Jedro

K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da mora stranka, ki preklicuje priznanje, pojasniti, zakaj je preklic upravičen, in to upravičenost izkazati. Pri uporabi "prostega prepričanja" mora sodišče predvsem ocenjevati, ali je preklic v skladu z načelom vestnosti in vzajemnega zaupanja ter dobrih običajev. Po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica v obravnavanem primeru ne more uspeti s preklicem podanih izjav na naroku za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2016 z zatrjevanjem, da prva toženka ni pravilno procesno zatrjevala dejstev v zvezi z vključenostjo terjatev tožnice v posodobljen seznam terjatev v PPP nad prvo toženko. Zgolj navedbe, da prva toženka ni pravočasno navedla trditev v zvezi s posodobljenim seznamom v PPP nad prvo toženko, ne zadoščajo za utemeljeni preklic priznanja tožnice v tej zvezi. Tožnica bi morala za takšen preklic navajati in izkazati npr. zmoto pri priznanju ali naknadno pridobitev dokazov v zvezi s posodobljenim seznamom terjatev, ki izpodbijajo priznanje.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni, tako da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 172392/2014 z dne 23. 12. 2014, razveljavi glede prve tožene stranke v delu, s katerim ji je bilo naloženo, da poravna zakonske zamudne obresti od zneska obračunanih obresti 39.402,45 EUR od dne 12. 12. 2014 do dne 2. 6. 2016 ter glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 54,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so natekle od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi prvo toženi stranki do dne 2. 6. 2016, in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V ostalem se pritožba prve tožene stranke zavrne in v točki IX izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi druge tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki VII izreka razveljavi v delu zneska 19.534,01 EUR.

IV. V ostalem se pritožba druge tožene stranke zavrne in v nerazveljavljenem delu točke VII in v izpodbijanih točkah V, VI in IX izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v točkah II in VI izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

VI. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da glede prve tožene stranke (v nadaljevanju prve toženke) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 172392/2014 z dne 23. 12. 2014 ostane v veljavi v delu, s katerim je ugotovljena terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) do prve toženke v višini 386.828,83 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je navedeno terjatev tožnici dolžna prva toženka poravnati v skladu s pogoji nad njo sklenjene poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru, op. št. St 2111/2016 z dne 4. 10. 2016 na način, kot izhaja iz II. točke izreka. Navedeni sklep o izvršbi je glede prve toženke ohranilo v veljavi v delu, kot izhaja iz III. točke izreka in ga razveljavilo v presežku, kot izhaja iz IV. točke izreka. Glede druge tožene stranke (v nadaljevanju drugi toženec) je ugotovilo, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v delu, s katerim je ugotovljena terjatev tožnice do drugega toženca v višini glavnice 347.426,38 EUR (V. točka izreka), ki jo je tožnici dolžan poravnati drugi toženec v skladu s pogoji nad njim sklenjene poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 323/2015 z dne 25. 5. 2015, in sicer na način, kot je razviden iz VI. točke izreka. Navedeni sklep o izvršbi je glede drugega toženca ohranilo v veljavi v delu, kot izhaja iz VII. točke izreka in razveljavilo v presežku, kot izhaja iz VIII. točke izreka. Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 11.080,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IX. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. in VI. točki izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 24. 11. 2016 priznala, da je terjatev, ki jo vtožuje proti prvi toženki, vključena v posodobljen seznam terjatev iz postopka poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju PPP) nad prvo toženko. Zanikanje navedenega dejstva je jasno razvidno iz vloge tožnice z dne 8. 5. 2017, v kateri je tožnica izčrpno argumentirala, zakaj ni priznala navedenega dejstva. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, zato je kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja. Ponovno izpostavlja, da prva toženka v predmetnem postopku ni podala trditev, ki se nanašajo na postopek PPP nad njo, zaradi česar tožnica takih navedb ni mogla priznati. Nadalje se pritožuje zoper odločitev sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na drugega toženca. Izpostavlja, da je odločitev v tem delu neobrazložena, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da je glavnica terjatve brez dvoma vsebovana v posodobljenem seznamu terjatev v postopku PPP nad drugim tožencem. Navaja, da je drugi toženec sklep o potrditvi PPP in posodobljen seznam terjatev priložil prepozno, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je šlo za nedovoljeno novoto. Meni, da bi se mogla v skladu s citirano sodno prakso pasivnost drugega toženca pri navajanju trditev o postopku PPP šteti na škodo drugega toženca, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme za ugovor o višini terjatve. Izpostavlja, da drugi toženec ni niti predložil specifikacije terjatev iz posodobljenega seznama terjatev v PPP. Končno zatrjuje, da je izrek v točkah I in V izreka v nasprotju z 217. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFFPPIPP). Sodišče prve stopnje bi moralo v primeru vpliva PPP na vtoževane terjatve izdati sodbo, s katero bi ugotovilo obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku PPP. Priglaša pritožbene stroške. Dne 15. 10. 2018 je tožnica vložila še vlogo z materialno pravnim naziranjem v zvezi z vloženo pritožbo.

3. Prva toženka se pritožuje zoper odločitev izpodbijane sodbe iz III. in IX. točke izreka. Navaja, da je bilo med tožnico in prvo toženko na naroku za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2016 kot nesporno ugotovljeno dejstvo, da je terjatev tožnice iz tega postopka vključena v posodobljen seznam terjatev in da na njo učinkuje pravnomočno potrjena PPP. Iz tega razloga bi tudi moral del zahtevka, vsebovanega v III. točki izreka izpodbijane sodbe, zapasti pod pogoje pravnomočno potrjene PPP. Sodišče prve stopnje je iz tega razloga bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodatno zatrjuje, da procesne obresti ne morejo biti predmet odločanja, saj jih tožnica ni ustrezno zatrjevala. Nasprotuje stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, saj je po njenem mnenju zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka dala povod za tožbo, saj je bilo na naroku za glavno obravnavo kot nesporno ugotovljeno, da je vtoževana terjatev do prve toženke vključena v posodobljen seznam PPP. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Drugi toženec se pritožuje zoper odločitev izpodbijane sodbe iz V., VI., VII. in IX. točke izreka. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo okoliščino, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2016 znižala tožbeni zahtevek, in sicer je zahtevala 367.294,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2014 dalje do plačila. Prva toženka je namreč dne 9. 12. 2014 prostovoljno plačala 19.534,01 EUR iz naslova zamudnih obresti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo trditveno podlago tožnice ter navedlo, da je tožbeni zahtevek ustrezno konkretiziran in sklepčen. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje glede nejasnosti specifikacije terjatev, na katere bi učinkovala PPP nad drugim tožencem in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru kakršnekoli nejasnosti drugega toženca pozvati na dopolnitev navedb. V tej zvezi izpostavlja dolžnost materialno procesnega vodstva, saj bi moralo sodišče prve stopnje kakršnokoli nejasnost v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih in procesnih obresti odpraviti. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev in pojasnjuje razloge, iz katerih meni, da ni podala povoda za tožbo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnica je z ločenima odgovoroma odgovorila na pritožbo prve toženke in drugega toženca. Njunim pritožbenim trditvam nasprotuje in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Prva toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

7. Drugi toženec je odgovoril na pritožbo tožnice. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožnice ni utemeljena.

9. Pritožbi prve toženke in drugega toženca sta delno utemeljeni.

10. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava.

K pritožbi tožnice

11. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje v razloge izpodbijane sodbe napačno povzelo navedbo tožnice z naroka za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2016 in ugotovilo, da je tožnica priznala, da je njena terjatev v tem postopku do prve toženke vključena v posodobljen seznam terjatev v PPP nad prvo toženko. Po vpogledu v naveden zapisnik glavne obravnave pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno povzelo izjave pravdnih strank, med katerimi je izjava pooblaščenke tožnice, da se po pozivu sodišča med pravdnima strankama kot nesporna ugotovijo dejstva, „da je terjatev tožeče stranke, ki jo uveljavlja v tem postopku zoper 1. toženo stranko navedena v posodobljenem seznamu terjatev iz IV. odst. 221.d člena ZFPPIPP“. Uveljavljena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana in zato ni utemeljena.

12. Neutemeljena je pritožbena graja o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotoviti je, da se je sodišča prve stopnje do zatrjevanj tožnice iz pripravljalne vloge z dne 8. 5. 2017 o nepriznanju dejstev na naroku z dne 24. 11. 2016 opredelilo v 24. in 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato uveljavljena kršitev ni podana.

13. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Prvostopno sodišče je pravilno upoštevalo izjavo (priznanje) tožnice z naroka za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2016 in je v zvezi s spremembo te izjave tudi utemeljeno izpostavilo, da tožnica glede na kasnejše zanikanje ni dokazala nasprotno, in sicer da njene terjatve v posodobljenem seznamu v PPP nad prvo toženko ni.

14. K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da mora stranka, ki preklicuje priznanje, pojasniti, zakaj je preklic upravičen, in to upravičenost izkazati. Pri uporabi „prostega prepričanja“ mora sodišče predvsem ocenjevati, ali je preklic v skladu z načelom vestnosti in vzajemnega zaupanja ter dobrih običajev.1 Po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica v obravnavanem primeru ne more uspeti s preklicem podanih izjav na naroku za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2016 z zatrjevanjem, da prva toženka ni pravilno procesno zatrjevala dejstev v zvezi z vključenostjo terjatev tožnice v posodobljen seznam terjatev v PPP nad prvo toženko. Zgolj navedbe, da prva toženka ni pravočasno navedla trditev v zvezi s posodobljenim seznamom v PPP nad prvo toženko, ne zadoščajo za utemeljeni preklic priznanja tožnice v tej zvezi. Tožnica bi morala za takšen preklic navajati in izkazati npr. zmoto pri priznanju ali naknadno pridobitev dokazov v zvezi s posodobljenim seznamom terjatev, ki izpodbijajo priznanje.

15. Pri tem pritožbeno sodišče sicer pritrjuje navedbam pritožbe, ki povzema stališče pravne teorije, da dejstva vstopajo v procesno gradivo v obliki trditev, ne pa s priznanjem. Vendar je potrebno v obravnavanem primeru izpostaviti, da tožnica na naroku z dne 24. 11. 2016 ni priznala dejstev, ki v postopku sploh ne bi bile zatrjevane, ampak je priznala sklop dejstev, ki so se nanašale na PPP nad prvo toženko, ki jih je slednja navajala na istem naroku pred priznanjem tožnice.2 Zatrjevanja, da te trditve ni podala prva toženka pravočasno, bi morala tožnica uveljavljati takoj, na samem naroku za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2016. V tem kontekstu tako pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da se mora stranka pred priznanjem skrbno prepričati, kaj priznava ter da gre nezadostna skrbnost pri priznanju v škodo stranke, ki je priznanje podala.

16. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da PPP nad drugim tožencem učinkuje za priznano glavnico v višini 347.426,00 EUR, ne pa tudi za obresti in sodne stroške. Sodišče prve stopnje je podrobne razloge za takšno odločitev podalo v 33. do 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožbena graja tožnice o neobrazloženosti takšne odločitve ni utemeljena, zaradi česar ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor tožnice glede prekluzije navedb drugega toženca v zvezi s postopkom PPP nad njim, ki ga v pritožbi ponavlja tožnica. Pravilne in jasne odgovore v zvezi s tovrstnimi prizadevanji tožnice je slednji dalo že sodišče prve stopnje v točki 37 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne in povsem zadostne povzema, saj jim v bistvu ni kaj dodati.

18. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tudi sledilo materialno pravnemu naziranju, ki ga izpostavlja pritožba. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da je ugovor, da je zaradi pravnih učinkov pravnomočno potrjene prisilne poravnave prenehala tožničina pravica uveljavljati plačilo terjatve (214. člen ZFPPIPP), ugovor tožene stranke, ki ga mora slednja ustrezno konkretizirati, zaradi česar gredo vse nejasnosti v breme dolžnika (drugega toženca). Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se v posodobljenem seznamu terjatev, na katere vpliva PPP, nedvomno nahaja glavnica v višini 347.426,00 EUR in utemeljeno izpostavilo, da drugi toženec ni konkretiziral, ali in v kakšni višini so v posodobljen seznam vključene natekle obresti in stroški, ki jih tožnica vtožuje v tem gospodarskem sporu.

19. Na pravilnost odločitve, vsebovane v I. in V. točki izreka, končno ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je izrek izpodbijane sodbe v tem delu nepravilen. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je izrek oblikovan v skladu z določbo 217. člena ZFPPIPP.

20. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

K pritožbi prve toženke

21. Sodišče prve stopnje je v zvezi z utemeljenostjo terjatve do prve toženke obrazložilo, da okoliščina vpliva postopka PPP nad prvo toženko ni bila sporna, saj sta stranki nesporno ugotovili, da je terjatev tožnice, ki jo uveljavlja zoper prvo toženko v tem sporu, vključena v posodobljen seznam terjatev in da jo je slednja vključila med svoje obveznosti v postopku PPP nad njo. Sodišče prve stopnje je zato ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 386.828,83 EUR, ki vključuje pogodbene in zakonske zamudne obresti, obračunane do dne 4. 12. 2014. Prva toženka mora obveznosti izpolniti v skladu s pogoji nad njo sklenjeno PPP iz sklepa o potrditvi PPP Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 2111 z dne 4. 10. 2016. 22. Glede procesnih obresti in izvršilnih stroškov je obrazložilo, da prva toženka ni podala ustreznih navedb oziroma specifikacije obveznosti tožnice, ki se nahaja v posodobljenem seznamu terjatev, kar gre v njeno škodo. Iz tega razloga je odločilo, da je prva toženka dolžna od obračunanih obresti v znesku 39.402,45 EUR poravnati zamudne obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo dne 12. 12. 2014 do dne začetka postopka PPP ter izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tej zvezi sodišče druge stopnje glede na ugotovljena nesporna dejstva na glavni obravnavi z dne dne 24. 11. 2016 pritrjuje stališču pritožbe, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z v postopku ugotovljenim dejanskim stanjem.

23. Kot je že bilo pojasnjeno, je bilo na naroku za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2016 po pozivu sodišča med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno, da je terjatev tožnice, ki jo uveljavlja v tem postopku zoper prvo toženko, navedena v posodobljenem seznamu terjatev iz IV. odst. 221.d člena ZFPPIPP. Glede na to, da priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), sodišče prve stopnje tudi utemeljenosti ugovora prve toženke o vključenosti navedenih terjatev v posodobljen seznam terjatev ni bilo dolžno ugotavljati. V tem kontekstu je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presojalo, ali so obračunane obresti od zamudnih obresti (procesne obresti), vključene v posodobljen seznam terjatev v postopku PPP nad prvo toženko. Takšna ugotovitev pritožbenega sodišča je terjala spremembo odločitve v tem delu.

24. Končno je neutemeljena pritožbena graja prve toženke glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe 157. člena ZPP argumentirano in prepričljivo pojasnilo, zato so nasprotna pritožbena prizadevanja neutemeljena.

25. Pritožbeno sodišče je na podlagi pritožbe prve toženke izpodbijano sodbo v skladu s prvo alinejo 358. člena ZPP v III. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 172392/2014 z dne 23. 12. 2014 razveljavilo v delu, kot izhaja iz izreka sodbe in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V preostalem je pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izreka (353. člen ZPP).

K pritožbi drugega toženca

26. Sodišče prve stopnje je naložitveni del sklepa o izvršbi glede drugega toženca obdržalo v veljavi glede ugotovitve obstoja terjatve v višini 347.426,00 EUR in mu naložilo plačilo terjatve v deležu in rokih, kot so bili sprejeti v sklepu o potrjeni PPP Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 323/2015 z dne 25. 5. 2015. Glede obresti v skupnem znesku 39.402,45 EUR in stroškov izvršilnega postopka pa je odločilo, da jih je drugi toženec dolžan plačati v celoti, saj ni dokazal, da se nahajajo v posodobljenem seznamu terjatev.

27. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede obresti v skupnem znesku 39.402,45 EUR odločilo izven meje postavljenega zahtevka, zaradi česar je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (357. člen ZPP).

28. Drugi toženec se v pritožbi namreč utemeljeno sklicuje na pripravljalno vlogo tožnice z dne 9. 6. 2016 (l. št. 121 spisa), v kateri je slednja v IV. točki navajala, da je bil iz računa prve toženke nakazan znesek 19.534,01 EUR, ki je bil namenjen za poplačilo zakonskih zamudnih obresti. Kot je razvidno iz navedene pripravljalne vloge je tožnica iz tega razloga tožbeni zahtevek za ta znesek znižala in predlagala, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 172392/2014 z dne 23. 12. 2014 ohrani v veljavi tako, da so tožene stranke dolžne nerazdelno tožnici plačati znesek 367.294,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2014 dalje do plačila iz pripadajoče izvršilne stroške.

29. Ugotoviti je torej, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločilo preko zahtevka (ultra petitum) oziroma o nečem več, kot je tisto, kar je zahtevala tožnica. Na podlagi 357. člena ZPP je opisano bistveno kršitev določb postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče odpravilo samo brez oprave procesnih dejanj (obravnave) tako, da je razveljavilo del izreka izpodbijane sodbe, ki presega zahtevano višino obresti (za znesek 19.534,01 EUR).

30. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva drugega toženca pozvati, da odpravi morebitne nejasnosti v zvezi s terjatvami, ki jih je vseboval posodobljen seznam terjatev. Takšno materialno procesno vodstvo je sodišče prve stopnje v postopku izvajalo in pri tem glede utemeljenosti ugovora višine vtoževane terjatve pravilno pojasnilo, da drugi toženec ni konkretiziral, ali in v kakšni višini je v posodobljen seznam vključil tudi natekle obresti in stroške, ki jih tožnica vtožuje v tem postopku.

31. Končno je neutemeljena pritožbena graja drugega toženca glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe 157. člena ZPP argumentirano in prepričljivo pojasnilo, zato so nasprotna pritožbena prizadevanja neutemeljena.

32. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi drugega toženca delno ugodilo in s sklepom razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v VII. točki izreka za znesek 19.534,01 EUR, glede katerega je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek (357. člen ZPP). V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33. Navedene delne spremembe odločitev sodišča prve stopnje niso vplivale na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj je na podlagi pritožb prve toženke in drugega toženca pritožbeno sodišče delno spremenilo oziroma razveljavilo le odločitev o stranski stvari (obrestih).

Glede pritožbenih stroškov

34. Prva toženka in drugi toženec sta s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, in sicer le glede stranske terjatve, zato skladno z drugim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta svoje pritožbene stroške.

35. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

36. Tožnica, prva toženka in drugi toženec sami krijejo svoje stroške odgovorov na pritožbe, saj priglašenih stroškov ni šteti za potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.) 1 Tako J. Zobec v Pravdni postopek : zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 367. 2 Iz zapisnika iz glavne obravnave z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je pooblaščenec prve toženke navajal, da je bila zoper prvo toženko pravnomočno potrjena prisilna poravnava oziroma postopek PPP, pri čemer toženi stranki izpostavljata, da je predmetna terjatev oz. zahtevek tožnice vsebovan na posodobljenem seznamu terjatev.