Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je lahko

ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 2. 2013 in z dne 28. 3. 2013, da se izplačuje pokojnina v višini, priznani pred februarjem 2013, in da se izračuna valorizirana plača za leto 1972, 1976, 1997, 1988, 1989 in 1990 ter na tej podlagi na novo odmeri sorazmerni del starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Vztraja, da mu toženec plače za leto 1975 neutemeljeno ni upošteval v pokojninsko osnovo, in sodišču, ki krivdo vali na njega, ker ni posredoval podatkov, očita, da tega ni prepričljivo pojasnilo. Toženec je upravljavec zbirke teh podatkov in bi jih moral sodišču tudi posredovati. Prav tako je ostalo nepojasnjeno, kako je za leto 1977 upoštevanih 7 mesecev in 25 dni pokojninske dobe. V tem letu je bil pri tožencu zavarovan le 6 mesecev in 25 dni, en mesec pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja in je toženec to dobo pomotoma prištel k slovenski dobi. Vse to pa vpliva na odmero pokojnine, zato je zmotno naziranje sodišča prve stopnje, da je pokojninska doba za leto 1977 šteta v njegovo korist in da upoštevanje leta 1975 v pokojninsko osnovo ne bi vplivalo na odmero pokojnine. Izpodbijana sodba nima niti prepričljivih razlogov o tem, da so podatki o plači za leta 1988 do 1990 v pokojninsko osnovo zajeti pravilno. Sodišče ni navedlo, zakaj ne drži njegova trditev, da je bil zavarovan v 6. zavarovalnem razredu. Toženec ni predložil nobenih dokazov, da je v letu 1988 pristal na spremembo zavarovalnega razreda iz 6. v 3., čeprav je imel enak promet. Prav tako ni logično, da je bil v letu 1989, ko je ustvaril osemkrat večji promet, razvrščen v 2. zavarovalni razred. Pri tem ključni podatki izhajajo iz izplačilne liste za obdobje od 1986 do 1990. Evidenci toženca in finančne uprave se razlikujeta, kar je vplivalo na odmero pokojnine. Ta neusklajenost je bila prisotna že ob odmeri pokojnine, saj je toženec šele po sedmih letih zaznal napako v odločbi iz leta 2006. Nadalje so sporni tudi podatki za leto 1991. Predložil je izplačilne liste, iz katerih izhaja, da je neto plača znašala 60.0000,00 tedanjih SIT, iz sodbe pa izhaja, da le 36.833,00 SIT. Tudi ta neusklajenost ni zadosti razjasnjena, kar vpliva na odmero pokojnine. Izpodbijana sodba tudi ne pojasni argumentirano, zakaj sta iz pokojninske osnove izpadli leti 1972 in 1976. Od 29. 9. 1972 do 29. 2. 1976 je opravljal obrtno dejavnost. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega so ti razlogi v neskladju z izvedenimi dokazi in uradnimi evidencami in je odločitev najmanj preuranjena. Predlaga ugoditev pritožbi in uveljavlja povrnitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe, utemeljeno zavrnjen.

5. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne do kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo tako razloge za neupoštevanje let 1972 in 1976 v pokojninsko osnovo, razloge za upoštevanje 7 mesecev in 25 dni za leto 1977 v pokojninsko dobo, kakor tudi razloge za pravilno uporabljene podatke o plačah za leta 1988 do 1990 v pokojninsko osnovo.

6. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 28. 3. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 2. 2012, s katero je bila spremenjena odločba z dne 28. 11. 2006 o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine v višini 165.9696,62 tedanjih SIT(1) tako, da se tožniku ta dajatev prizna v znesku 319,75 EUR z učinkom od 1. 3. 2013 dalje. Tožnikovi pritožbi je bilo z dokončno odločbo z dne 28. 3. 2013 delno ugodeno in sorazmerni del starostne pokojnine zvišan na 324,92 EUR. Izpodbijani odločbi sta bili ob ugotovitvi, da je bil v odločbi z dne 28. 11. 2006 pri oblikovanju pokojninske osnove za leto 1991 upoštevan občutno previsok znesek zavarovalne osnove, izdani v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Zato se v tem postopku lahko presoja le, ali so bili izpolnjeni pogoji za spremembo že dokončne in pravnomočne odločbe o priznanju in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine z dne 28. 11. 2006, kot jih določa 183. člen ZPIZ-2, in ali sta posledično izpodbijani odločbi z dne 13. 2. 2013 in z dne 28. 3. 2013 pravilni in zakoniti. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče posegati le na način in pod pogoji, kot jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi. V konkretnem primeru torej z nepravo obnovo postopka in pod pogoji, določenimi v 183. členu ZPIZ-2. Ne more pa biti v tem postopku presojana pravilnost in zakonitost dokončne in pravnomočne odločbe z dne 28. 11. 2006 v celoti oziroma tudi v delu, ki ni bil predmet predsodnega postopka.

