Jedro

Če je tožnik pred podpisom prebral vsebino poravnave o plačilu odškodnine za nesrečo pri delu ter se predhodno se tudi posvetoval s svojo pooblaščenko, ki mu je svetovala, da ponujeni znesek odškodnine vzame, če mu ustreza, niso podani znaki oderuške pogodbe, tožnik pa se tudi ne more v pritožbi sklicevati na ničnost sklenjene poravnave in zmoto tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti izvensodne poravnave, sklenjene med tožnikom in toženo stranko dne 10.6.1987, kot tudi zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 15.295,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da nikoli ni sklepal nikakršnih pogodb, zaradi česar takrat ni imel predstave, kaj pomeni skleniti izvensodno poravnavo. Ob sklenitvi poravnave je zaupal toženi stranki. Bil je v stiski zaradi svojega zdravstvenega stanja, kot tudi razmer v svoji družini. Gre za delavca iz druge republike in neiznajdljivo osebo s komaj 4 razredi osnovne šole, kar vse je očitno tožena stranka izkoristila, zaradi česar so v zvezi s sklenitvijo poravnave podani vsi znaki oderuške pogodbe. Pri sklenitvi poravnave so kršena temeljna načela Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Nadalje meni, da sodišče ni popolno razčistilo potek sklenitve poravnave, saj bi o tem moralo zaslišati njegovo odvetnico in direktorja tožene stranke, v tej zvezi pa tudi pridobiti podatke o načinu in viru sredstev, na podlagi katerih so se mu izplačevala nadomestila v času odsotnosti z dela. Iz teh razlogov je po njegovem poravnava pravno nična. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določbi 1089. čl. ZOR je namen poravnave, da stranke z vzajemnim popuščanjem uredijo sporno razmerje, pri čemer ima takšna poravnava tako materialne, kot procesno pravne učinke. S poravnavo se odpravi spor o negotovosti vseh elementov, ki so predhodno obstajali oz. bili predvidljivi v času njenega sklepanja. Z dogovorom o poravnavi dobi iz škodnega dogodka izvirajoče sporno razmerje tudi obliko in pomen poslovnega razmerja. V skladu z določbo 1097. čl. ZOR je poravnava nična, če temelji na napačni veri obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni in če brez te napačne vere med njima ne bi bilo niti spora ali negotovosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje konkretna poravnava bistvene elemente, ki so povezani s tožnikovo nezgodo, med ostalim tako znesek odškodnine, ki jo je že takrat predlagala tožnikova pooblaščenka, kot ponudbo zneska s strani tožene stranke. Pri tem pa je v sporu dokazano, da se je tožnik predhodno posvetoval s pooblaščenko, ki mu je celo svetovala, da ponujeni znesek odškodnine vzame, če mu ustreza. Glede na to, da je tožnik pismen in je vsebino poravnave predhodno prebral, je lahko ocenil razliko med predlagano in sprejeto odškodnino, pri čemer v skladu z navedenimi dejstvi tako opredeljena poravnalna ponudba tožene stranke ni mogla predstavljati pravno upoštevne prisile v smislu napake volje ali izkoriščanja tožnikove stiske oz. njegovih takratnih osebnih in družinskih razmer. Takšnemu zaključku pritrjuje tudi odločitev tožene stranke o izplačevanju tožniku določenega nadomestila za čas nadaljnjih 5 let. Zato pritožbeno sklicevanje o ničnosti poravnave, ker je tožena stranka v konkretnem primeru izrabila tožnikovo neiznajdljivost, stisko in s tem kršila načela vestnosti in poštenja ter enakosti v obligacijskih razmerjih, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da ima sklenjena poravnava vse znake oderuške pogodbe, navaja, da je sicer značilnost za oderuštvo izpolnitev, ki je sicer v očitnem nesorazmerju z izpolnitvijo nasprotne stranke, ki ni opravičljivo.

Vendar je ničnost takšne pogodbe podana le v primeru, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (1. odst. 141. čl. ZOR). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa to ob sklepanju poravnave pri tožniku ni bilo podano, kar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tudi obrazložilo. Nadalje v skladu z ugotovljenimi dejstvi nima nikakršnega pomena opozarjanje pritožbe na višino odškodnine, ki bi morala pripadati tožniku, ob upoštevanju bodoče škode in glede tega tudi na nemoralnost postopka tožene stranke, saj je očitno, da je tožnik s podpisom poravnave soglašal, da se s prejemom odškodnine odpoveduje kakršnimkoli zahtevkom iz naslova delovne nezgode. Takšno določilo poravnave pa je jasno in ga je potrebno uporabiti tako, kot se glasi (1. odst. 99. čl. ZOR), pri čemer le nejasna pogodbena določila zahtevajo dodatno razlago, kar pa v konkretni zadevi ne gre za takšen primer. Zato tudi ni podanih nobenih utemeljenih razlogov za zaslišanja direktorja tožene stranke ter tožnikove odvetnice, saj to v skladu z že ugotovljenimi razlogi ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi sodišča. Povsem nepomembno za odločitev v sporu pa je pritožbeno sklicevanje na okoliščine v zvezi z zavarovanjem civilne odgovornosti tožene stranke in pridobitvi premoženjske koristi. Pri tem gre zgolj za pavšalne pritožbene navedbe, ki za presojo zadeve nimajo nikakršnega odločilnega pomena.

Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP).