Jedro

Uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Občinsko redarstvo v Novem mestu je storilcu prekrška J.Z. izdalo plačilni nalog z dne 10.3.2005, s katerim je bil spoznan za odgovornega prekrška po 16. točki četrtega odstavka 52. člena ZVCP-1. Izreklo mu je globo v višini 20.000,00 SIT. Storilec je zoper navedeni plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 14.4.2005 kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec M.V. Navaja, da je Okrajno sodišče v Novem mestu v izpodbijani sodbi zaključilo, da ni dvoma, da je bil z osebnim avtomobilom last storilca J.Z. storjen prekršek, saj je bilo to vozilo parkirano na označenih poteh, namenjenim intervencijskim vozilom. Poleg tega se je ob odločanju o zahtevi storilca za sodno varstvo opredelilo tudi glede ugovora, da prekrška ni storil on, temveč nekdo iz njegove družine ter se pri tem sklicevalo na določbo 233. člena ZVCP-1. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je sodišče z obrazložitvijo, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, ker ni ponudil pravno relevantnih dokazov, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Sodba potrditvi zahteve nima razlogov oziroma dovolj prepričljivih razlogov, saj je bil prekršek storjen na dovozni poti za intervencijska vozila k bolnici, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo navaja, da je tistega dne obiskal kirurško ambulanto zaradi poškodbe noge in dobil mavec, zato ni mogel voziti. Sodišče bi v zvezi s to okoliščino moralo v obrazložitvi sodbe zavzeti stališče, ker pa tega ni storilo, sodba nima razlogov. Ta pomanjkljivost je posebej relevantna ob dejstvu, da 233. člen ZVCP-1 ne nalaga lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila, da dokaže, kdo je storil prekršek, ampak le da dokaže, da tega prekrška lastnik oziroma imetnik pravice uporabe ni storil. Vrhovni državni tožilec navaja, da je J.Z. pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti priložil še pritožbo na zoper delo redarja in potrdilo o obisku kirurške urgentne ambulante Splošne bolnice N.m., iz katerega izhaja, da je dne 11.1.2005 dejansko bil v tej ambulanti na pregledu in da je dobil dokolenski hodilni mavec. V pritožbi zoper delo redarja pa navaja, da naj bi ta na kraju samem videl situacijo, da je bil on na invalidskem vozičku in tudi kdo je vozil vozilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je J.Z. dne 11.1.2005 ob 10.52 uri, v N.m. na Š. cesti, nepravilno parkiral osebni avtomobil, s tem ko je parkiral na označenih poteh namenjenih intervencijskim vozilom.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o navedbi storilca v zahtevi za sodno varstvo, da je navedenega dne obiskal kirurško ambulanto zaradi poškodbe noge in dobil mavec, zato tistega dne ni mogel voziti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s tem navedlo, da pred prekrškovnim organom velja načelo materialne resnice in da mora sodišče ugotavljati dejansko stanje in vse okoliščine, pomembne za pravilno odločitev, pri čemer kršitelju ni treba dokazovati svoje nedolžnosti, razen v primeru iz 233. člena ZVCP-1. Če je prekršek zoper varnost javnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se namreč v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče, da bi moral storilec, če bi želel dokazati, da prekrška ni storil, že v zahtevi za sodno varstvo navesti dejstva in predložiti dokaze, s katerimi bi izkazal, da osebnega avtomobila v času storitve prekrška ni vozil. Ocenilo je, da ne zadostuje, da lastnik vozila v zahtevi za sodno varstvo navede zgolj dejstva, ki po njegovem prepričanju vzpostavljajo dvom glede okoliščine, kdo je v času storitve prekrška upravljal vozilo, temveč mora predlagati tudi dokaze, ki so s tem v materialnopravno relevantni zvezi, torej dokaze, ki bi omogočali preverjanje njegovih trditev.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo do ugovora storilca, da v času storitve prekrška ni mogel upravljati z vozilom, opredelilo in v zvezi s tem navedlo razumne razloge. Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zato ni utemeljena. V nasprotju s trditvijo zahteve iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da je sodišče zavzelo stališče, da prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da dokaže, kdo je storil prekršek, temveč le da dokaže, da očitanega prekrška ni storil on.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti poleg tega trdi, da razlogi izpodbijane sodbe niso prepričljivi in navaja, da je storilec pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti predložil dokaze, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da storilec v času prekrška ni mogel voziti vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s tem ne izpostavlja vprašanja pravilnosti razlage izpodbijane sodbe glede vsebine prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, temveč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo.