Jedro

Na podlagi določila 285.f člena ZKP lahko sodnik na predobravnavnem naroku obtoženca, ki krivde po obtožbi ne priznava, pouči o možnosti dogovora za hitrejši postopek in končanje obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu. Med takšnimi pravicami je v 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP navedena tudi pravica, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dne 26.9.2016 ponovno odprlo predobravnavni narok (l. št. 321-326), na katerem sta se oba obtoženca odpovedala senatnemu sojenju, s tem pa sta se strinjala tudi oba zagovornika in državna tožilka, zato je bil sprejet sklep, da bo obema obtožencema sodila sodnica posameznica. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da so z razveljavitvijo pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča v celoti prenehali učinki pravnomočne sodbe, vendar pa vrhovno sodišče z razveljavitvijo sodbe ni in tudi ne more razveljaviti obtoženčeve odpovedi pravice do senatnega sojenja. Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju nima nobene pravne podlage, da bi stranke ponovno spraševalo o pravicah, ki so se jim že odpovedale, zato do zatrjevane kršitve ni prišlo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obtoženega L. U. in obtožene B. P. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oba obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtožena L. U. in B. P. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 jima je izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen jima je vštelo pripor, ki je zoper obtoženega L. U. trajal od 20.00 ure dne 4.5.2016 dalje, zoper obtoženo B. P. pa od 19.48 ure dne 4.5.2016 dalje in do sedaj prestano kazen po sodbi I K 17485/2016 z dne 16.12.2016. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse; po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov, bremenijo proračun. Sodišče je tudi odločilo, da sta obtoženca oškodovancu dolžna nerazdelno plačati znesek 104,00 EUR v roku šest mesecev po pravnomočnosti sodbe, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obtožencev. Zagovornik obtoženega L. U., odvetnik G. G., se pritožuje iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3., in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornik obtožene B. P., odvetnik M. V., se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po mnenju zagovornika obtožene B. P. je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v obravnavani zadevi sodila sodnica posameznica in ne senat, kot to določa 25. člen ZKP.

5. Na podlagi določila 285.f člena ZKP lahko sodnik na predobravnavnem naroku obtoženca, ki krivde po obtožbi ne priznava, pouči o možnosti dogovora za hitrejši postopek in končanje obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu. Med takšnimi pravicami je v 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP navedena tudi pravica, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dne 26.9.2016 ponovno odprlo predobravnavni narok (l. št. 321-326), na katerem sta se oba obtoženca odpovedala senatnemu sojenju, s tem pa sta se strinjala tudi oba zagovornika in državna tožilka, zato je bil sprejet sklep, da bo obema obtožencema sodila sodnica posameznica. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da so z razveljavitvijo pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča1 v celoti prenehali učinki pravnomočne sodbe, vendar pa vrhovno sodišče z razveljavitvijo sodbe ni in tudi ne more razveljaviti obtoženčeve odpovedi pravice do senatnega sojenja.2 Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju nima nobene pravne podlage, da bi stranke ponovno spraševalo o pravicah, ki so se jim že odpovedale, zato do zatrjevane kršitve ni prišlo.

6. Zagovornik obtožene B. P. sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo tudi bistveno kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker naj bi kršilo obtoženkino pravico do obrambe oziroma enakega varstva pravic s tem, ko ni zaslišalo prič B., J. iz trafike in L. H., ki jih je predlagala obramba.

7. Izhodišče odločanja o dokaznem predlogu so v ustavno-sodni praksi sprejeta merila razlage 3. alineje 29. člena Ustave RS: a) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranki; c) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; č) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti razen, če je očitno, da ne more biti uspešen; d) sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno in nedosegljivo; e) preizkus obstoja uveljavljene kršitve pa je mogoč le, če je očitek določno in jasno utemeljen oziroma konkretiziran z navedbo vsebine utemeljitve dokaznega predloga.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje priče B. in J. iz trafike nahaja v točki 42 izpodbijane sodbe, obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče L. H. pa v točkah 43 in 25 izpodbijane sodbe. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo zgoraj navedenim kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS, ter jih v celoti sprejema. Pritožnik s ponavljanjem že ocenjevanih trditev in z nestrinjanjem s prvostopenjskimi razlogi ne more uspeti. Z navedbami v pritožbi namreč ni izkazal določeno stopnjo verjetnosti, da bi bil dokaz z zaslišanjem prič B. in J. iz trafike uspešen, saj iz dokaznih predlogov obrambe ni razvidno, da bi priči lahko sploh karkoli izpovedali o obravnavanem dogodku. Zgolj dejstvo, da naj bi se B. družila z oškodovancem po kritičnem dogodku in da obstaja velika verjetnost, da ji je oškodovanec kaj povedal o dogodku ter, da naj bi priča Janko iz trafike prišel "pošnjofat," kaj se je zgodilo, kaj takega ne izkazuje. Prav tako pritožnik z navedbami v pritožbi ni izkazal, da bi bil uspešen dokaz z zaslišanjem priče L. H., kar bi moral izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanca in priče K. P. zaključilo, da pri znesku 104,00 EUR ne gre za znesek, ki ga oškodovanec, ne bi mogel imeti pri sebi, (poleg najemnine je oškodovanec v začetku meseca prejemal tudi invalidsko pokojnino, kak evro pa je zaslužil tudi z delom pri rdečem križu) in tudi ni našlo razloga, da bi si oškodovanec iz koristoljubja izmislil, da sta ga oškodovanca na silo ukradla, saj je vedel, da imata še manj kot on. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo obtoženkine pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in posledično tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

9. Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na prepričljivo in skladno izpovedbo oškodovanca, ki pa je potrjena tudi z listinskimi dokazi (obvestilo o telesni poškodbi, odpustno pismo B. I., fotografije poškodb oškodovanca), z izpovedbo priče K. P., kateri je oškodovanec takoj po dogodku povedal, kako in kje sta ga obtoženca oropala in kaj sta mu vzela, še istega dne pa je oškodovanec na policiji podal kazensko ovadbo na zapisnik in naslednji dan po dogodku na policijski postaji opravil prepoznavo oseb po fotografijah, pri svoji izpovedbi pa je vztrajal vsakič, ko je bil zaslišan. V točkah 26 in 27 izpodbijane sodbe se je opredelilo tudi do izpovedbe oškodovanca, ki je na prvem zaslišanju na glavni obravnavi izjavil, da ni prepričan, če sta obtoženca osebi, ki sta ga oropali, ker ima slab spomin in je od dogodka preteklo že štiri mesece, lahko pa bi bili, ker se človek spremeni. Sodišče prve stopnje je med postopkom ugotovilo, da je obtoženka v času sojenja na glavno obravnavo prihajala s pobarvanimi lasmi, v raznih barvah, tudi v roza barvi, zato je dopustilo možnost, da ju na prvem naroku za glavno obravnavo ni prepoznal, saj je oškodovanec obtoženko ves čas opisoval kot "tisto malo črno z ričastimi lasmi." Pojasnilo je tudi, da je oškodovanec od vsega začetka trdil, da sta ga oropala obtoženca, ki ju sicer po imenu in priimku ni poznal, poznal pa ju je na videz, ker ju je videval, ko sta sedela pred trgovino M. na tržnici, kjer se je tudi sam zadrževal. Da sta se prav obtoženca zadrževala pred trgovino M. pred tržnico, je potrdila tudi priča K. P.. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na podlagi izpovedbe oškodovanca, priče K. P. in s pomočjo aplikacije Google maps (točke 8-9), zaključilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno najkasneje do 17.40 uri. V točki 35 izpodbijane sodbe pa je na podlagi izpovedbe policista P. S., ki je po klicu OKC odšel na teren in je od policijske postaje do Bonifike (le-ta se nahaja v bližini kompleksa nedograjenega bazena) potreboval le 2 minuti hoje, upoštevajoč tudi aplikacijo Google maps po kateri povprečen človek za to pot potrebuje 10 minut, obtoženca pa sta mlada človeka brez telesnih ovir, utemeljeno zaključilo, da tudi, če je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno ob približno 17.55 uri, je glede na majhne razdalje, povsem možno, da sta obtoženca za pot in nakup štirih piv potrebovala približno 15 minut in tudi, da sta do 20.00 ure imela dovolj časa, da sta porabila večino denarja, ki sta ga ukradla oškodovancu. Verodostojnost izpovedb oškodovanca pa je preverjalo tudi s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke, ki je po pregledu oškodovanca izpovedal, da so njegove izjave verodostojne, saj so pri njemu prisotne le zmerne kognitivne motnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oškodovanec glede bistvenih okoliščin očitanega kaznivega denarja ves čas izpovedoval enako, nepomembne razlike v njegovih izpovedbah pa je (točka 24 obrazložitve izpodbijane sodbe) pripisalo šoku, ki ga je doživel zaradi očitanega kaznivega dejanja, katerega sta pri njemu opazila tudi priča K. P. in izvedenec psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo tehtne in prepričljive razloge, zato pritožnika z vztrajanjem pri lastnih stališčih in z lastno presojo izvedenih dokazov ne moreta biti uspešna.

