Jedro

Ker je bila tožba zavržena, kar pomeni, da tožnik v postopku ni uspel, je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP nasprotni stranki dolžan povrniti stroške, ki so ji v postopku nastali. Takšna dolžnost bi obstajala tudi v primeru, če bi stroški nastali zaradi morebitnega napačnega poslovanja sodišča, saj ZPP ne predvideva možnosti, da bi stroške postopka nosilo sodišče. Odločitev o višini stroškov temelji na določbi 16. člena ZDPra in Odvetniški tarifi, po kateri se v sodnem postopku obračunavajo stroški zastopanja državnega pravobranilstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 160,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov postopka pa zavrne. V pritožbi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ustrezno opravilo predhodnega preizkusa tožbe in je tožbo vročilo v odgovor toženi stranki, s čimer so nastali stroški. Če bi ravnalo pravilno, bi moralo tožnika pozvati k dopolnitvi tožbe, preden je poslalo tožbo v odgovor toženi stranki. Zato po mnenju pritožnika ni dolžan nositi stroškov tožene stranke. Podredno pa se tožnik pritožuje glede odločitve o višini priznanih stroškov tožene stranke, saj meni, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za poročilo stranki v višini 50 točk. Državno pravobranilstvo je služba pri pravni osebi, ki je v tem primeru tožena, zato internih poročil znotraj posamezne pravne osebe ni primerno nalagati v plačilo tretjim osebam. Tožnik tudi meni, da je poročilo stranki že vsebovano v nagradi za pripravo odgovora na tožbo. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločanje v tej zadevi je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 pristojno Višje sodišče v Ljubljani, na katero je bila z Višjega sodišča v Celju prenešena krajevna pristojnost. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 2.2.2006 pri Okrajnem sodišču v Celju vložil tožbo zaradi izročitve poslovnih listin. Sodišče ga je s sklepom z dne 17.5.2006 v skladu z določbami 105., 108. in 180. člena ZPP pozvalo, da vlogo dopolni tako, da postavi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev ter navede dokaze, s katerimi dokazuje dejstva, navedena v tožbi. Tožnik je po pooblaščencu tožbo dopolnil dne 23.6.2006. Dopolnjeno tožbo je sodišče prve stopnje vročilo toženi stranki v odgovor. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala dejstva, zaradi katerih je sodišče prve stopnje podvomilo, ali je sploh pristojno odločati o postavljenem zahtevku. Zato je tožnika ponovno pozvalo, da tožbo dopolni tako, da določno opredeli tožbeni zahtevek na izročitev poslovnih listin in navede dejstva o tem, kje naj bi se nahajala poslovna dokumentacija, vračilo katere se zahteva in ali je kazenski postopek opr. št. K 466/83 oziroma Kpr 923/97, v zvezi s katerim naj bi bila poslovna dokumentacija zasežena, že pravnomočno končan. Sodišče prve stopnje je tožnika tudi opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu z navedenim sklepom. Tožnik tožbe ni dopolnil, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9.10.2008 tožbo kot nepopolno zavrglo. Odločitev o zavrženju tožbe je postala pravnomočna.

Ker je bila tožba zavržena, kar pomeni, da tožnik v postopku ni uspel, je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP nasprotni stranki dolžan povrniti stroške, ki so ji v postopku nastali. Takšna dolžnost bi obstajala tudi v primeru, če bi stroški nastali zaradi morebitnega napačnega poslovanja sodišča, saj ZPP ne predvideva možnosti, da bi stroške postopka nosilo sodišče. Napačnega ravnanja pa v konkretnem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, saj je upravičeno popravljeno tožbo vročilo toženi stranki in zaradi navedb v odgovoru na tožbo zahtevalo ponovno dopolnitev z dejstvi, ki so bila po pravilni presoji prvostopnega sodišča odločilna za presojo stvarne pristojnosti, glede katere mora sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 19. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Zato so očitki o tem, da sodišče prve stopnje ni ustrezno opravilo predhodnega preizkusa tožbe v smislu določb 272. do 274. člena ZPP, neutemeljeni. 275. člen ZPP celo omogoča sodišču, da v primerih, ko misli, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka z odločitvijo o tem do prejema odgovora na tožbo.

Toženi stranki so z vložitvijo odgovora na tožbo nastali stroški, katere je po prejemu sklepa o zavrženju tožbe zahtevala v roku iz 7. odstavka 163. člena ZPP, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi odločitev o višini stroškov pravilna, saj temelji na določbi 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu in Odvetniški tarifi, po kateri se stroški zastopanja državnega pravobranilstva obračunavajo v sodnem postopku. Podlago za priznanje 50 točk za poročilo stranki o prejeti sodni odločbi predstavlja določilo točke 2 Tarifne številke 39 Odvetniške tarife, zato so očitki o tem, da je ta storitev že vsebovana v vloženem odgovoru na tožbo, neutemeljeni. Nenazadnje v času vložitve odgovora na tožbo tožena stranka še ni vedela, da bo sledil sklep o zavrženju tožbe kot končna odločba v tem postopku. Pritožnik pri zatrjevanju o tem, do katerih stroškov je tožena stranka upravičena, ni dosleden, saj iz njegovega stroškovnika izhaja, da je tudi priglasil stroške iz naslova poročila stranki o uspehu pritožbe.

Iz navedenih razlogov izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe, v postopku ni storilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne kršitev absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.