Jedro

Kot to izhaja iz 1. alineje prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2 se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenskega mnenja izhaja prepričljiva ugotovitev, da je pri tožniku do artroze prišlo že mnogo prej, kot pa šele po poškodbi pri delu, na katero se sklicuje tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2017 in odločbo št. ... z dne 24. 3. 2017. Tožnika je z 21. 2. 2017 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 70 % in poškodbe na delu v 30 % in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, lažje fizično delo, s premeščanjem bremen do 7 kg, brez dela z desno roko v in nad nivojem desne rame ter brez vsiljenega tempa in ritma dela, ki si ju določa sam za doseganje polne delovne učinkovitosti, s polnim delovnim časom od 21. 2. 2017 dalje. Toženi stranki je naložilo, da s posebno odločbo odloči o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost (I. do III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno ter da se mu prizna pravica do delnega nadomestila. Sodišče je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne odmerjene stroške postopka (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti kot posledico bolezni v 70 % in stanja po poškodbi na delu v višini 30 %. Tožnik meni, da je invalidnost predvsem posledica poškodbe pri delu, do katere je prišlo 24. 9. 2015. Zgolj v primeru, če so k invalidnosti prispevali tudi Crohnova bolezen in težave s hrbtenico, bi lahko bila invalidnost tudi zaradi bolezni, vendar v obratnem razmerju. Po mnenju invalidske komisije II. stopnje in pa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je glavni vzrok invalidnosti artroza, ki je bila ugotovljena šele leta 2016. Tožnik meni, da je artroza nastala kot posledica poškodbe z dne 24. 9. 2015, saj pred tem ni bila ugotovljena niti tožnik z desno ramo ni imel težav, ki bi vplivale na njegovo delovno zmožnost. To trditev potrjuje tudi tožnikova zdravstvena dokumentacija, saj po končanem zdravljenju poškodbe iz leta 2012, zdravnikov v zvezi s to poškodbo ni več obiskoval. Iz izvida ortopeda z dne 24. 1. 2013 izhaja, da je bila takrat aktivna gibljivost desne rame v vseh smereh praktično popolna. Zgolj moč abdukcije je bila nekoliko slabša. Poškodba se mu je tako v celoti pozdravila. Svoje delo (gre za fizičnega delavca) je od takrat pa do poškodbe, ki se je zgodila 24. 9. 2015, opravljal normalno. Če bi že tedaj obstajala artroza, bi se njene posledice gotovo poznale pri tožnikovih delovnih zmožnostih. Nemogoče je, da bi se mu artroza razvijala daljši čas oziroma celo že od prve poškodbe leta 2004 dalje. Artroza je pogosta posledica poškodbe sklepov in četudi se je morebiti iz zdravstvenega vidika obravnavala kot bolezen, je vzrok zanjo običajno poškodba. To pa pomeni, da je pri tožniku invalidnost v pretežni meri (vsaj 70 %) posledica poškodbe pri delu z dne 24. 9. 2015, ne pa bolezni. Izvedensko mnenje glede nastanka in vzroka artroze ne le da ni dovolj jasno, ampak je tudi protispisno, torej v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo iz leta 2012. V tem primeru bi moralo sodišče za podajo mnenja angažirati drugega izvedenca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Že po izteku pritožbenega roka je tožnik posredoval še dopolnitev pritožbe, in sicer je sodišču posredoval še nov izvid. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 3. 2017. Je pa bilo deloma ugodeno pritožbi delodajalca, in sicer tako, da je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo odpravil ter tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, premeščanje bremen do 7 kg, brez dela z desno roko v in nad nivojem desne rame, s polnim delovnim časom od 21. 2. 2017 dalje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel 26. 1. 2017. Tožnik ima končano osnovno šolo ter okrog 31 let delovne dobe. Zadnje delovno mesto je B. d. o. o. B. na delovnem mestu proizvodni delavec II.

7. Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali obstajajo z zakonom določeni pogoji, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti oziroma podredno v III. kategorijo invalidnosti in da se mu poleg stvarnih razbremenitev prizna tudi časovna razbremenitev, tako da dela s polovičnim delovnim časom. Tožnik je nadalje uveljavljal, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu.

