Jedro

I. Pravilno je stališče, da tožena stranka ni mogla enostransko spremeniti spornega stanovanja v službeno stanovanje, ko to ni imelo takega statusa v času dodelitve tožničinemu očetu. To stališče je povsem v skladu s sodno prakso po 1. in po 40. členu ZSR.

II. Glede višine kupnine 5. odst. 117. člena SZ narekuje upoštevanje vrednosti točke (iz 121. člena SZ), ki je veljala na trideseti dan po vložitvi zahteve za prodajo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora s tožnico skleniti prodajno pogodbo, na podlagi katere bo tožnica kot kupec postala lastnica stanovanja v nadstropju na vzhodni strani stanovanjske hiše (obsegajoče dnevno sobo, sobo, kuhinjo, kopalnico, predsobo in pomožni prostor v skupni izmeri 58,76 m2) in to za kupnino 476.710,00 sit, ki jo mora tožnica plačati v roku 60 dni od sklenitve pogodbe. Odločitev je oprlo na določbe 117. člena SZ (Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I in 21/94), ker je zavrnilo kot neutemeljene ugovore tožene stranke, da gre za službeno stanovanje; da gre za stanovanje v zgradbi, katere namembnost je bila spremenjena in bo služila za potrebe izvajanja gradbenih del; in da gre za zgradbo, ki je predvidena za rušenje - zaradi česar naj ne bi bilo obveznosti prodaje po SZ - prav tako pa tudi ugovor glede vrednosti točke za izračun kupnine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, prav tako pa pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljena. Ta presoja revizijskega sodišča se opira na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je sodišče druge stopnje pritrdilo in jih sprejelo kot podlago svoje presoje - in katerih z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (3. odst. 385. člena ZPP). Ključne dejanske ugotovitve so: - da je bilo sporno stanovanje dodeljeno tožničinemu očetu kot imetniku stanovanjske pravice s 1.1.1966; - da je po smrti tožničinega očeta leta 1984 ostala v spornem stanovanju tožničina mati in tako postala imetnica stanovanjske pravice; - da tožničini materi stanovanjsko razmerje za sporno stanovanje ni bilo odpovedano in je bila imetnica stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ; - da je tožničina mati dala pismeno privolitev, da tožnica uveljavi pravico do odkupa spornega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ; - da sporno stanovanje ni v zgradbi, za katero je pristojni organ odločil, da se ruši. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni mogla enostransko spremeniti spornega stanovanja v službeno stanovanje, ko to ni imelo takega statusa v času dodelitve tožničinemu očetu. To stališče je povsem v skladu s sodno prakso po 1. in po 40. členu ZSR (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84), po tem zakonu pa je treba rešiti vprašanje, ali je bila tožničina mati v času uveljavitve SZ imetnica stanovanjske pravice za sporno stanovanje ali pa le imetnica pravice do začasne uporabe službenega stanovanja. Tožena stranka neutemeljeno graja razlago 40. člena ZSR v izpodbijani sodbi, obenem po posredno nanjo pristaja - s tem ko trdi, da je (z opisom namembnosti stavbe, načina dodelitve spornega stanovanja in dejstva, da to stanovanje in cela stavba predstavljata del poslovnih prostorov tožene stranke) zadovoljivo utemeljila trditev, da gre že ves čas od leta 1966 za službeno stanovanje - in s tem seveda nedovoljeno (3. odst. 385. člena ZPP) posega v dejansko podlago izpodbijane sodbe, saj je bilo v tej sodbi ugotovljeno (kakor je bilo že prej povzeto), da sporno stanovanje tožničinemu očetu ni bilo dodeljeno kot službeno stanovanje. Revizijska graja uporabe 54. člena ZSR prav tako ni utemeljena, pri tem pa niti ni povsem jasna, ko tožena stranka obenem priznava, da ni dokazala spremembe spornega stanovanja (in cele zgradbe) v poslovne prostore (oz. stavbo).

Neutemeljena je končno tudi revizijska graja uporabe materialnega prava, kar zadeva odločitev o višini kupnine, za katero mora tožena stranka prodati sporno stanovanje tožnici. Po 5. odst. 117. člena SZ je moral lastnik stanovanja skleniti prodajno pogodbo najpozneje v 30 dneh, odkar je upravičenec zahteval prodajo. Upravičenec zaradi neutemeljene odklonitve zahteve za prodajo ni smel biti v slabšem položaju, kakor bi bil v primeru sklenitve prodajne pogodbe brez pravde - to pa je pomenilo lastnikovo dolžnost, skleniti takšno pogodbo, kakršno bi moral skleniti ob izteku citiranega zakonskega roka. Glede višine kupnine to narekuje upoštevanje vrednosti točke (iz 121. člena SZ), ki je veljala na trideseti dan po vložitvi zahteve za prodajo. Torej je bilo v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi glede tega materialno pravo pravilno uporabljeno.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.