7. Po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko po 2. odstavku 183. člena ZPIZ-2 izda v roku desetih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (3. odstavek 183. člena ZPIZ-2).

8. V 183. členu ZPIZ-2 je tako (ponovno)(2) urejeno posebno izredno pravno sredstvo, ki ga Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) ne pozna. Ob izpolnjenih pogojih omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe z učinkom za naprej. Pogoj za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka je, da je bilo z izdajo odločbe, ki se razveljavlja ali spreminja, kršeno materialno pravo, in sicer ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ali pa zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Namen te določbe je v odpravi posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju oziroma priznavanju drugih pravic.(3) Za obravnavani primer to pomeni, da je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je bilo z odločbo z dne 28. 11. 2006 kršeno materialno pravo, oziroma ali je do te kršitve prišlo zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Le v tem primeru je bilo mogoče zakonito spremeniti to dokončno in pravnomočno odločbo in tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava za naprej odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine v drugačni (nižji) višini. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je toženec odločbo z dne 28. 11. 2006 izdal na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi tega pa je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

9. Z odločbo z dne 28. 11. 2006 je bila tožniku starostna pokojnina (in nato njen sorazmerni del)(4) odmerjena od najvišje pokojninske osnove po 49. členu ZPIZ-1. Starostna pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, izračunane na podlagi dopolnjene pokojninske dobe in plač oziroma zavarovalnih osnov, po katerih naj bi bil tožnik v obdobju od 1974 do 1991 zavarovan, je namreč tedaj skupaj s pripadajočimi uskladitvami presegala znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove. Pokojninska osnova se po 1. odstavku 39. člena ZPIZ-1 oblikuje od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. 10. Toženec je pri izračunu pokojninske osnove za leto 1991, (pri čemer znaša zavarovalna doba za to leto le 6 mesecev, ker je tožnik, ki je bil zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, prispevke plačal le za to obdobje), upošteval neto zavarovalne osnove v znesku 5. 918.194,15 tedanjih SIT. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za to leto napačen, saj je zavarovalna osnova po tedanjih podatkih znašala 59.181,94 SIT in ne 5.918.194,15 SIT, kot ga je upošteval toženec pri izračunu pokojninske osnove. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je upoštevan znesek zavarovalne osnove nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je lahkó ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Zmotno sta bili torej uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1. Zato je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 vso podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine. In sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991 v znesku 59.568,51 SIT, kot jih je v tem postopku preračunala matična evidenca,(5) in so skladni s podatki iz izplačilnih list za zasebnika obrtnika za to leto, ki jih je predložil tožnik.(6) Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. 11. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve niti ni odločilno, saj je toženec z izpodbijanima odločbama v odločbo z dne 28. 11. 2006 oziroma v izračun pokojninske osnove v tej odločbi posegel le glede podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991, ne pa tudi za leta 1972, 1975, 1976, 1977 in od 1987 do 1990, se v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodatno pojasnjuje, da za spremembo dokončne in pravnomočne odločbe z dne 26. 11. 2006 v tej smeri, razen za leto 1977, kar pa bi šlo v škodo tožnika, niso izpolnjeni pogoji za uporabo 183. člena ZPIZ-2. V zvezi s tem zgolj za razjasnitev zadeve pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje.

12. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se po 2. odstavku 39. člena ZPIZ-1 za leto zavarovanja upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja, oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Tožnik je bil v letu 1972 obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan od 29. 9., ko je pričel z opravljanjem samostojne dejavnosti, do 31. 12. 1972. Ker je bil v zavarovanje v letu 1972 vključen manj kot šest mesecev, mu zavarovalnih osnov za to leto ni bilo mogoče upoštevati v pokojninsko osnovo. Povsem enako velja tudi za leto 1976, ko je bil zavarovan le od 1. 1. do 29. 2. 1976. To pomeni, da v zvezi z neupoštevanjem zavarovalnih osnov za leti 1972 in 1976 v pokojninsko osnovo, izračunano z odločbo z dne 28. 11. 2006, materialno pravo ni bilo v ničemer kršeno, oziroma je bilo povsem pravilno uporabljeno.

13. Tudi v letu 1975 je bil tožnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Ker pa toženec in enako nosilec zdravstvenega zavarovanja, ne razpolagata s podatki o zavarovalni osnovi, predložil pa jih ni niti tožnik, ki je bil sicer kot samozaposleni zavarovanec sam zadolžen za posredovanje teh podatkov, jih toženec tudi ni upošteval pri izračunu pokojninske osnove. S tem v zvezi tako v odločbi z dne 28. 11. 2006 ni prišlo niti do zmotne uporabe materialnega prava niti do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki bi imel za posledico zmotno uporabljeno materialno pravo.

14. V letu 1977 je bil tožnik zavarovan pri tožencu od 6. 6. do 31. 12., torej 6 mesecev in 25 dni, en mesec, to je od 1. 1. do 31. 1., pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. V pokojninsko osnovo za to leto mu je toženec upošteval zavarovalno osnovo oziroma plačo ne le za čas, ko je bil zavarovan pri tožencu, temveč tudi za čas, ko je bil zavarovan na Hrvaškem. Torej kljub temu, da v tem mesecu sploh ni bil vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje pri njemu oziroma njegovemu pravnemu predniku. Hkrati je toženec to zavarovanje na Hrvaškem upošteval tudi kot zavarovalno oziroma pokojninsko dobo. Zato gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da gre upoštevanje plače oziroma zavarovalne osnove v pokojninsko osnovo za čas, ko tožnik sploh ni bil zavarovan pri tožencu, za kar sicer ni pravne podlage, v korist tožniku.(7)

15. Tudi v zvezi z upoštevanjem zavarovalnih osnov za leta 1987 do 1990 v pokojninsko osnovo ni mogoče zaključiti, da bi bilo z odločbo z dne 28. 11. 2006 materialno pravo zmotno uporabljeno ali da bi bilo dejansko stanje očitno napačno ugotovljeno. Glede na podatke na obrazcih M4 je bil tožnik na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti v letu 1986 zavarovan v 8. zavarovalnem razredu, v letu 1987 v 6., v letu 1988 v 3., v letu 1989 v 2., v letu 1990 pa je bil zavarovan od najnižje pokojninske osnove. Takšni podatki so bili skladno z 39. členom ZPIZ-1 tudi upoštevani pri oblikovanju pokojninske osnove. Tožnik svojih trditev, da je bil ves čas zavarovan v 6. zavarovalnem razredu, ni dokazal. Podatki o zavarovalnih osnovah za navedena leta v pravnomočni odločbi z dne 28. 11. 2006 torej niso očitno napačno ugotovljeni.

16. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče s to dodatno materialnopravno obrazložitvijo pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu s 154. členom v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo še, da tožnik, ker s pritožbo ni uspel, stroške krije sam.

(1) 165.696,62 SIT znaša 691,44 EUR.

(2) Za razliko od do 31. 12. 1999 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) tega instituta ni urejal. (3) Predlog ZPIZ, Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012, EPA-730-VI.

(4) Tožnik je dopolnil 17 let, 5 mesecev in 27 dni pokojninske dobe v Sloveniji in 3 leta, 11 mesecev in 23 dni na Hrvaškem.

(5) Uradni zaznamek matične evidence z dne 25. 3. 2013 v upravnem spisu toženca.

(6) Priloga sodnega spisa št. A/7. (7) Sodišče po 3. odstavku 81. člena ZDSS-1 ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo.