Jedro

Vzdrževalec cest je dolžan skrbeti za čiščenje in vzdrževanje tako obravnavane ceste kot brežine klifa neposredno ob cesti. Bistvo odgovornosti vzdrževalca je v tem, da bi moral zagotoviti takšno stanje brežin, ki zagotavlja zaščito ceste, kako pa naj bi to storil, je bilo v njegovi domeni. Sicer pa je bila dolžnost zavarovanca tožene stranke tudi redno vzdrževanje prometnih površin, kar obsega tudi čiščenje teh površin.

Skrbnost ravnanja vzdrževalca ceste se presoja strožje in sicer po merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1., 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 38617/2008 z dne 24.6.2008, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora v roku 8 dni poravnati tožeči stranki glavnico v višini 864,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2007 do poplačila in ji poravnati izvršilne stroške v višini 45,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2008 do plačila, vzdrži v celoti v veljavi, tožena stranka pa je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki še njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 291,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do izpolnitve obveznosti.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbe v znesku 114,94 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 38617/2008 z dne 24.6.2008 razveljavilo v 1. in 4. odstavku izreka in zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 171,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka pa krije stroške postopka sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V navedeni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zato se sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbenih razlogov tožeče stranke, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je v navedeni zadevi prvostopno sodišče zmotno uporabilo določbe materialnega prava in iz tega razloga zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V konkretnem primeru je prišlo do poškodbe vozila zavarovanca tožeče stranke zaradi kamna na cestišču. Sporno pa je ostalo, ali je zavarovanec tožene stranke – C.P.K. d.d. kot vzdrževalec ceste za škodo odgovoren.

Na podlagi 1. odstavka 5. člena Zakona o javnih cestah (ZJC) morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, npr. slabih vremenskih razmer, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. 2. odstavek 40. člena ZJC določa, da se morajo državne ceste vzdrževati in obnavljati tako, da ob upoštevanju njihovega pomena za povezovanje prometa v prostoru, gospodarnosti vzdrževanja in določb 5., 6. in 8. člena tega zakona omogočajo varno odvijanje prometa. Na podlagi navedenega zakona je bil sprejet Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 15. členu določa redno vzdrževanje prometnih površin, ki so sestavni del javne ceste, kar obsega čiščenje teh površin ter popravila lokalnih poškodb. Po navedenem določilu morajo biti prometne površine vzdrževane tako, da je omogočen varen in neoviran promet. Na podlagi 18. člena Pravilnika morajo biti redno vzdrževane tudi brežine osekov, zasekov in nasipov in sicer tako, da sta zagotovljena določen nagib in oblika, da se na njih stalno utrjuje ali odstranjuje nestabilen material ter da so tehnične in biološko zaščitne ureditve (zaščitna vegetacija, zaščitne mreže ter druge naprave in ureditve za zadrževanje nestabilnega materiala) v takšnem stanju, da je zagotovljeno učinkovito zavarovanje brežin in ceste. V skladu s 23. členom Pravilnika se vsi sestavni deli ceste čistijo tako, da se odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost promet, funkcionalnost in urejen videz ceste ter varovanje okolja. Vzdrževanje cest vodi in organizira pristojna strokovna služba upravljalca cest (2. člen Pravilnika).

Iz zgoraj citiranih določb je torej razvidno, da je bila zavarovanka tožene stranke – C.P.K. d.d. dolžna skrbeti za čiščenje in vzdrževanje tako obravnavane ceste kot brežine klifa neposredno ob cesti. Bistvo odgovornosti vzdrževalca je v tem, da bi moral zagotoviti takšno stanje brežin, ki zagotavlja zaščito ceste, kako pa naj bi to storil, je bilo v njegovi domeni. Sicer pa je bila dolžnost zavarovanca tožene stranke tudi redno vzdrževanje prometnih površin, kar obsega tudi čiščenje teh površin (15. člen Pravilnika). Dolžnosti zavarovanca tožene stranke, kako naj bi potekali pregledi ceste pa je določena v 14. členu Pravilnika.

Ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da zavarovanec tožeče stranke tega odseka cestišča ni vzdrževal tako, da bi zagotovil, da kamenje na cesti ne bi ogrožalo prometa. CPK d.d. je organizacija, ki se poklicno ukvarja z vzdrževanjem cest, zaradi česar se skrbnost njenega ravnanja mora presojati strožje – po merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka. Po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ni dokazala, da bi njen zavarovanec storil vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo. Zato je temelj njene odškodninske odgovornosti podano na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Obrazložitev izpodbijane sodbe je tako materialnopravno nepravilna. V sodbi motijo tudi posamezni zapisi npr. „da se sodišču zdi, da vzdrževalec ceste (zavarovanec tožene stranke) ni odgovoren.“ Vsaka sodba mora temeljiti na ustreznih materialnih predpisih, ne pa na verjetni oceni prvostopnega sodišča, ki ni z ničemer podprta. Zato ima pritožba prav, ko očita prvostopnemu sodišču, da materialnopravnih določb v tem primeru ni pravilno uporabilo. Tudi sicer sodna praksa za takšne primere določa odgovornost cestnega podjetja, razen če ta ne dokaže, da je storil vse, kar terja stroka.

Ker je prvostopno sodišče v tem primeru nepravilno uporabilo določbe materialnega prava, je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ker je tožeča stranka z zahtevkom v celoti uspela, ji je priznalo tudi izvršilne stroške v znesku 45,50 EUR in priglašene nadaljnje pravdne stroške v višini 262,40 EUR, ki obsegajo materialne in potne stroške tožeče stranke in prič in še 28,74 EUR za takso za tožbo, torej skupaj 291,14 EUR, kar je bilo odmerjeno v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Sodišče je torej tožeči stranki priznalo vse potrebne in priglašene pravdne stroške v skladu z dejstvom, da je v tej zadevi uspela.

Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, pa ji je priznalo tudi nadaljnje pravdne stroške, ki obsegajo takso za pritožbo v znesku 114,94 EUR. Ostalih predlaganih stroškov ji ni priznalo, ker so bili upoštevani že pri priglašenih pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP.