Jedro

Da je lahko darilo preklicljivo, mora imeti specifično, neobičajno obarvano kavzo, ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena. Preklic ni utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, marveč vsebuje številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo. Ko torej vera v večno ljubezen, ki je zaslepila darovalca, sploh ni v ospredju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval, da mu toženka plača 22.513,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2018 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki plačati pravdne stroške v znesku 5.317,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo pri nagibu za sklenitev darilne pogodbe upoštevati izpovedbe tožnika, toženke in priče A. A., ki jih povzame. Tožeča stranka je preklic darila utemeljevala z okoliščinami pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini. Tako je iz izpodbijane sodbe izostalo, da je tožnik sporno nepremičnino, ki jo je do 1/2 podaril toženki, pridobil od svoje sestre na podlagi menjalne pogodbe z dne 19.12.1997, SV 637/97, pri čemer iz menjalne pogodbe izhaja tudi ugotovitev, da je B. B. na nepremičnini zgradila del hiše, to je klet do prve plošče. Tožnik je z menjalno pogodbo odsvojil solastniški delež na nepremičninah, ki ju je prejel v dar od svojih staršev z notarskim zapisom SV 636/97, prav tako z dne 19.12.1997. Obravnavani pogodbi dokazujeta tudi kavzo sporne darilne pogodbe, saj potrjujeta, da je tožnik od svoje družine prejel nepremičnino, da služi pravdnima strankama za gradnjo hiše, v kateri bosta skupaj živela s svojo družino. Dokazna ocena vsebine darilne pogodbe je v izpodbijani sodbi v celoti izostala kljub poudarku tožnika, da je kavza darilne pogodbe razvidna iz jezikovne razlage njenega besedila, v katerem se navaja, da tožnik podarja nepremičnino toženki kot svoji ženi. Tožnik nikoli ni prerekal samoumevnega dejstva, da se je toženki s pridobljenim darilom spremenila kreditna sposobnost, ki ji je omogočala pridobitev hipotekarnega kredita. Pravdni stranki darilne pogodbe nista sklenili s tem namenom, pač pa v luči skupnih načrtov za prihodnost, ki so vsekakor temeljili na „veri v skupno dosmrtno življenje“. Dejstvo je, da je darilna pogodba tudi toženki omogočila pridobitev hipotekarnega kredita za dokončanje gradnje, vendar pa tožnik ne bi imel nikakršnega vzgiba, da toženki na kakršen koli način „pomaga“ pri urejanju njene finančne situacije, če toženka ne bi bila njegova žena in če ne bi verjel, da bodo (v hiši) živeli skupaj kot družina. Spremenjena kreditna sposobnost toženke, ki se je izboljšala s prejemom darila, ne more utemeljevati dokazne ocene o mešanih nagibih pri sklenitvi darila, pač pa predstavlja nujno posledico pridobljenega darila. Treba je razlikovati med vzrokom in posledico. Sodišče v pridobitnih sposobnostih strank ni videlo razhajanja, torej tožniku ni odrekalo pridobitne sposobnosti za pridobitev kredita. Kavza darila, ki je v zakonski zvezi oziroma skupnem življenju pravdnih strank kot zakoncev, je razvidna tudi iz dejstva, da je že mama želela obema podariti nepremičnino. Tožnik se sicer ne spominja, da bi davčna obremenitev narekovala sklenitev dveh darilnih pogodb. Bistveno je, da je tožnik od mame prejel darilo, ki ga je sam do 1/2 podaril naprej toženki kot svoji ženi. Tudi toženka je izpovedala, da ji bo tožnikova mama podarila polovico nepremičnine ob poroki s tožnikom. Sodišče je tudi zmotno pritrdilo ugovoru zastaranja. Drži, da je bila zakonska zveza med pravdnima strankama razvezana s sodbo z dne 14.3.2013, vendar je zastaralni rok začel teči z dnem pravnomočnosti razveze zakonske zveze, ki iz razlogov sodbe ni razviden. Drži, da je tožnik denarni oziroma dajatveni tožbeni zahtevek postavil šele s pripravljalno vlogo z dne 10.9.2018, vendar pa je tožnik že v tožbi z dne 22.6.2017 navajal preklic oziroma razvezo darilne pogodbe in dolžnost toženke izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo tožniku. Ker pa je toženka uveljavljala, da se je z vlaganji spremenila identiteta darila, zaradi česar darovalec nima pravice zahtevati njegove vrnitve, temveč le nadomestitev njegove koristi, je tožnik spremenil tožbeni zahtevek tako, da je opustil zahtevek za preklic darila in vzpostavitev prejšnjega stanja ter terjal le denarno vrednost nadomestitve koristi. Zastaranje se je tako tudi za spremenjeni tožbeni zahtevek pretrgalo z vložitvijo prvotnega zahtevka. V sodni praksi je bilo že večkrat izpostavljeno, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, sprememba tožbe pa na odločitev o zastaranju ne more vplivati, razen, če se z njo zahteva kakšna nova obveznost oziroma novo nastala škoda. Zgrešeno je tudi stališče, da je zastaralni rok začel teči ob nastopu razlogov za razvezo zakonske zveze. Z razvezo zakonske zveze šele lahko nastane razveza za nadomestitev koristi darila.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeča odločilna dejstva, ki med pravdnima strankama niso bila sporna: - pravdni stranki sta dne 30.08.1997 sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1988/2012-IV z dne 14.03.2013, - dne 11.03.1998 sta sklenili darilno pogodbo in sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju v notarskem zapisu opr. št. SV 130/98, - s prej navedeno darilno pogodbo je tožnik kot darovalec toženki kot svoji ženi podaril lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 337/2 in 337/13, obe k.o. ..., do ½, na podlagi katere se je pri nepremičnini vknjižila lastninska pravica v korist tožene stranke do ½, - leta 2002 se je s poočitvijo izbrisala parc. št. 337/2, k.o. ..., in se združila s parc. št. 337/13, k.o. ..., sedaj z ID znakom 000 337/13, - podarjena nepremičnina je v naravi predstavljala nedograjeno stanovanjsko hišo, zgrajeno do kleti s prvo ploščo, - v času trajanja zakonske zveze sta pravdni stranki z vlaganji, opravljenimi v času trajanja zakonske zveze, zgradili stanovanjsko hišo na podarjeni nepremičnini, ki je predstavljala skupno premoženje, - z vlaganji v podarjeno nepremičnino je nastala nova stvar, - pravdni stranki sta s sporazumom o določitvi deležev na skupnem premoženju v notarskem zapisu z dne 11.03.1998 določili deleža na njunem skupnem premoženju, nepremičnini sedaj z ID znakom 000 337/13, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, do ½.

6. Vrnitev večjega darila ni avtomatična posledica razveze pravdnih strank, temveč sta v skladu s spremenjeno sodno prakso preklic in vrnitev darila iz 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR2) mogoča zgolj v primerih, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo. Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZZZDR najprej ugotoviti: (a) da gre za darilo (zakonec podari drugemu zakoncu nekaj iz svojega posebnega premoženja), (b) da sta stranki darilne pogodbe zakonca, (c) da darilo po svoji naravi presega pojem običajnega darila, pri čemer so neobičajna darila zlasti tista, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca. V nadaljevanju pa mora ugotavljati tudi, kakšna je bila konkretna kavza sporne pogodbe, saj je to ključno za odločitev, ali je darilo po 84. členu ZZZDR preklicljivo ali ne. Da je lahko darilo preklicljivo, mora imeti specifično, neobičajno obarvano kavzo, ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena. Preklic ni utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, marveč vsebuje številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo. Ko torej vera v večno ljubezen, ki je zaslepila darovalca, sploh ni v ospredju.3

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, kakšna je bila kavza sporne darilne pogodbe in sporazuma o določitvi deležev na skupnem premoženju z dne 11.3.1998. Na podlagi listin v spisu, zaslišanja pravdnih strank in priče A. A. je pravilno ugotovilo, da je bila darilna pogodba sklenjena predvsem zaradi vlaganj toženke (preteklih in bodočih) v predmetno nepremičnino oziroma za pridobitev kreditov, kar sta potrdili obe pravdni stranki v svojih izpovedbah. Na to kaže tudi dejstvo, da sta pravdni stranki istega dne 11.3.1998 sklenili tudi sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju. Razlog daritve torej ni bil (vsaj ne izključno) v „veri v skupno dosmrtno življenje“, ampak predvsem v tem, da je toženka pridobila možnost najema kredita za dokončanje stanovanjske hiše. Pritožnik v pritožbi sicer povzema izpovedbe pravdnih strank in priče A. A., ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo in dokazno ocenilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neupoštevanju teh izpovedb. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje v točki 18 obrazložitve sodbe pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pritožba pa je ne omaje. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti upoštevalo, kako je tožnik pridobil sporno nepremičnino, da je ta v trenutku, ko jo je pridobil in v fazi, v kateri jo je pridobil (nedograjena stanovanjska hiša, zgrajena do kleti s prvo ploščo, in zemljiščem, na katerem je stala), predstavljala njegovo posebno premoženje, nato pa sta pravdni stranki s skupnim delom in sredstvi, ki sta jih pridobila z delom, nadaljevala z začeto gradnjo hiše tako, da sta jo izgradila do druge plošče, v tistem času pa je bila sklenjena tudi sporna darilna pogodba in sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju. Pravdni stranki pa sta nato tudi po sklenitvi navedenih poslov nadaljevali z gradnjo hiše, za kar sta potrebovali finančna sredstva, pridobljena s krediti. Pritožba neutemeljeno navaja, da je v sodbi izostala dokazna ocena vsebine darilne pogodbe, saj to ne drži. V pogodbi z dne 11.3.1998 je res navedeno, da tožnik podari svoji ženi sporni parceli, vključno z začeto gradnjo hiše - kletjo s prvo ploščo, vendar pa to še ne utemeljuje zaključka, da je bilo dejstvo, da je bila toženka njegova žena, edini oziroma poglavitni razlog za sklenitev sporne darilne pogodbe. Kreditna sposobnost toženke tako ni zgolj nujna posledica pridobljenega darila, kot zmotno meni pritožba, saj se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo dejstvo, da je toženka lahko pridobila možnost najema kredita za dokončanje stanovanjske hiše, poglavitni razlog za sklenitev darilne pogodbe, prav tako pa tudi njena vlaganja v hišo. Šlo je torej za realizacijo skupnih načrtov za gradnjo hiše, za kar je bilo treba dobiti kredite, za pridobitev kreditov pa izboljšati kreditno sposobnost toženke s tem, da bi izkazovala solastništvo zemljišča, na katerem se je gradilo. Da bi bil glavni oziroma odločilni motiv za sklenitev darilne pogodbe zgolj vera v dosmrtno življenje, ljubezen oziroma zaljubljenost v toženko, tožnik ni uspel dokazati, pritožba pa te dokazne ocene ne uspe omajati, kot je bilo že povedano. Nerelevantna je trditev pritožbe, da je mama želela podariti obema nepremičnino, saj dejansko do tega ni prišlo in je bil tožnik tisti, ki je toženki podaril svoje posebno premoženje in le to je odločilno. Pritožnik tako zmotno navaja, da tudi pogodbi, sklenjeni z njegovo mamo in sestro dne 19.12.1997, dokazujeta tudi kavzo sporne darilne pogodbe. Odločilnega pomena so namreč le razlogi, zaradi katerih sta pravdni stranki kot skleniteljici sporne pogodbe sklenili darilno pogodbo.

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zneska 22.513,80 EUR (vrednost podarjenega zemljišča s stanovanjsko stavbo, zgrajeno do kleti s prvo ploščo) ni utemeljen že iz prej navedenih razlogov, to je, ker tožnik ni upravičen zahtevati vračila darila, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do vprašanja, ali je tožnikova terjatev zastarala. Zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne bo odgovarjalo.

9. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 69/2004 UPB-1 s spremembami 3 Tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 29/2016 z dne 30.11.2017