10. Glede izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. M. L. se pritožbeno sodišče ne strinja z zagovornikom obtožene B. P., da je v dopolnitvi svojega mnenja "povsem povozil lastno pisno mnenje", ki ga je izdelal dne 18.9.2016, saj je iz izvedenskega mnenja z dne 18.9.2016 jasno razvidno, da ga je izvedenec izdelal le na podlagi medicinske dokumentacije oškodovanca iz njegovega zdravstvenega kartona v ZD Koper, pri dopolnitvi tega mnenja pa je izvedenec dobil na vpogled izpovedbe oškodovanca tekom predmetnega postopka, dne 3.10.2016 pa sta se z oškodovanem tudi srečala na sodišču, kjer je eno uro pred sodno obravnavo z oškodovancem opravil pogovor, nevrološke preiskave in kratek preizkus spoznavnih sposobnosti ter nato prisostvoval njegovi izpovedbi na glavni obravnavi. Izvedenec je v dopolnitvi svojega mnenja pojasnil, da je na podlagi pregledane zdravstvene dokumentacije, iz katere je razvidno, da se je oškodovanec zdravil zaradi paranoidne shizofrenije in da je utrpel možganski infarkt v letu 2015 sklepal, da so pri njemu prisotne hude motnje vida in hude motnje kognitivnih funkcij, vključno s spominskimi motnjami, kar bi lahko vplivalo na zaznave oškodovanca in izoblikovanje predstave o dogodkih, vključno s spominskimi motnjami, vendar je na podlagi osebnega pregleda oškodovanca ocenil, da so njegove izjave verodostojne, ker so pri njemu prisotne le zmerne kognitivne motnje. Ugotovil je tudi, da je oškodovanec brez blodenj ali motenj zaznav. Sodišče prve stopnje je to razumno in argumentirano obrazložilo v točkah 15 – 18 obrazložitve izpodbijane sodbe in je mnenje sodnega izvedenca ocenilo kot izčrpno in prepričljivo, saj je temeljilo na pregledu oškodovanca, bilo pa je tudi skladno z izvidom Splošne bolnišnice Izola in odpustnim pismom, kjer so oškodovanca takoj po dogodku pregledali zdravniki. Zato je dokazni predlog obrambe za izdelavo novega izvedenskega mnenja tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo. Zagovornik obtožene B. P. zgolj s citiranjem iz konteksta vzetih izjav oškodovanca in s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da se je celoten postopek peljal v smeri čimprejšnjega zaključka zadeve in da je sodišče temu dalo prednost pred načelom materialne resnice, ne more uspeti. Pritožbene navedbe zagovornika obtoženega L. U., da je sodišče prve stopnje neustrezno obrazložilo izvedensko mnenje nevropsihiatra niso konkretizirane in jih pritožbeno sodišče zato ne more preizkusiti.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika obtoženega L. U., da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog o zaslišanju priče taksista S.. Sodišče prve stopnje je to argumentirano in prepričljivo pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženca sta v prvotnem sojenju kot alibi navajala, da ob 17.55 uri nista mogla oropati oškodovanca, ker jima je soseda tega dne okoli 18.00 ure prinesla hrano na tržnico. Ta njun alibi je bil ovržen z izpovedbo priče V. K., ki je v ponovljenem sojenju povedala, da jima je nosila hrano na tržnico med 15.30 in 16.00 uro. Ker je obtoženi L. U. v podkrepitev tega alibija navedel, da naj bi ju potem, ko sta ob 18.00 uri prejela hrano na tržnici, od tržnice do trgovine Tuš peljal taksist S., ali kateri od njegovih delavcev, se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je zaradi ovrženja alibija obtožencev s strani priče V. K., tudi zaslišanje taksista S. postalo nepotrebno, saj je dejansko stanje glede tega, ali sta se obtoženca ob 18.00 uri še nahajala na tržnici, dovolj raziskano za razsojo. Glede na navedeno do zatrjevane kršitve ustavne pravice do izjave obtoženca ni prišlo.

12. Glede na vse navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obtožencema očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 206. člena KZ-1, storjenega v sostorilstvu, ugotovilo popolno, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, slednje ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke, ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Ugotovljena dejstva in okoliščine omogočajo oceno, da ni dvoma, da sta obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje.

13. Prav tako tudi ne drži navedba zagovornika obtoženega L. U., da izpodbijana sodba ne utemelji naklepa in tudi ne objektivnega in subjektivnega elementa sostorilstva obtoženega L. U., saj so o tem prepričljivi in argumentirani razlogi podani v točki 50 obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Zagovornik obtoženega L. U. nima prav, da je bila obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izrečena bistveno prestroga kazenska sankcija. Zagovornik spregleda, da je bil obtoženec že obsojen za storitev kaznivih dejanj z elementi nasilja, požiga, povzročitve splošne nevarnosti in poškodovanja tuje stvari ter da je po prestani kazni dveh let zapora, v letu 2015 ponovil s kaznivim dejanjem grožnje, za katerega mu je bila prav tako izrečena zaporna kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in tej okoliščini tudi dalo ustrezno težo. Sodišče prve stopnje pa ni spregledalo, da se je obtoženec po prestani zaporni kazni življenjsko in osebnostno uredil in je tej okoliščini dalo tudi primeren olajševalni pomen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje za obtoženega L. U. pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije, ter pri odmeri višine zaporne kazni pravilno ovrednotilo olajševalne in obteževalne okoliščine. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede odločbe o kazenski sankciji obtoženi B. P.. Tudi pri njej je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, da je v zadostni meri za očitano kaznivo dejanja upoštevalo vse olajševalne okoliščine in obteževalne okoliščine ter obtoženki izreklo primerno dolgo zaporno kazen. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, zato v odločbo o izrečeni zaporni kazni za oba obtoženca ni bilo treba poseči. 15. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

16. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče oba obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Le-to je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo s sodbo z dne 16.5.2019. 2 Smiselno enako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 56368/2012 z dne 16.4.2015.