dolžnik pri uvozu blaga. Potrdilo avstrijskega carinskega organa izkazuje izvoz blaga, ne dokazuje pa nezakonitega vnosa v Republiko Slovenijo. Razlogovanje sodišča, da je carinski izvozni deklarant hkrati že uvozni deklarant, je konstrukt sodišča, ki nima podlage v CZ. Sodišče bi moralo preverjati, ali je opustil predpisano obveznost carinski zavezanec ali carinski organ.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi revizijski preizkus.

8. CZ v prvem odstavku 32. člena določa, da mora oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, to blago kakor hitro je mogoče predložiti carinskemu organu, bodisi ga prepeljati na drugo mesto, ki ga je določil carinski organ, in o tem takoj obvestiti carinski organ. Po določbi prvega odstavka 144. člena CZ nastane carinski dolg tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakoniti vnos se med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ (drugi odstavek 144. člena CZ), kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnemu carinskemu organu. V tej zadevi je bilo v upravnem sporu ugotovljeno, in to med strankama ni sporno, da je tožnica dne 25. 9. 1998 pri avstrijskem carinskem organu navedeno blago prijavila ter z namenom pridobitve pravice do povračila davka v potrditev predložila račune v vrednosti 26.920,00 ATS. Zato je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno, da je tožnica to blago dejansko vnesla na carinsko območje Republike Slovenije istega dne, kar pa ne more biti predmet revizijske presoje. Pravico do povračila davka pridobi namreč le tista fizična oseba, ki blago, za katerega je bila v državi izvoza ta pravica uveljavljena, tudi dejansko izvozi. Izvozni carinski postopek je končan, ko domače blago zapusti carinsko območje (v obravnavanem primeru carinsko območje Republike Avstrije). V obravnavanem primeru carinska vrednost spornega blaga presega dovoljeni znesek tolarske protivrednosti 80 ECU, za katerega so domači potniki oproščeni plačila carine po 8. členu Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95), zato bi tožnica to blago morala predložiti v ustrezen carinski postopek. Sodišče prve stopnje je pri tem v obrazložitvi sicer navajalo dejstvo prijave blaga zaradi vračila davka pri avstrijskih carinskih organih tudi kot predpisano obveznost, po kateri mora ista oseba, ki je carinsko blago izvozno deklarirala, blago tudi uvozno deklarirati, vendar gre pri taki oceni le za življenjskost in prepričljivost presojanih dokazov. S tem pa po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni napravilo nepravilnosti, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1). Blago je bilo nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, zaradi česar je tožnica, ki je za isto blago na avstrijski strani mejnega prehoda kot lastnica blaga uveljavljala vračilo davka na dodano vrednost, carinska dolžnica za to blago po 1. alineji četrtega odstavka 144. člena CZ. Carinski dolg je bil torej v tem primeru tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno obračunan na podlagi a) točke 1. odstavka 154. člena CZ.

9. Glede na to, da v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljeni revizijski razlogi niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.