Jedro

Za varstvo posesti stvarne služnosti sta odločilna obseg in vsebina te služnosti, kot se dejansko izvršujeta, ne pa pravica do stvarne služnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnike v njihovi posesti izvrševanja služnostne pravice vožnje z motornimi vozili po vozni poti preko toženčeve parcele št. 462/2 vl. št. 433 k.o. ... za potrebe nepremičnine tožnikov parc. št. 1225 vl. št. 782 k.o. ... s tem, da je na severnem delu dovozne poti št. 462/2 k.o. ... podaljšal obstoječo ograjo v smeri proti javni cesti v dolžini 5,10 m z višino 60 cm in s širino 19 cm ter tako onemogočil vožnjo po parceli št. 462/2 za dostop na parcelo št. 1225 k.o. ... Toženi stranki je naložilo odstranitev 5,10 m dolge, 60 cm visoke in 19 cm široke betonske ograje s parcele št. 462/2 k.o. ... in omogočitev nemotene uporabe poti tožnikom, tožencu pa je v bodoče prepovedalo posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v tožnikovo posest služnosti vožnje z motornimi vozili po poti preko parcele št. 462/2 k.o. ... na njihovo parcelo št. 1225. V delu, ki se nanaša na posest služnosti hoje je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožbo pa je zavrglo v delu, ki se nanaša na železobetonsko ograjo v dolžini 6,70 m in na betonski steber.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 12.1.2005 toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. S sklepom z dne 23.3.2005 je zavrnilo tudi pritožbo tožnikov in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2048/2004 z dne 12.1.2005 v zvezi s prvostopenjskim sklepom je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija odločitev sodišč v delu, s katerim je bilo ugodeno zahtevku tožnikov za varstvo njihove posesti stvarne služnosti in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (tretjega odstavka 70. člena, 75. člena in prvega odstavka 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR, Uradni list SFRJ št. 6/80, 36/90) ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004).

Zahteva za varstvo zakonitosti povzema dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči in vsebino odločitev sodišč ter poudarja, da izpodbija samo ugodilni del prvostopenjskega sklepa. Zahteva v razlogih navaja, da sta sodišči pravilno povzeli besedilo tretjega odstavka 70. člena ZTLR, po kateri ima posest stvarne služnosti tisti, ki dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti, vendar sta spregledali, da posest pravice po tej določbi ni istovetna s posestjo stvari. Zaradi tega sta se zmotno omejili le na ugotavljanje dejstva, ali so imeli tožniki do zatrjevanega posega posest nad stvarjo, to je tožnikovo parcelo št. 462/2, nista pa ugotavljali, v kakšnem obsegu je dejanska uporaba nepremičnine toženca ustrezala vsebini stvarne služnosti, ki naj bi jo imeli tožniki v svoji posesti. Opredelitev obsega in vsebine služnostne pravice je odločilna za odločitev o utemeljenosti posestnega varstva. Varstvo posesti je sicer neodvisno od pravice do posesti in pravnega naslova, kar pa v celoti velja le za posest stvari, ne pa tudi za posest pravice. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. II Ips 558/98 z dne 27.10.1999 in navedlo, da je zaradi opredelitve posesti pravice, kot izhaja iz tretjega odstavka 70. člena ZTLR, posest pravice (stvarne služnosti) vezana na njeno vsebino, zaradi česar je obravnavanje motenja posesti take pravice vedno povezano z ugotavljanjem pravice od stvarne služnosti.

