Jedro

Delavec je upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni, tako da se tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 v višini 0,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2018 do plačila zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku obračunati plačilo za nadurno delo v višini 965,45 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 do plačila (točka I izreka), obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 v višini 394,51 EUR, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2018 do plačila (točka II izreka) in obračunati iz izreka razvidne zneske razlike v plači za mesece od februarja 2015 do februarja 2018, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka III izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati vse pravdne stroške (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točke I do III izreka) in odločitev o pravdnih stroških (točka V izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik opravil nadure. Ure, ki so razvidne iz izpisa, niso ure, ko je tožnik opravljal delo, ampak ure, ko je bil prisoten pri delodajalcu. Toženka mu nadurnega dela nikoli ni odredila. Sodišče prve stopnje odreditve nadurnega dela sploh ni ugotavljalo kot ni ugotavljalo razlogov zanjo. V sodbi ni navedlo razlogov o bistvenih dejstvih. Sodbe se ne da preizkusiti. Direktor toženke je, ko je bil zaslišan, izpovedal, da je bilo delo organizirano, tako da ni bilo potrebe po nadurnem delu. Tožnik se organizaciji dela ni prilagodil. Letni dopust za leto 2017 je imel možnost izrabiti do 30. 6. 2018, izrabil je 3 dni, poleg tega pa še 19 dni letnega dopusta za leto 2018. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo število dni neizrabljenega letnega dopusta. Toženka je tožnika k izrabi spodbujala po 23. 11. 2018. Tožnik letnega dopusta ni izrabil zaradi bolniškega staleža. Razlog za neizrabo ni bil na strani toženke. Sodišče prve stopnje je zmotno izračunalo višino nadomestila, pravilno bi bilo 394,24 EUR, ne 394,51 EUR. Zmotno je tožniku zakonske zamudne obresti prisodilo od 25. 12. 2018, saj je zahtevek podal šele marca 2019. Direktor toženke je potrdil navedbo o neuspešno opravljenem poskusnem delu tožnika. To pomeni, da ni bilo podlage za zvišanje plače. Tožnik ni opravljal dela, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (vzdrževanje strojev in orodij, nastavitev orodij, nastavitev parametrov elektronskega krmiljenja strojev), ampak drugo delo. Pakiral je proizvode. Dela s stroji se tožnik ni hotel priučiti. To potrjuje izpoved priče A. A.. Sodišče prve stopnje dejstev o časovni veljavnosti dogovora o višji plači ni ugotavljalo oziroma se do tega v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Tožniku je neutemeljeno prisodilo vse pravdne stroške, čeprav je v sporu le delno uspel. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je število nadur, ki jih je opravil, pred sodiščem prve stopnje dokazal s predložitvijo izpisa iz sistema evidentiranja delovnega časa toženke. Toženka je bila dolžna kot delodajalec evidentirati delovni čas. Obstoj nadur dodatno dokazuje vsebina elektronske korespondence med B. B. in direktorjem toženke, v kateri je slednji odobril izrabo presežka ur kot prostih dni. Tožnik je, ko je bil zaslišan, potrdil svoje navedbe, da je opravljal delo preko polnega delovnega časa in da je delo dejansko opravljal. Za odločitev, da je za to delo upravičen do plačila, niso bistveni razlogi za odrejanje nadurnega dela niti ne dejstvo, ali je toženka nadurno delo zakonito odredila. Priča A. A. ni izpovedal, da ni bilo potrebe po nadurnem delu. O delu tožnika priča ni izpovedal nič bistvenega, ker dela ni opravljal v istem prostoru. Tožnik ni prejel nobenega opozorila, da dela ne bi opravljal oziroma da ga ne bi opravljal dovolj hitro in kvalitetno. Izpis potrjuje število neizrabljenih dni letnega dopusta. Toženka je soglašala, da tožnik letni dopust iz leta 2017 izrabi v letu 2018, ker mu prej izrabe ni omogočila. Višini zahtevka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala kot ne vtoževanim zakonskim zamudnim obrestim. V pritožbi neutemeljeno oporeka uspešno opravljenemu poskusnemu delu tožnika. Tožnik je po poteku poskusnega dela delo opravljal štiri leta. Upravičen je do višje plače, kot mu jo je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo. Pravilno je odločilo o pravdnih stroških. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen delno glede zahtevka iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Odločitev je ustrezno obrazložilo, pri čemer je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila za nadurno delo pravilno upoštevalo stališče sodne prakse, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje (sklep VDSS Pdp 184/2014, sodba VDSS Pdp 185/2017, sklep VDSS Pdp 53/2019), pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo (sodba in sklep VS RS VIII Ips 111/2012, sodba VDSS Pdp 190/2019). Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da je bila toženka z nadurami seznanjena, kar potrjuje že samo dejstvo, da je imel tožnik na dan 5. 12. 2018 več kot 126 ur preko polnega delovnega časa, kar je 15 delovnih dni. Dejstvo, da je imela toženka sistem evidentiranja delovnega časa, tožnik pa je nadure dokazoval z izpisom iz tega sistema, je pravilno opredelilo kot bistveno, pri čemer utemeljeno ni sledilo nekonkretizirani navedbi toženke, ki jo v pritožbi ponavlja iz dosedanjega postopka, da tožnik ves čas, ko je bil prisoten v njenih prostorih (na delu oziroma delovnem mestu), dela ni dejansko opravljal. Navedba, da se tožnik ni prilagodil organizaciji dela pri toženki, ki ne le, da je za odločitev nebistvena, je kot pritožbena novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo, da je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2017 s potekom obdobja za prenos (tretji odstavek 162. člen ZDR-1) ugasnila, ampak je sledilo tožnikovi (neprerekani) navedbi, da sta se pravdni stranki dogovorili za izrabo tega dopusta v avgustu 2018. Pred sodiščem prve stopnje je toženka podala le navedbo, da je tožnik v avgustu 2018 izrabil letni dopust za leto 2018 v celoti oziroma da je vsako leto v celoti izrabil dopust v tekočem letu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo drugače, in sicer je iz izpisa, ki ga je predložil tožnik, ugotovilo, da je imel v letu 2018 32 dni dopusta, od katerih jih je izrabil 22. Od vtoževanega nadomestila za 10 dni neizrabljenega dopusta ob prenehanju delovnega razmerja mu je prisodilo nadomestilo za 8 dni, pri čemer je sodišče prve stopnje kot bistveno opredelilo, da tožniku toženka pred prenehanjem delovnega razmerja ni omogočila izrabe dopusta (ni poskrbela, da bi dopust izrabil; sodba VS RS VIII Ips 42/2019). Navedba v pritožbi, da je bil tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja od 6. 12. 2018 do 23. 12. 2018 v bolniškem staležu, še dodatno potrjuje pravilnost odločitve; delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljeni dopust, če ga iz objektivnih razlogov do prenehanja delovnega razmerja ni izrabil, pri čemer bi bilo bolniški stalež razumeti kot takšen objektivni razlog, ki ni pričakovan in ki onemogoča izrabo letnega dopusta (sklepa VS RS VIII Ips 191/2010, VIII Ips 107/2011).

8. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na nepravilen izračun višine prisojenega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Sodišče prve stopnje je urno postavko v višini 6,16 EUR množilo z 8 za osemurno delovno obveznost in 8 za osem dni neizrabljenega dopusta, pri čemer zmnožek res znaša 394,24 EUR, ne 394,51 EUR, kot je tožniku prisodilo. Za 0,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je pritožba utemeljena; v tem delu tožnikov zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je tožniku zakonske zamudne obresti od nadomestila za neizrabljeni letni dopust pravilno prisodilo od 25. 12. 2018 (po prenehanju delovnega razmerja), kot jih je tožnik zahteval. Toženka obrestnemu zahtevku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, njena pritožbena navedba, da je tožnik zahtevo za plačilo podal šele v marcu 2019, je kot novota neupoštevna, pri čemer takšna zahteva ni bistvena z vidika nastanka zamude.

10. V zvezi s prisojeno razliko v plači pritožba neutemeljeno poudarja neuspešno opravljeno poskusno delo tožnika oziroma drugo delo, ki bi ga opravljal namesto dela na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tovrstne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Kot je pravilno ugotovilo iz predloženega dogovora o povišanju plače, povišanje plače ni bilo pogojeno z uspešno opravljenim poskusnim delom (niti ni povezano z opravljanjem določenega dela niti ni časovno zamejeno), pri čemer neuspešno opravljenemu poskusnemu delu predvidoma sledi odpoved pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 125. člena ZDR-1), ki je toženka tožniku ni podala. Tako je sodišče prve stopnje navedbe toženke o neuspešno opravljenem poskusnem delu, ki jih je sicer v svoji izpovedi potrdil direktor, štelo za nedokazane. Pritožbene navedbe toženke, da je tožnik po neuspešno opravljenem poskusnem delu opravljal drugo delo, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, oziroma da se dela ni priučil, so kot novote neupoštevne, v vsakem primeru pa dejstvo, da delavec opravlja drugo delo oziroma da mu delodajalec drugo delo odreja, še ne pomeni, da je zato upravičen do nižje plače, kot je dogovorjena.

11. Pritožba neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki temelji, kot je utemeljilo v izpodbijani sodbi, na tretjem odstavku 154. člena ZPP. Skladno s to določbo lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške nasprotne stranke, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnik ni uspel samo z zahtevkom za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust v višini 74,29 EUR (po spremembi sodbe 74,56 EUR), torej v deležu 1,2 odstotka, kar je nedvomno sorazmerno majhen del zahtevka, zaradi česar posebni stroški niso nastali.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 385. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka. Ker sicer niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki sama krije svoje stroške, saj je uspela s sorazmerno majhnim (neznatnim) delom pritožbe (manj kot desetinka odstotka), pa zaradi tega posebni stroški niso nastali, je dolžna tožniku na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), in sicer glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.