Jedro

Čeprav so ji požgali kmetijo, je stranka imela (svoje) zasilno urejeno bivališče v dolini in njenega prebivanja v tem bivališču, ne glede na slabše bivalne pogoje, ni mogoče šteti za begunstvo v smislu določb ZZVN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. 591-586/99-41 z dne 27. 11. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je ob reševanju pritožbe vestno in skrbno pregledala dokumentacijo v spisu in ugotovila, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločil. Iz dokazil je ugotovljeno, da je družina tožeče stranke živela v času požiga hiše na C v svojem drugem bivališču v dolini, ki je bilo delno zidano, delno leseno in nikakor ni šlo za leseno šupo za orodje, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, saj je družina v času zime živela v tem bivališču zato, da so otroci lažje hodili v šolo. Bivališče v dolini je bilo primerno za bivanje, glede na to, da ga je družina koristila prav v času zime in je na C bivala le v letnem času zaradi obdelovanja zemlje. Dejstvo požiga hiše in gospodarskih poslopij na C ni sporno in je dokazano, dokazano pa je tudi dejstvo, da je družina imela v dolini še eno bivališče, v katerem so živeli in tako niso bili v begunstvu (pregnanstvu) pri tujih ljudeh v tujih poslopjih, ampak so živeli v svojem drugem bivališču, ki so ga sicer uporabljali za bivanje v času zime. Tožeča stranka je bila z družino v dolini že pred požigom hiše in gospodarskih poslopij v C, po požigu pa so tu ostali, ker domačije na C niso obnovili. V konkretnem primeru je šlo torej za požig enega od dveh bivališč družine, ki so ju uporabljali glede na letni čas in potrebe. Tožeča stranka torej ni bila pregnana s svojega bivališča na C zaradi požiga, saj so v drugo bivališče v dolini odšli že pred tem požigom. Ker po požigu bivališče in gospodarska poslopja na C niso bila več primerna za bivanje, je družina ostala v drugem objektu v D, ki so ga uporabljali za bivanje že pred vojno in med vojno kot bivališče v zimskem času, zaradi česar tožeči stranki po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN) ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka še ugotavlja, da so priče sicer različno izjavljale o tem, kakšen je bil objekt v D, vendar je po mnenju tožene stranke verjeti izjavam, ki potrjujejo bivanje v objektu v D, ki je bil tudi last družine, ki je bil delno zidan in lesen, saj ga je družina tožeče stranke pred požigom uporabljala za bivanje v zimskem času, ko so vremenske razmere gotovo bolj neugodne kot v letnem času in je torej zaradi tega gotovo bil primeren za bivanje tudi po požigu.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je njena družina - mati, oče, tri hčerke in trije sinovi - živela na kmetiji na C. Kmetija je predstavljala hišo, hlev, skedenj in kaščo, bila je sredi gozda in precej oddaljena od ljudi in zaradi visokega snega je pot v šolo otrokom predstavljala velik problem. Oče je na tej zemlji zgradil zasilno barako, ki je predstavljala njihovo zasilno prenočišče. Sosedje, ki so bili dobro obveščeni, so nekega dne sporočili družini tožeče stranke, da so Italijani zvedeli za njihovo pomoč partizanom in da jim bodo po vsej verjetnosti zažgali dom. Mati in oče sta se zbala za otroke in z družino zbežala v dolino, še preden je do požiga zares prišlo. Italijani so zažgali hišo, hlev in skedenj, ostale so samo ruševine. Začasno so živeli pri sorodnikih, nato pa je oče zasilno usposobil skromno barako brez sanitarij, kuhinje, brez elektrike, v katero so se preselili. Družina je ostala brez doma, preživljali so se od dobrote in pomoči sorodnikov in sosedov. Po mnenju tožeče stranke je ugotovitev tožene stranke utemeljena na napačno ugotovljenih dejstvih in ne odraža resničnega dejanskega stanja. Tožena stranka naj bi napačno ugotovila, da je družina tožeče stranke v času požiga hiše na C živela na svojem drugem bivališču v dolini. Tožena stranka je spregledala navedbo tožeče stranke, da je oče v dolini zgradil zasilno barako, ki je predstavljala zasilno prenočišče v zares hudih zimskih dneh. Otrokom je občasna prenočitev v baraki rešila življenje zaradi nevarnosti, ki so jo predstavljale živali. Tožena stranka samovoljno ugotavlja, da je družina v dolini imela še eno bivališče, v katerem so živeli v času zime. Napačno je tudi, da naj bi šlo za požig enega od dveh bivališč družine, ki so ju uporabljali glede na letni čas in potrebe. Navedbe tožene stranke niso resnične, tožena stranka pa za razjasnitev odprtih vprašanj ni izvedla predlaganega dokaza, to je zaslišanja novih prič. Po mnenju tožeče stranke barake brez sanitarij in kuhinje v dolini ni mogoče razumeti kot hiše ali doma. Tudi izjave prič si ne nasprotujejo, kot to zatrjuje tožena stranka. Tožena stranka je sicer štela, da so se izjave prič spreminjale, vendar je to takoj obravnavala kot dokaz, ki je tožeči stranki v škodo. Ostalo je odprtih še veliko vprašanj (kdaj je bila baraka lopa za orodje, kdaj je ta lopa postala baraka), ki so odločilnega pomena. Nevzdržno je stališče tožene stranke, da je bila baraka primerna za bivanje tudi po požigu, če je zadostovala za bivanje pred požigom. Baraka namreč ni zadostovala za bivanje, temveč je bila izhod v sili. Med bivanjem ter začasno in predvsem zasilno nastanitvijo je bistvena razlika. ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja (begunec) oseba, ki je zaradi sodelovanja z NOB nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga njene stanovanjske hiše, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Tožeča stranka poudarja, da zakon ne določa trenutka, ko naj bi bila oseba nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga. Kot izhaja iz odločbe tožene stranke bi morala družina tožeče stranke ostati na C, dokler ne bi prišli Italijani in kmetijo požgali. Takrat verjetno tudi bežati ne bi več mogli, ker bi jih pobili. Preživeli so zgolj zato, ker so bili pravočasno opozorjeni in so prej zbežali k sorodnikom, nato pa se zasilno nastanili v baraki, ki jo je oče zgradil na zemlji, ki mu jo je odstopil brat v dolini. Po mnenju tožeče stranke so izpolnjeni vsi pogoji po ZZVN za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter tožeči stranki prizna status žrtve vojnega nasilja in ji podeli pravico do doživljenjske mesečne rente in zdravstvenega varstva.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe ter navaja, da je iz dokazil v upravnih spisih razvidno, da je stranka z družino že pred požigom stanovanjskega poslopja na C, kjer so bivali v poletnih mesecih, bivala v drugem bivališču v D, ki ga je uporabljala družina v zimskem času, zato ni izpolnjen zakonski pogoj pregona iz njenega doma, da bi ji bilo moč priznati uveljavljani status. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/96, 39/98 - odločba US, 43/99, 12/00 - odločba US, 28/00, 1/01 - odločba US, 64/01 in 110/02, v nadaljevanju: ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja (begunec) je po tem zakonu tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev, ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (Novela ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99).

Med strankama ni sporno, da je okupator požgal bivališče tožeče stranke na C. To dejstvo tudi po presoji sodišča izhaja iz izjav prič, predvsem AA, BB in CC, pa tudi dopisa Arhiva RS, Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo II z dne 24. 7. 2002. Sporno med strankama pa je vprašanje, ali je moč bivališče v dolini šteti za primerno za bivanje ter zaključiti, kot sta to storila upravni organ prve stopnje in tožena stranka, da je družina tožeče stranke imela dve bivališči ter da je po požigu kmetije na C lahko bivala v bivališču v dolini.

Sodišče se strinja z navajanjem tožeče stranke, da ZZVN med pogoji za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja (begunca oziroma pregnanca) določa porušeno ali požgano hišo oziroma dom. Toda tudi nastanitev v, kot navaja tožeča stranka sama, "skromni baraki brez sanitarij in kuhinje" je mogoče v takratnih vojnih razmerah, ne glede na zatrjevane slabe bivalne pogoje, šteti za dom v smislu določb ZZVN. Tudi če ni mogoče v celoti pritrditi razlogovanju tožene stranke, da je družina tožeče stranke imela dve prebivališči, v zimskem in v letnem času, pa je po mnenju sodišča relevantno tudi to, da je bivališče v dolini bilo primerno za zasilno bivanje, saj tožeča stranka sama navaja, da so v njem prenočevali (predvsem) v zimskem času. Po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje v dokaznem postopku izvedel dovolj dokazov, ki so zadoščali za odločitev. Ne glede na posamezna razhajanja v izjavah prič, kar je seveda glede na časovno oddaljenost dogodkov ter takratno starost prič moč razumeti, so izvedeni dokazi zadoščali za zaključek, da je družina tožeče stranke vendar tudi po požigu doma na C imela (svoje) zasilno urejeno bivališče v dolini in da njenega prebivanja v tem bivališču vendarle ni mogoče šteti za begunstvo v smislu določb ZZVN.

Na odločitev tudi ne vpliva okoliščina, na katero opozarja v tožbi tožeča stranka, da bi morali na domu počakati, da jih Italijani preženejo in kmetijo požgejo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer navaja tudi, da je družina tožeče stranke v dolino odšla že pred požigom, vendar je po mnenju sodišča odločilno dejstvo, da je družina vendar imela zagotovljeno bivališče, čeprav v slabših razmerah, kot jih je nudila kmetija pred požigom, zato se sodišče s pravnim zaključkom tožene stranke strinja.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožba tožeče stranke ni utemeljena, zato je tožbo s sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.