8. Skladno z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (3. alineja drugega odstavka 63. člena).

9. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri C. fakulteti v D.. V komisij sta sodelovala sodna izvedenca specialist MDPŠ in specialist ortoped. Sodišče je pridobilo pisno izvedensko mnenje ter na naroku za glavno obravnavo tudi zaslišalo specialista MDPŠ. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku od 21. 2. 2017 zaradi posledic bolezni v 70 % (artroza obeh ramenskih sklepov, HD L3-4 in Crohnova bolezen) in stanja po poškodbi na delu v višini 30 % (UZ: kita subskapularisa delno rupturirana, kita m.supraspinatusa tudi delno rupturirana) podana III. kategorija invalidnosti, s tem, da je delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnik je zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je proizvodni delavec II, in sicer ob upoštevanju stvarnih razbremenitev, v polnem delovnem času.

10. Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedeno izvedensko mnenje tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti priznalo še dodatne stvarne razbremenitve pri delu. V preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporna odločitev sodišča prve stopnje glede vzroka nastanka invalidnosti. Po mnenju tožnika je invalidnost v celoti ali pa pretežno posledica poškodbe pri delu.

12. Kot to izhaja iz 1. alineje prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2 se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

13. Kot to izhaja iz pisno podanega izvedenskega mnenja in njegove dopolnitev ter iz izpovedbe zaslišanega izvedenca specialista MDPŠ je bil tožnik že leta 2004 poškodovan v predelu desne rame. Ponovno je bila rama poškodovana v letu 2012 in nato še v letu 2016. Pri tožniku se je razvila artroza, ki pa se glede na izpovedbo zaslišanega izvedenca, razvija več let. Po strokovnih izkušnjah in pa glede na literarne vire, je za razvoj artroze potrebno pet ali več let, razen ko gre za intraartikularni zlom v sklepu, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. V primeru artroze gre za obrabo sklepov zaradi izginevanja hrustanca, ki blaži tresljaje v sklepu. Tak sklep pa je manj gibljiv. Koščeni deli so zaradi draženja zadebeljeni in mišice v okolici njih tudi oslabljene. Kosti se drgnejo med seboj, kar povzroča bolečine in omejeno gibljivost. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja ugotovitev, da je pri tožniku invalidnost v višini 70 % posledica artroze obeh ramenskih sklepov, ki je nastajala v desnem ramenskem sklepu vse od leta 2004 dalje in v levem ramenskem sklepu od leta 2010 dalje. Invalidnost pa je posledica degenerativnih sprememb LS hrbtenice in Crohnove bolezni. V tem primeru gre za bolezen kot vzrok invalidnosti. Poškodba z dne 24. 9. 2015 pa na invalidnost vpliva v višini 30 %.

14. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenskega mnenja izhaja prepričljiva ugotovitev, da je pri tožniku do artroze prišlo že mnogo prej, kot pa šele po poškodbi pri delu 24. 9. 2015, na katero se sklicuje tožnik. Do artroze glede na podano izvedensko mnenje nikakor ne pride v tako kratkem času, temveč je za to potreben daljši proces. Le izjemoma (ko gre na primer za zlom) je čas za nastanek artroze krajši. Tako stanje pa pri tožniku ni podano. Artroza kot bolezenski proces se je torej pri tožniku razvijala daljše obdobje in posledice te artroze so vplivale na nastanek invalidnosti. Poleg artroze sta na nastanek invalidnosti vplivala še degenerativna okvara hrbtenice in Crohnova bolezen. V vseh teh primerih gre za bolezenska stanja, ki po prepričljivem izvedenskem mnenju predstavljajo tudi vzrok tožnikove invalidnosti in sicer v višini 70 %. 30 % pa na invalidnost vpliva poškodba pri delu, ki jo je tožnik utrpel 24. 9. 2015 (z roko je zadržal težji predmet).

15. Glede pritožbenih navedb, da je bila njegova delovna zmožnost 100 %, in sicer vse do 24. 9. 2015 pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imel tožnik že pred navedenim obdobjem številne zdravstvene težave. Kako te težave vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost, pa je ugotavljal izvedenski organ. Pri tožniku je invalidnost nastala 21. 2. 2017 (kar pomeni, da je bil pred tem obdobjem zmožen opravljati svoj poklic. Glede zdravstvenih težav pa je glede na obrazloženo povsem jasno, da le-te niso nastale in se razvijale od poškodbe 24. 9. 2015 dalje, temveč nedvomno že daljše obdobje pred navedeno poškodbo pri delu.

16. Glede predložitve novega izvida (priloga A/6 sodnega spisa) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta posredovan sodišču že po izteku pritožbenega roka, torej prepozno.

17. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati drugega izvedenca, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo že z izvedenskim organom dejansko stanje ustrezno razčiščeno in da torej ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje postavilo drugega izvedenca.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.