Jedro

Tožena stranka je v odločbi zavzela stališče, da bi moral tožnik pridobiti javno listino, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi, ter ugotovila, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, zaradi česar bi bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči le ob pogoju vzajemnosti. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva. Tožena stranka bi morala jasno obrazložiti, kako je ugotovila, da vzajemnosti glede upravičencev do odobritve brezplačne pravne pomoči med državama ni. Ugotovitev o dejstvih, pomembnih za odločitev v zadevi, bi morala iz obrazložitve odločbe jasno izhajati.

Organ lahko breme dokazovanja prevali na stranko, vendar iz upravnih spisov in iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka zahtevala predložitev javne listine od tožnika. Če je menila, da bi dokaz o tujem pravu moral priskrbeti tožnik, bi morala to od njega izrecno zahtevati.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 438/2010 z dne 16. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sicer za sestavo in razdružitev predloga za razdružitev solastnine za pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred sodiščem prve stopnje v postopku razdružitve solastnine in za oprostitev plačila stroškov tega pravdnega postopka. Svojo odločitev je oprla na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP), ki v 3. točki 1. odstavka določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči tudi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti, obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči pa ima v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči značaj javne listine. Navaja, da se je pooblaščenec tožnika na zaslišanju zavezal, da bo uredil zaprosilo o tujem pravu in ga predložil službi za brezplačno pravno pomoč, v kolikor bo presodil, da je to potrebno, kasneje pa je prišel do zaključka, da pooblaščenci strank niso tisti, ki bi ugotavljali vzajemnost med tujci in državo Republiko Slovenijo. Tožena stranka je ocenila, da bi bil tožnik kot hrvaški državljan, ki v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje in glede na to, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, upravičen do brezplačne pravne pomoči le pod pogojem vzajemnosti, vendar pa tožnik po svojem pooblaščencu ni podal zaprosila o tujem pravu ministrstvu za pravosodje, zato tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti po 3. točki 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom ZBPP, zaradi česar je bilo potrebno njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Meni, da bi morala tožena stranka upoštevati njegovo stališče, da po uradni dolžnosti sama pridobi vse predpise in zakone, ki jih potrebuje za odločitev o zadevi. Opozarja tudi, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška državi pogodbenici Haške konvencije o civilnem sodnem postopku z dne 1. 3. 1954, h kateri je pristopila tudi nekdanja Federativna ljudska republika Jugoslavija in katere nasledstvo je bilo s strani Republike Slovenije in Republike Hrvaške notificirano. Navedeno Konvencija v 20. členu določa, da bo v civilnih in gospodarskih zadevah državljanom vsake od držav pogodbenic omogočena brezplačna sodna pomoč, tako kot lastnim državljanom, skladno z zakonodajo države, v kateri se zahteva brezplačna sodna pomoč. Glede na navedeno je tožnik v skladu s 3. odstavkom 10. člena ZBPP upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, brez posebnega odgovora na tožbo.

K 1. točki izreka : Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v svoji odločbi povzela določbo 10. člena ZBPP, zavzela stališče, da bi moral tožnik pridobiti javno listino, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi, ter ugotovila, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, zaradi česar bi bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči le ob pogoju vzajemnosti.

Po presoji sodišča je takšna obrazložitev pomanjkljiva, saj sodišče ne more preizkusiti pravilnosti odločitve oziroma ugotovitve tožene stranke, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba ter da ne obstaja vzajemnost glede uporabe prava, ki ureja področje dodelitve brezplačne pravne pomoči. Zgolj zatrjevanje teh dejstev ne zadostuje za presojo pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. Tožena stranka bi morala jasno obrazložiti, kako je ugotovila, da vzajemnosti glede upravičencev do odobritve brezplačne pravne pomoči med državama ni. Ugotovitev tožene stranke o dejstvih, pomembnih za odločitev v zadevi, bi morala iz obrazložitve odločbe jasno izhajati.

Po presoji sodišča je nepravilno tudi izraženo stališče tožene stranke, da bi moral tožnik sam pridobiti dokaz o vzajemnosti in o tujem pravu pridobiti javno listino. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 1. odstavku 168. člena določa, da če organu, ki odloča o zadevi, ni znano pravo, ki velja v tuji državi, lahko poizve o tem pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje. Po določbi 2. odstavka 168. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, ki odloča o zadevi, zahteva od stranke, naj mu predloži javno listino, izdano od pristojnega tujega organa, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi, to pomeni, da lahko organ breme dokazovanja prevali tudi na stranko, vendar v obravnavani zadevi iz upravnih spisov, niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka zahtevala predložitev javne listine od tožnika. Dejstvo, da se je tožnik obvezal, da bo dokaz o tujem pravu priskrbel sam, nato pa svojo odločitev spremenil in o tem obvestil toženo stranko, na odločitev ne more vplivati. V kolikor je tožena stranka menila, da bi dokaz o tujem pravu moral priskrbeti tožnik, bi morala to od njega izrecno zahtevati.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo v ponovnem postopku morala postopati po določbi 168. člena ZUP oziroma obrazložitev dopolniti tako, da bodo iz nje izhajala vsa pravno relevantna dejstva, ki so jo vodila k sprejeti odločitvi.

K drugi točki izreka : Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).