Zahteva v nadaljevanju pritrjuje, da ni odločilno, ali imajo tožniki dostop do svoje parcele neposredno z javne poti, kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, vendar je odločilen odgovor na vprašanje, v kakšnem obsegu so tožniki pred posegom toženca uporabljali njegovo parcelo, kar ustreza vsebini služnostne pravice, od katere je odvisen obseg posestnega varstva tožnikov. Razlaga vsebine zadnje posesti pa ne sme biti v nasprotju s prvim odstavkom 50. člena ZTLR, po katerem se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Na zgornje vprašanje sodišči obeh stopenj zaradi nepravilne uporabe zgoraj navedenih določb ZTLR in ZPP nista odgovorili in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tako ni bilo razjasnjeno, v kakšnem obsegu so tožniki, oziroma po njihovem naročilu tudi druge osebe, uporabljali toženčevo zemljišče za dostop do parcele št. 1225 k.o. ... z motornimi vozili - ali so dejansko prihajali na navedeno parcelo izključno preko tistega dela toženčevega zemljišča, na katerem je toženec postavil sporni podaljšek oziroma prvi del sporne ograje, ali pa so na omenjeno zemljišče dostopali tudi preko tistega dela zemljišča toženca, ki poteka od zaključka spornega podaljška ograje do tromeje med parcelama pravdnih strank in omenjeno javno potjo, na katerem toženec do začetka tega spora še ni izvajal del, ki bi ovirala tožnike pri dostopu do njihove parcele in bi predstavljala poseg v zatrjevano posest pravice stvarne služnosti tožnikov.

Zahteva končno še navaja, da se postavlja tudi vprašanje ekonomske smotrnosti varstva posesti stvarne služnosti tožnikov, ki ga je toženec izpostavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ponovno pa tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se o tem ni opredelilo in ni navedlo razlogov o zatrjevanih okoliščinah, ki so pomembne za presojo ekonomskega interesa tožnikov. Odločitev sodišča druge stopnje je zato v tem delu tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obravnavani posestni spor izvira iz leta 1999, zato se uporabljajo določbe tedaj veljavnega ZTLR. Po 75. členu ZTLR ima posestnik stvari in pravice pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Po tretjem odstavku 70. člena ZTLR ima posest pravice, to je posest stvarne služnosti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Na to določbo se sklicuje zahteva, ki opozarja na razliko med posestjo stvari in posestjo pravice ter poudarja pomen obsega in vsebine stvarne služnosti. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. II Ips 558/98, da je obravnavanje motenja posesti stvarne služnosti vedno povezano z ugotavljanjem pravice do stvarne služnosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sklicevanje na zadevo opr. št. II Ips 558/98 neutemeljeno. Res je bilo v navedeni zadevi zavzeto stališče, da je razpravljanje o motenju posesti stvarne služnosti vedno povezano tudi z ugotavljanjem pravice do stvarne služnosti in celo, da je za ugoditev tožbenemu zahtevku treba ugotavljati, če je bil konkretno izvrševani obseg stvarne služnosti ugotovljen v poprejšnji petitorni pravdi ali z dogovorom strank. Vendar pa je šlo za drugačno zadevo, ko naj bi se dovolili gradbeni posegi na zemljišču tožene stranke. Poleg tega je ustavno sodišče z odločbo opr. št. Up-51/00 z dne 5.6.2003 sklep opr. št. II Ips 558/98 razveljavilo. Stališče, da je treba v postopku motenja posesti stvarne služnosti ugotavljati pravico do stvarne služnosti, je v neposrednem nasprotju z izrecnima določbama 426. člena ZPP in 78. člena ZTLR, da je v pravdah zaradi motenja posesti izključeno odločanje o pravici do posesti in o pravni podlagi oziroma da se pravica do posesti in pravni naslov posesti ne upoštevata. V procesnem in materialnopravnem pogledu se obravnavanje in odločanje omeji na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Tudi ustavno sodišče je v odločbi opr. št. Up-300/02 z dne 11.5.2004 sprejelo stališče, da ni mogoče pritrditi zatrjevanju, da je v pravdah zaradi motenja posesti stvarne služnosti odločitev odvisna od ugotovitve obstoja pravice stvarne služnosti. Pomembna je le ugotovitev vsebine stvarne služnosti in njeno dejansko izvrševanje. Da sta za varstvo posesti stvarne služnosti odločilna obseg in vsebina te služnosti, kot se dejansko izvršujeta, ne pa pravica do stvarne služnosti, izhaja iz definicije posesti stvarne služnosti iz tretjega odstavka 70. člena ZTLR. Ni namreč določeno, da ima posest stvarne služnosti tisti, ki dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu služnosti, ki jo ima (kot pravico stvarne služnosti), ampak v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti, to je v vsebini, kakor da bi mu pripadala služnostna pravica (primerjaj Nikola Gavella, Stvarno pravo, Zagreb 1998, str. 119). Posestnik stvarne služnosti dejansko izvršuje tisto, za kar bi bil pooblaščen, če bi imel pravico stvarne služnosti v korist svoje gospodujoče nepremičnine (primerjaj Nikola Gavella, kot zgoraj, stran 146). Teorija in praksa ustavnega sodišča torej ne podpirata razlage o potrebnosti ugotavljanja pravice do stvarne služnosti v pravdi zaradi varstva posesti stvarne služnosti. Tako tudi v obravnavanem primeru obravnavanje obstoja pravice tožnikov do stvarne služnosti na toženčevi nepremičnini ni potrebno.

Zahteva ima prav, da je v tem postopku odločilna opredelitev obsega in vsebine služnostne pravice, ki je predmet posestnega varstva. Vendar je bistven obseg konkretne uporabe zemljišča toženca na način, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Vsebina stvarne služnosti je bodisi uporaba služeče nepremičnine, bodisi zahteva za opuščanje ravnanj, ki bi jih lahko drugače izvrševal lastnik služeče nepremičnine (primerjaj Miha Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 881). Služnost ima za vsebino povsem določeno uporabnostno ali izključevalno upravičenje (primerjaj Bogomir Sajevic, Osnove civilnega prava, Stvarno pravo II, Ljubljana, 1993, str. 101). V obravnavanem primeru vsebino opredeljuje dejanski način uporabe toženčeve parcele št. 462/2 k.o. ... za potrebe parcele tožnikov št. 1225 k.o. ... v času pred toženčevim posegom. Ugotovljene so vožnje motornih vozil preko parcele št. 462/2 na parcelo tožnikov št. 1225, kar ustreza vsebini stvarne služnosti vožnje z motornimi vozili preko služečega zemljišča v korist tožnikov kot lastnikov gospodujoče nepremičnine. Na ta način sta nižji sodišči tudi razlagali vsebino posesti stvarne služnosti, zato v zvezi z vsebino stvarne služnosti določbe 70., 75. in 78. člena ZTLR niso bile zmotno uporabljene.

Najpomembnejši je obseg dejanske uporabe toženčeve nepremičnine. V zvezi s tem zahteva trdi, da je zaradi nepravilne uporabe zgoraj navedenih določb ZTLR ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Razjasnjeno naj ne bi bilo, v kakšnem obsegu so tožniki in drugi z motornimi vozili uporabljali toženčevo zemljišče za dostop do parcele št. 1225 k.o. ... Vrhovno sodišče ugotavlja, da tem trditvam ni pritrditi. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so namreč take, da dajejo odgovor na vprašanje, ki ga postavlja zahteva in ki je pomembno zaradi upoštevanja načela restrikcije pri izvrševanju stvarne služnosti v smislu 50. člena ZTLR. Zahteva sicer omenja, da je ena od ugotovitev pritožbenega sodišča v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar je trditev neupoštevna, ker je zahteva izrecno in natančno opredeljeno kot kršitev postopka ne uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP). Dejanske ugotovitve torej so, da so tožniki uporabljali toženčevo parcelo št. 462/2 k.o. ... za vožnjo z motornimi in gospodarskimi vozili za potrebe svojega zemljišča 1225 k.o. ..., in sicer tako, da so z javne poti najprej zavili na pot na toženčevi parceli in nato s te poti na svojo parcelo. Tako uporabo je toženec preprečil, ko je oktobra 1999 zgradil betonski del ograje med parcelama št. 462/2 in 1225 k.o. ... v dolžini 5,10 m (takoimenovani prvi del ograje). Že pred tem je zgradil 6,70 m dolgo ograjo (takoimenovani drugi del ograje), glede katerega je bila tožba zaradi motenja posesti zavržena, ker je bila vložena prepozno. Zahteva trdi, da ni razjasnjeno, ali so tožniki prihajali na svojo parcelo št. 1225 izključno preko tistega dela toženčevega zemljišča, na katerem je toženec postavil sporni prvi dele ograje, ali pa so morda dostopali tudi preko tistega dela zemljišča toženca, ki poteka od javne poti pa do začetka zgrajenega prvega dela ograje. V izpodbijanem sklepu je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so tožniki oziroma zanje drugi vozili po toženčevi parceli in nato zavili na svojo parcelo prav na mestu, kjer je toženec postavil betonsko ograjo v dolžini 5,10 m. Na tem delu parcele je torej tožnikom dejansko izvrševanje služnosti po toženčevem posegu v oktobru 1999 onemogočeno. Ob pravilu, da se služnost izvršuje na kar najmanj obremenjujoč način, se postavlja vprašanje, ali lahko po toženčevi postavitvi 5,10 m (prvega dela) ograje izvršujejo vožnjo z motornimi vozili preko toženčevega zemljišča št. 462/2 k.o. ... na svoje zemljišče tako, da dostopajo z javne poti na prvi del toženčevega zemljišča ter s tega pred začetkom 5,10 m zgrajene ograje prestopajo na svojo parcelo št. 1225. Tudi s takim obsegom možne dejanske uporabe toženčeve parcele bi bila ohranjena dotedanja vsebina pred posegom dejansko izvrševane stvarne služnosti tožnikov. Vendar je v prvostopenjski sodbi dejanska ugotovitev, da posesti stvarne služnosti toženčeve parcele št. 462/2 k.o. ... ni mogoče več nikjer izvrševati, ker je tudi del parcele od javne poti do prvega dela betonske ograje toženec pregradil z železnimi količki in kovinsko mrežo. Ko je torej toženec z ugotovljenim posegom tožnikom preprečil dejansko konkretno uporabo služečega zemljišča za prehod z motornimi vozili na gospodujoče zemljišče in je za navedeni namen kakršnakoli uporaba služečega zemljišča onemogočena, je treba zaključiti, da je z vidika obsega in vsebine stvarne služnosti tožnikov v izpodbijanih sklepih uporabljena pravilna razlaga tretjega odstavka 70. člena, 75. člena in 78. člena ZTLR in je v tem smislu tožnikom pravilno dano varstvo zaradi toženčevega motenja njihove posesti stvarne služnosti. Zahteva za varstvo zakonitosti zato neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s trditvijo, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z vprašanjem ekonomske smotrnosti zahtevka. Ta kršitev bi bila podana, če bi imel izpodbijani sklep take pomanjkljivosti, da se ne bi mogel preizkusiti. Po presoji Vrhovnega sodišča pa sklep sodišča druge stopnje ni tak, saj je jasen, razumljiv in z ustreznimi razlogi o relevantnih dejstvih. Vprašanje ekonomskega interesa posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. To bi bilo lahko le takrat, kadar bi se izkazalo, da sicer sploh ne bi imel interesa za varstvo posesti (primerjaj pravno mnenje VSS, Poročilo VSS 1/86, str. 15). V obravnavanem primeru pa je zaradi preprečitve dejanskega izvajanja voženj z motornimi vozili preko služečega zemljišča na gospodujoče zemljišče tak pravni interes očiten. A je tudi v zvezi z vprašanjem ekonomske smotrnosti pritožbeno sodišče podalo ustrezen odgovor na tovrsten očitek tožene stranke. Ta je namreč temeljil na trditvi, da tožeča stranka nima ekonomske osnove za tožbo, ker imajo tožniki več kot 50 metrov dolgo leseno ograjo med svojo parcelo in javno potjo in lahko na svojo parcelo pridejo z minimalnim naporom ...(l. št. 138). Pritožbeno sodišče se je o navedenem v razlogih sklepa opredelilo s stališčem, da so pravno nepomembne toženčeve navedbe, da imajo tožniki dostop do parcele št. 1225 neposredno z javne poti. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Ko torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo.