Jedro

Tudi v času uporabe ZDR/90 je bilo delovno razmerje tožnika za določen čas ves čas vezano na obstoj dovoljenja za zaposlitev in bi po poteku takšnega dovoljenja v vsakem primeru prenehalo.

Kljub temu, da je v času veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnik pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, pogodba za določen čas (za čas veljavnosti dovoljenja za zaposlitev) zgolj zato ni postala nezakonita in je še vedno veljala, tako kot je bila sklenjena. Zato ni podan zakonski razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku po 54. členu ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z ugotovitvenim sklepom tožene stranke z dne 12. 1. 2007 in presodilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo z 10. 1. 2007, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo gradbenega delavca in z njim vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 11. 1. 2007, da je dolžna za tožnika obračunati in izplačati vse plače v mesečnem bruto znesku 490,32 EUR od 10. 1. 2007 dalje, od posameznih mesečnih bruto plač obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec ter ga prijaviti v socialno zavarovanje. Zavrnilo je zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov plač ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki neprekinjeno od 23. 8. 2000 do 10. 1. 2007, na podlagi številnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka v času veljavnosti prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 - 21/93) ni dokazala zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj po tem zakonu delodajalec ni mogel skleniti delovnega razmerja z delavcem za določen čas le zaradi zaposlitve tujca za čas njegovega delovnega dovoljenja, temveč je tudi v tem primeru moral obstajati eden od zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Že zaradi tega je prišlo pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik s 6. 9. 2006 (z veljavnostjo od 20. 9. 2006) pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, takrat pa je prenehalo veljati tudi dovoljenje za zaposlitev tožnika, izdano 3. 1. 2006 (ki je veljalo od 11. 1. 2006 do 10. 1. 2007). Tožena stranka je za to vedela, saj je delavka tožene stranke prav zaradi pridobitve osebnega delovnega dovoljenja za tožnika izpolnila potrdilo o prijavi – odjavi zaposlitve tujca z osebnim delovnim dovoljenjem za nedoločen čas, zaradi česar je z 20. 9. 2006 tudi odpadel zakonski pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz 4. točke prvega odstavka 52. člena ZDR namreč izhaja, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je po prenehanju delovnega razmerja tožniku obstajala potreba po njegovem delu, saj je tožena stranka na novo zaposlila vsaj 10 delavcev. Razlog, da z njim ni sklenila nove pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je bil v tem, da je tožnik vložil tožbo proti toženi stranki za odškodnino za nesrečo pri delu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani (ugodilni del) sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnika zavrnilo. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni bistveno kršilo določb postopka, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. Obrazložilo je, da se ureditev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po ZDR/90 in ZDR razlikuje. Po prejšnjem zakonu je moral biti za zakonito sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tujcem z delovnim dovoljenjem izpolnjen tudi eden izmed razlogov iz 17. člena ZDR/90, medtem ko novi zakon razen primera osebnega delovnega dovoljenja dovoljuje sklepanje pogodbe za določen čas s tujcem ali osebo brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas. Ker pa je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 10. 1. 2007 na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2005, je presodilo, da je v tej zadevi potrebno uporabiti le določbe ZDR. V nasprotnem primeru bi sodišče ugotavljalo pogoje za transformacijo po določbah prejšnjega zakona, ki ni veljal že štiri leta, po prejšnjem zakonu pa bi moral delavec za uveljavljanje transformacije zahtevati tudi predhodno varstvo pravic pri toženi stranki (80. in 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis). Po ZDR je tožena stranka s tožnikom zakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za delovno razmerje za določen čas. Na drugačen zaključek ne vpliva dejstvo, da je tožnik v času zadnje pogodbe o zaposlitvi pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, saj tožena stranka z njim po poteku delovnega razmerja za določen čas ni bila dolžna skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas. Za odločitev tudi ni pomembno, zakaj se tožena stranka ni odločila za nadaljnjo sklenitev delovnega razmerja s tožnikom, niti to, ali je bila takšna odločitev posledica dejstva, da se je tožnik poškodoval pri delu in proti toženi stranki uveljavljal odškodnino.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče njegov zahtevek presoditi s stališča, da je tožena stranka z njim že po ZDR/90 nezakonito sklepala delovna razmerja za določen čas in je že na tej podlagi prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Toženi stranki namreč ni uspelo dokazati, da je pred uveljavitvijo ZDR s tožnikom sklepala delovna razmerja zaradi povečanega obsega dela, temveč so bile pogodbe sklenjene za določen čas le zaradi delovnega dovoljenja. Nadalje sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je pred prenehanjem zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas prejel osebno delovno dovoljenje in bi se mu delovno razmerje, če ne prej pa takrat že po samem zakonu transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas. Najkasneje z izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas je odpadel zakonski pogoj za sklenitev pogodbe za določen čas. Tožena stranka je tudi po nezakonitem prenehanju pogodbe tožnika zaposlovala delavce, tako da ni nobenega dvoma, da je še vedno potrebovala njegovo delo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ni poseglo v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v času veljavnosti ZDR/90 s tožnikom nezakonito sklepala pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Pri tem se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da se po ZDR/90 lahko sklene delovno razmerje za določen čas s tujcem, ki ima delovno dovoljenje, vendar samo v primeru, če obstaja eden izmed razlogov po prvem odstavku 17. člena ZDR/90. Zato le ugotovitev o obstoju delovnega dovoljenja ne zadošča za zaključek o zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Vendar pa je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da to za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Ne sicer iz razloga, ker je bilo po prenehanju delovnega razmerja za določen čas po ZDR/90 predvideno najprej predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu (80. in 83. člen ZDR/90), po novem zakonu pa je v takšnem primeru predvideno neposredno sodno varstvo (3. odstavek 204. člena ZDR), temveč zato, ker je bilo tudi v času uporabe ZDR/90 delovno razmerje tožnika za določen čas ves čas vezano na obstoj dovoljenja za zaposlitev in bi po poteku takšnega dovoljenja v vsakem primeru prenehalo, in ker po ZDR za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno zadošča le obstoj delovnega dovoljenja za določen čas (razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja).

7. Tujca namreč ni mogoče zakonito zaposlovati za nedoločen ali določen čas brez delovnega dovoljenja. Pogodba o zaposlitvi brez takšnega dovoljenja je nična (peti odstavek 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev – ZZDT, Ur. l. RS, št. 66/2000 in nadalj.). Od 1. 1. 2003 podobno izhaja tudi iz 21. člena ZDR. Po prvem odstavku te določbe lahko tujec ali oseba brez državljanstva sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev. Drugi odstavek tega člena določa, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nična.

8. Tožnik je ves čas sklepal s tožencem pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi dovoljenja za zaposlitev. Iz 8. člena ZZDT izhaja, da se takšno dovoljenje praviloma izda za dobo enega leta (enako tudi v tem primeru). To dovoljenje predstavlja obliko delovnega dovoljenja, ki je vezano na stalne zaposlitvene potrebe delodajalcev in se izda le na vlogo delodajalca, če so za to izpolnjeni še dodatni pogoji (11. člen ZZDT).

9. Po 1. 1. 2003 ni bilo dodatnih zakonskih zahtev za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tujci, saj je v 4. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR izrecno predvideno, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklene tudi, če gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja.

10. Tožnik je sklenil s toženo stranko zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas dne 21. 11. 2005 - za čas od 11. 1. 2006 do 10. 1. 2007. Razlog za sklenitev te pogodbe je bil „iztek dovoljenja za zaposlitev“, ki je bilo izdano za isto obdobje. V času tega delovnega dovoljenja je tožnik z odločbo z dne 6. 9. 2006 sicer pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas (z veljavnostjo od 20. 9. 2006), vendar to ne vpliva na veljavnost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta je bila sklenjena na podlagi in za čas veljavnosti zadnjega dovoljenja za zaposlitev, torej zakonito. Iz pogodbe izrecno izhaja, da delovno razmerje traja do 10. 1. 2007. Kljub temu, da je v času veljavnosti te pogodbe tožnik pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, pogodba za določen čas (čas veljavnosti dovoljenja za zaposlitev) zgolj zato ni postala nezakonita in je še vedno veljala, tako kot je bila sklenjena. Zato ni podan zakonski razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku po 54. členu ZDR. Po poteku delovnega razmerja za določen čas se je tožena stranka lahko svobodno odločila, da s tožnikom ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.