Jedro

Glede na naravo upravne stvari, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre namreč za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka (2. odstavek 25. člena ZUS) in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je to privilegij, ki ga je lahko deležen tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) in 109. člena Kazenskega zakonika (KZ) zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da tožnik prestaja kazen 1 leto in 10 mesecev zapora, ki jo je prvostopenjsko sodišče izreklo dne 18. 9. 2005 v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 20. 1. 2005. Komisija je v rednem roku 2. trimesečja 2006 obravnavala tožnikovo prošnjo in odločila, da tožnika pogojno ne odpusti, ker v psihološki obravnavi še ni zaznati sprememb, da bi bilo mogoče z utemeljenostjo pričakovati, da kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bo ponovno storil. V tožbi tožnik pravi, da mu je pedagoginja na razgovoru povedala, da mu je psihologinja spet dala negativno mnenje, zaradi česar ne bo dobil pozitivno rešene prošnje za pogojni odpust, kljub temu, da v zaporu redno dela in spoštuje hišni red. Psihologinja naj bi ugotovila, da še nima primernega odnosa do dveh dejanja, ki pa v predmetni sodbi nista omenjeni. Pozanimal se je, od kje so prišli ti netočni podatki, na kar mu je pedagoginja odgovorila, da to izhaja iz sodbe, vendar v sodbi o teh dejanjih ni govora. Tega ni mogel preveriti v originalni sodbi, ker se le-ta nahaja od 18. 5. 2006 v Ljubljani. Sodišču predlaga, da po uradni dolžnosti pridobi originalno sodbo, da bi preverilo to dejstvo in zaslišalo pedagoginjo. Pritožuje se tudi, ker ni dobil nobenih izvenzavodskih ugodnosti. V vlogi z dne 18. 2. 2007 navaja dejstva v zvezi z zavrnitvijo njegove naslednje prošnje za pogojni odpust (št... z dne 16. 1. 2007) in pravi, da je bil predčasno (en mesec prej) odpuščen s prestajanja kazni dne 1. 2. 2007. Tožba ni utemeljena.

Določilo 4. odstavka 109. člena KZ pravi, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri tej presoji pa se po omenjenem določilu upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, izvršena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi na področju zdravljenja odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Glede na naravo upravne stvari, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre namreč za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena (2. odstavek 107. člena ZIKS, Uradni list RS, št. 22/2000, 52/2002-ZDU-1) in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka (2. odstavek 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ najprej pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila, ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja; preizkus uporabe tega kriterija na konkretnih okoliščinah primera pa mora pokazati, da odločitev tožene stranke ni očitno nerazumna. V konkretnem primeru je tožena stranka odločbo oprla samo na dejstvo, da v psihološki obravnavi še ni zaznati sprememb, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bo ponovno storil. To ugotovljeno dejstvo ustreza mnenju zavodske strokovne komisije z dne 2. 12. 2005, iz katerega izhaja, da je tožnik "usmerjen v psihološko obravnavo", v katero se tožnik "želi vključiti", vendar pa v psihološko obravnavo še ni vključen. Tožnik tem dejstvom v tožni ne nasprotuje oziroma v zvezi s tem ne navaja nobenega tožbenega ugovora, ampak se tožba nanaša na argument glede vprašanja odnosa do nekaterih dejanj, ki naj ne bi bile predmet kazenske sodbe. Vendar pa tožnikov odnos do v tožbi omenjenih dejanj tožena stranka ni vključila v relevantno dejansko stanje, zato tožba ni utemeljena. Ob tem sodišče pripominja, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je to privilegij, ki ga je lahko deležen tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi v zadevi I Up 47/2004 z dne 4. 2. 2004). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da je bil tožnik med upravnim sporom že odpuščen s prestajanja kazni, zaradi česar nima več pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu oziroma le-tega po odpustitvi s prestajanja kazni ni utemeljil, kljub temu pa sodišče ni tožbe zavrglo, ampak jo je obravnavalo po vsebini, ker je tožnik pravni interes izgubil zaradi tega, ker sodišče ni moglo v zadevi odločiti pred odpustitvijo tožnika s prestajanja kazni.