Jedro

Tožnica v ugovoru zoper plačilni nalog utemeljeno navaja, da je delovni spor o plačilu regresa za letni dopust del prvotnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki, reintegracijo in reparacijo, čeprav je sodišče o njem odločalo v ponovljenem postopku. Zahtevek za plačilo regresa je tožnica postavila v okviru reparacijskega zahtevka. Odločitev o tako postavljenem zahtevku je odvisna od odločitve o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ju ni mogoče ločevati samo zato, ker je bilo o enem delu reparacijskega zahtevka odločeno v ponovljenem postopku. To pomeni, da je spor o plačilu regresa za letni dopust del individualnega delovnega spora o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, v katerem je delavec oproščen plačila sodne takse.

Izrek

Ugovoru se ugodi in se izpodbijani plačilni nalog za plačilo sodne takse razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014, ter zavrglo tožbo z zahtevkom za obračun in plačilo plače, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in jubilejne nagrade za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavrglo je tudi tožbo z zahtevkom za obračun in izplačilo regresa za leto 2015 ter za nadaljnja leta za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije zoper odločbo sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je 20. 4. 2016 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije v višini 29,40 EUR.

3. Zoper plačilni nalog je tožnica vložila ugovor, v katerem navaja, da sodišče njen zahtevek (govori o zahtevku za plačilo regresa) napačno šteje za denarni zahtevek. Gre za zahtevek, ki je povezan z zahtevkom za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, tožnici taksa ne bi smela biti zaračunana.

4. Ugovor je utemeljen.

5. V skladu s 34a. členom ZST-1 je zoper plačilni nalog, izdan po 34. členu ZST-1, dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. O ugovoru odloča sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo plačilni nalog (tretji odstavek 34a. člena ZST-1).

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sodbo in sklepom I Pd 1219/2012 z dne 18. 3. 2014 presodilo, da je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 nezakonit in tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31. 7. 2012, ampak je trajalo do 31. 8. 2012. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici traja od 1. 9. 2012 dalje, zahtevek za reintegracijo in reparacijo po 31. 8. 2012, ter posebni zahtevek za povračilo stroškov vključitve v obvezno zavarovanje za mesec avgust 2012. Toženi stranki je naložilo prijavo tožnice v obvezno zavarovanje za čas od 1. 8. 2012 do 31. 8. 2012 in obračun plače za mesec avgust 2012. Glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust je ustavilo postopek, ker naj bi tožnica ta zahtevek umaknila. Sodišče druge stopnje je v tem delu delno ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo sklep, s katerim je bil ustavljen postopek glede dela zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, ki presega zahtevek za plačilo regresa za leto 2012. Sicer je pritožbo zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 19. 8. 2014 pozvalo na popravo in dopolnitev zahtevka v razveljavljenem delu. Tožnica je zahtevek popravila tako, da ga je ponovila in ponovno zahtevala obračun in plačilo plače, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in jubilejne nagrade za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in 2014, ter za vsako nadaljnje leto za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zahtevek za regres za leti 2013 in 2014 zavrnilo, v preostalem delu pa tožbo zavrglo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem se uvodoma sklicuje na odločitev sodišča o regresu za letni dopust (1), v nadaljevanju pa se v predlogu sklicuje predvsem na odločitev o nezakonitem prenehanju njene pogodbe o zaposlitvi in prav v zvezi s tem na nepravilno postopanje sodišča. 8. Tožnica v ugovoru zoper plačilni nalog utemeljeno navaja, da je delovni spor o plačilu regresa za letni dopust del prvotnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki, reintegracijo in reparacijo, čeprav je sodišče o njem odločalo v ponovljenem postopku. Zahtevek za plačilo regresa je tožnica postavila v okviru reparacijskega zahtevka. Odločitev o tako postavljenem zahtevku je odvisna od odločitve o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ju ni mogoče ločevati samo zato, ker je bilo o enem delu reparacijskega zahtevka odločeno v ponovljenem postopku. To pomeni, da je spor o plačilu regresa za letni dopust del individualnega delovnega spora o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, v katerem je delavec oproščen plačila sodne takse (opomba 2.2 Taksne tarife).

9. Ker je ugovor utemeljen, je Vrhovno sodišče izpodbijani plačilni nalog za plačilo sodne takse razveljavilo (tretji odstavek 34a. člena ZST-1).

Op. št. (1): V predlogu za dopustitev revizije manjka druga stran.