Jedro

Izvedenčeva dolžnost iz 2. odstavka 260. člena ZPP (1977), da mora vselej obrazložiti svoje mnenje, je zrcalna pravici strank in sodišča, da mnenje pregledajo, analizirajo in po potrebi zahtevajo dopolnitev. Tako kot ostale dokaze mora sodišče oceniti tudi izvedensko mnenje. Pomanjkljivega izvedenskega mnenja ne more upoštevati. Če dopolnitev zaradi smrti izvedenca ni več mogoča, je treba postaviti mnogo izvedencev.

Tožnik je svoj zahtevek znižal na znesek, ki ga je ugotovil prvi izvedenec. Zato ni hotel plačati predujema za novega izvedenca. Pri tem je prezrl, da prvega izvedenskega mnenja zaradi pomanjkljivosti ni mogoče oceniti. Na podlagi takega izvedenskega mnenja ni uspel dokazati niti višine znižanega tožbenega zahtevka. Zato je bilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilo o dokaznem bremenu pravilno uporabljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki so od tožene stranke zahtevali plačilo provizije po akviziterskih pogodbah, ker po njihovih trditvah tožena stranka ni plačala provizij po vseh zaključnicah, plačevala pa je tudi premalo in še obračunavala napačen valutni tečaj po dnevu izplačila namesto po dnevu sklenitve zaključnic s strankami. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala od vsakega tožnika vrnitev po njenem izračunu preveč izplačanih provizij, ker so bile nekatere pogodbe kasneje stornirane. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbena zahtevka drugotožnika in tretjetožnice ter proti njima naperjena nasprotna tožbena zahtevka zaradi nedokazanosti zatrjevanih medsebojnih terjatev, s sklepom pa je ugotovilo umik prvotožnikove tožbe in proti njemu naperjene nasprotne tožbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo drugotožnika in tretjetožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Drugotožnik (v nadaljevanju: tožnik) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Do procesnih kršitev je prišlo zato, ker so ugotovitve sodišč v nasprotju z listinami v spisu. Protispisna je trditev sodišča druge stopnje, da se ni strinjal z izvedenskim mnenjem, saj je vendar večkrat izrecno izjavil, da se z njim strinja. Enako velja za trditev, da ni založil stroškov za izvedenca, saj je izvedenca plačal. Predložil je vse dokaze, s katerimi je sam razpolagal. Tožena stranka je tista, ki bi morala z novim izvedencem dokazati utemeljenost ugovorov proti prvemu izvedencu. Zato je sodišče prve stopnje tudi njej naložilo plačilo predjema. Toženo stranko bi morale zadeti ustrezne posledice glede na določbe 219., 221a. in četrtega odstavka 153. člena ZPP (1977).

Razlogi o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi nedokazanosti so v nasprotju s pravili ZPP (1977) o dokaznem bremenu in z listinami v spisu, kar tudi predstavlja procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Tudi ugotovitev sodišča druge stopnje o tem, kaj pomeni 8. člen pogodbe, je v nasprotju s to listino. Po navedeni določbi akviziterja bremeni le davek po odbitku. Sicer pa je tožnik v eni od vlog natančno navedel takratne predpise o dolžnih prispevkih in davkih. Če bi jih sodišče uporabilo, izvedensko mnenje sploh ne bi bilo potrebno, saj je bila zavezanec za plačilo davščin tožena stranka. Po mnenju revizije je bila sporna le višina dajatev in kdo je zavezanec za plačilo. Tudi zato je podana uveljavljana procesna kršitev, enako pa velja za odločitev o separatnih stroških.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je izjavila, da revizijskega odgovora na nedovoljeno revizijo ne bo vložila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki so o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP (1977)).

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V tej pravdni zadevi je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP (1977) saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona. Zato se tudi vprašanje dovoljenosti revizije presoja po ZPP (1977), ki je glede premoženjskih sporov z denarnimi terjatvami v drugem odstavku 382. člena določal mejno vrednost za dovoljenost revizije z zneskom 80.000,00 SIT. Vrednost revizijsko spornih 10.380.570 ITL na dan spremembe tožbe je znatno presegala navedeni mejni znesek, kar pomeni, da je tožnikova revizija dovoljena.

Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Prav to skuša doseči revizija, ko opredeljuje uveljavljane procesne kršitve, saj izpodbija dejansko ugotovitev obeh sodišč, da višina tožbenega zahtevka ni dokazana. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Izvedensko mnenje prvega izvedenca v tej pravdni zadevi je kratko, skopo in glede vsakega tožnika vsebuje le en stavek z ugotovitvijo, koliko tožena stranka na podlagi predložene dokumentacije dolguje vsakemu od tožnikov. Izvedenec mora po določbi drugega odstavka 260. člena ZPP (1977) vselej obrazložiti svoje mnenje. Ta izvedenčeva dolžnost je zrcalna pravici strank in sodišča, da izvedensko mnenje pregledajo, kritično analizirajo in po potrebi zahtevajo dopolnitev. Izvedensko mnenje je le eden od številnih dokazov, ki jih sodišče izvede v pravdi. Tako kot ostale dokaze, mora sodnik oceniti tudi izvedeniško mnenje in pri tem upoštevati načelo o prosti presoji dokazov iz 8. člena ZPP (1977). Pomanjkljivega izvedeniškega mnenja sodišče ne more upoštevati. Prav za tako mnenje je v tej pravdni zadevi šlo, saj so ga kot takega označili obe pravdni stranki in tudi sodišče. Obe pravdni stranki sta po prejemu mnenju ugovarjali, češ da ga ni mogoče preizkusiti, prav ugovori tožnikov pa so bili tudi obširnejši od ugovorov tožene stranke. Ker je izvedenec med pravdo umrl, dopolnitve ni bilo mogoče zahtevati. Zato je tožnik na obravnavi 03.10.1993 predlagal določitev novega izvedenca. Kasneje je svoj tožbeni zahtevek res znižal na višino, kot je je ugotovil izvedenec. Na obravnavi 28.01.1998 pa je sodišče razglasilo sklep o določitvi novega izvedenca finančnoračunovodske stroke in v njem natančno opredelilo naloge izvedenca in vprašanja, na katera bo moral odgovoriti. Med drugim je ugotovilo, da v spisu ni zadostne dokumentacije in naročilo izvedencu, naj jo pregleda na sedežu tožene stranke. Predujem je res naložilo v plačilo toženi stranki, ki pa je sporočila, da izvedbe tega dokaza ni predlagala in navedla dodatne razloge, zakaj gre ta dokaz v korist tožnika. Vendar tudi tožnik ni bil pripravljen plačati predjema za novega izvedenca, ker je smatral, da prvo izvedensko mnenje zadostuje, saj je svoj tožbeni zahtevek znižal na znesek, ki ga je opredelil prvi izvedenec. Pri tem je tožnik prezrl že navedene pomanjkljivosti, zaradi katerih ni bila možna dokazna ocena izvedenskega mnenja. Zato so pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da znižanje tožbenega zahtevka ne spreminja dejstva, da mnenje prvega izvedenca ni sposobno presoje in ocene, predvsem pa nima ustreznih razlogov, da bi ga bilo mogoče preveriti. Ta ugotovitev pa hkrati pomeni, da tožnik na podlagi takega pomanjkljivega izvedenskega mnenja ni uspel dokazati utemeljenosti niti višine znižanega tožbenega zahtevka. Ker je bilo dokazno breme o višini dolgovanih zneskov na njegovi strani, v pravdi ni uspel. Tožena stranka mu namreč ni priznavala ničesar in je sama celo vložila nasprotno tožbo, s katero pa tudi ona ni uspela.

Po vsem obrazloženem v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev v zvezi s pravili o dokaznem bremenu, pa tudi ne do ostalih zatrjevanih procesnih kršitev. Ni v nasprotju s podatki spisa ugotovitev sodišča druge stopnje, da se tožnik s tem mnenjem ni strinjal, saj je imel številne ugovore in je tudi predlagal novega izvedenca, le kasneje je te ugovore umaknil. Ko sodišče druge stopnje govori o neplačilu predujma za izvedenca, je jasno, da gre za predujem za drugega izvedenca in ne za prvega. Zmotno je stališče revizije, da je bila sporna le višina dajatev in kdo je zavezanec za njihovo plačilo. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da je bila sporna višina samih terjatev, omenilo pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o nezadostni dokumentaciji v spisu za razčiščenje vseh medsebojnih terjatev. Sklep o pravdnih stroških, tudi revizijsko izpodbijanih separatnih stroških, ni sklep, s katerim bi bil v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP (1977) postopek končan, saj je bilo o njih odločeno v sami sodbi. Zato tudi sicer neobrazložene procesne kršitve v zvezi s separatnimi stroški revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Z razlago besedila 8. člena akviziterske pogodbe tožnik uveljavlja procesno kršitev in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijska trditev, da po navedeni pogodbeni določbi akviziterja bremeni le davek po odbitku, ni točna niti s procesnega, niti z materialnopravnega vidika. Navedena pogodbena določba besedice "le" ne vsebuje, zato ugotovitev sodišča druge stopnje o njeni vsebini ni v nasprotju z navedeno listino. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za tožnikovo razlago pogodbene določbe, ki je bila ves čas postopka sporna. Tožnik je z dodano besedo želel poudariti, da je akviziter po pogodbi dolžan plačati samo davek po odbitku po takratnih predpisih. Ta davek naj bi ustrezal današnji dohodnini. Ne glede na spornost take razlage pogodbe revizijsko sodišče poudarja, da tožnik pozablja, da je celo sam priznaval, da so določena plačila tožene stranke davčnim organom predstavljala akontacijo njegove dohodnine, pozablja pa tudi, da sodišče ne bi moglo samo uporabiti takratnih davčnih predpisov in s tem preveriti njegove trditve, saj ni razpolagalo z vso potrebno dokumentacijo. Zato ni mogoče govoriti niti o zmotni uporabi materialnega prava.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.