Jedro

Glede na dejstvo, da so se spremenile relacije, po katerih bi tožeča stranka opravljala prevoze, pa je jasno, da ni bilo več mogoče uporabljati cen, določenih za prvotno dogovorjene relacije. Nasprotno bi namreč pomenilo povsem neživljenjsko situacijo, ko bi tožeča stranka, kljub pogodbenemu določilu, do kakšnega plačila je upravičena za vsak prevožen kilometer (ki se je nedvomno nanašalo na primere, ko so se prevozi opravljali na drugih relacijah), za relacije, ki pogodbeno niso bile določene, prejela plačilo, določeno za povsem druge relacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 88.179,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 7.043,50 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da pravno podlago zahtevka predstavlja Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 1. 10. 2005 (v nadaljevanju pogodba), ki je po svoji naravi prevozna pogodba. Prav tako je res, da je sestavni del te pogodbe priloga, v kateri so določene relacije po katerih bo tožnik prevažal blago za toženca in cena, ki jo bo toženec za vsak posamičen prevoz plačal. Nadalje pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v njej, poleg cen, določenih za točno določene relacije, določena tudi cena, ki jo je bil tožnik upravičen zaračunati za vsak prevožen kilometer s posameznim vozilom. Višje sodišče tako pritrjuje zaključku prvostopenjskega, da bi se v času odpovednega roka, ko bi toženec prevoze opravljal iz Ljubljane (in torej ne bi opravljal voženj na relacijah, določenih v prilogi pogodbe), njegovo plačilo določalo v odvisnosti od tega koliko kilometrov bi prevozil s posameznim vozilom. Za vsak kilometer bi bil upravičen do plačila, kakršno je določeno v prilogi pogodbe. Takšen zaključek pa ne pomeni, da sodišče ocenjuje, da sporna pogodba v času odpovednega roka ne bi veljala. Pomeni le, da bi se v tem času (zaradi spremenjenih relacij) uporabljale druge njene določbe (torej določbe o tem, do kakšnega plačila je prevoznik upravičen za vsak prevožen kilometer z vsakim od vozil).

6. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je v 5. členu pogodbe določeno, da je sprememba cen možna (le) z dogovorom. Iz izpodbijane sodbe (in izvedenskega mnenja, na katero se sklicuje) namreč ne izhaja, da bi po odpovedi pogodbe prišlo do spremembe pogodbenih cen. Prav nasprotno – upoštevana je cena, ki je pogodbeno določena za prevožen kilometer. Glede na dejstvo, da so se spremenile relacije, po katerih bi tožeča stranka opravljala prevoze, pa je jasno, da ni bilo več mogoče uporabljati cen, določenih za prvotno dogovorjene relacije. Nasprotno bi namreč pomenilo povsem neživljenjsko situacijo, ko bi tožeča stranka, kljub pogodbenemu določilu, do kakšnega plačila je upravičena za vsak prevožen kilometer (ki se je nedvomno nanašalo na primere, ko so se prevozi opravljali na drugih relacijah, kar je nenazadnje povedal tudi zastopnik tožeče stranke, ko je izpovedal, da so se po takšni tarifi obračunavali prevozi v BIH), za relacije, ki pogodbeno niso bile določene, prejela plačilo, določeno za povsem druge relacije.

7. Prav zato se višje sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da odločitve v predmetnem sporu ni mogoče opreti na dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 5. 5. 2015. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj tega dela mnenja ni mogoče uporabiti, je tudi povsem zadostna. Pritožbene navedbe, da je podana brez argumentov in razlogov, pa niso utemeljene. Prav tako niso utemeljeni očitki, da se sodišče prve stopnje do ugovorov, ki jih je tožeča stranka podala na izvedensko mnenje, ni opredelilo. Opredelitev o tem je namreč podalo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pravilna je tudi odločitev v zvezi s škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi prodaje vozil. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka obstoja (in višine) škode ni izkazala, saj ni zatrjevala ne, da so bila vozila prodana pod tržno vrednostjo, še manj pa zakaj jih je (v primeru, da je šlo za prodajo pod tržno vrednostjo) prodala po takšni ceni ali da bi jih po poteku odpovednega roka lahko prodala po višji ceni. Pritožbene navedbe, da so bila vozila prodana pod tržno vrednostjo so pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Celo, če bi to bilo mogoče, pa tožeča stranka z njimi ne bi mogla uspeti. Višino škode je namreč ves čas utemeljevala kot razliko med knjigovodsko vrednostjo in doseženo prodajno ceno. Podatka o tem, kakšna naj bi bila njihova tržna vrednost, ni podala. To pa pomeni, da škode, ki bi ji morda lahko nastala zaradi razlike med prodajno ceno in tržno vrednostjo, sploh ne bi bilo mogoče izračunati.

9. Ker je pravilna že vsebinska zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka, se višje sodišče ni opredeljevalo do ugovorov v zvezi z zastaranjem (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Nenazadnje pa je pritrditi tudi zaključku, da škoda, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi fiksnih stroškov zavarovanj in registracije vozil ter plač in prispevkov za dva delavca v času odpovednega roka, ne more predstavljati škode, za katero je odgovorna tožena stranka. Čeprav je res splošno znano dejstvo, da se vozila registrirajo (in zavarujejo) za obdobje 1 leta, tožeča stranka ni trdila, da bi jih registrirala (in zavarovala) tik pred odpovedjo pogodbe – in bi se zato enoletno obdobje, za katerega bi registracija in zavarovanja veljala, izteklo ravno po izteku odpovednega roka. V kolikor je to storila že prej, pa bi vozila ob izteku zavarovalne dobe morala ponovno zavarovati in registrirati še za eno leto, čeprav bi se odpovedni rok iztekel pred potekom tega obdobja. Strošek zavarovanja in registracija bi ji tako nastal tudi v primeru, če bi tožena stranka odpovedni rok upoštevala.

Poleg tega je dejstvo, da je tožeča stranka vozila prodala. Splošno znano je, da ob prodaji vozila sklenjeno zavarovanje preneha, ko kupec sklene novo zavarovanje (kar je dolžan storiti pred registracijo vozila na svoje ime). Prejšnji lastnik je ob tem upravičen do povračila sorazmernega dela neizkoriščene premije. Tožeča stranka je torej bila upravičena do povračila sorazmernega dela zavarovalnih premij, kar pomeni, da te ne morejo predstavljati škode, ki bi jo bila dolžna povrniti tožena stranka. Škoda zaradi zavarovanja in registracije vozil, torej v višini, kot jo zahteva tožeča stranka, nedvomno ni nastala. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je tako pravilna.

11. Pravilna je tudi odločitev v zvezi s škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala z odpustom dveh delavcev. Plačo, prispevke in druge dajatve, ki jih je morala zanju plačevati v času odpovednega roka, bi morala plačevati tudi v primeru, če do odpovedi pogodbe ne bi prišlo. Tako ne gre za (navadno) škodo, ki bi bila posledica kršitve pogodbe s strani tožene stranke. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, bi sicer to morda lahko pomenilo izgubljeni dobiček, a bi tožeča stranka v zvezi s tem morala podati ustrezne trditve.

12. Tožeča stranka nadalje izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, a le zaradi domnevne nepravilnosti odločitve o glavni stvari. Ker se je navedena domneva izkazala za napačno, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

13. Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker te niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa ni storilo niti kršitev na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi in zato stroškovno ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).