Jedro

Sodišče mora v sodbi sprejeti stališče do tožbenih trditev, izvesti dokaze, jih oceniti in naposled sprejeti sklep o ugotovljenem dejanskem stanju, ki je podlaga za pravilno uporabo materialnega prava. Tudi zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena in se zaradi nepotrebnosti oziroma nerelevantnosti dokaza dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča oziroma, če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29. 4. 2004, s katero je tožena stranka tožnico razrešila z mesta vodje Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve (v nadaljevanju Skupina). Odločitev je sprejela na podlagi določil prvega odstavka 41. člena Zakona o državnem tožilstvu – ZDT (Ur. l. RS, št. 63/94, 59/99 in 110/2002).

2. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke in navedlo, sklicujoč se na podatke in listine v upravnih spisih, da je bil postopek tožničine razrešitve z mesta vodje Skupine zakonit in da so izkazani utemeljeni razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi glede obnašanja in primernosti tožnice za opravljanje vodstvene funkcije. Pravilna je pravna podlaga odločitve in to prvi stavek prvega odstavka 41. člena ZDT v povezavi s 63. členom Zakona o sodiščih, ki določa, da vodji državnega tožilstva preneha funkcija, če svoje funkcije ne opravlja po predpisih in pravočasno, ali s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije. Po presoji sodišča je odločilna podlaga za ugotovitev tožničine neprimernosti njeno ravnanje po nesreči, ki jo je povzročila 5. 3. 2004. Tedaj je odklonila izvršitev uradnega dejanja, ki so ga uradne osebe od nje zahtevale na podlagi zakonskih določb in je tako ravnala neprimerno svojemu službenemu položaju. Ravnanje vodje elitne tožilske enote je izpostavljeno oceni javnosti. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnica ni več primerna za opravljanje vodstvene funkcije in je tej ugotovitvi pravilno sledila njena razrešitev.

3. Sodišče se ni opredeljevalo do tožničinih tožbenih navedb, ki se nanašajo na primernost njenega obnašanja in dejanj v zvezi s stiki znotraj Skupine, v razmerju do generalne državne tožilke, v zvezi s poročanjem o nesreči kot tudi v zvezi s primernostjo njenega ravnanja v povezavi s pravnomočno odločbo o prekršku z dne 9. 1. 2006. Te okoliščine po presoji sodišča niso bistvene in jih zato ni presojalo. Kot bistveno je štelo tožničino ravnanje kot vodje Skupine v zvezi s prometno nesrečo. Zato je to štelo kot odločilno, zadostno in zakonito podlago za njeno razrešitev.

4. Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi, spremenitev izpodbijane sodbe oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Po stališču pritožbe ne drži ugotovitev, tako tožene stranke kot tudi sodišča, da naj bi bilo iz podatkov in listin, ki se nahajajo v upravnih spisih razvidno, da bi se tožnica ob in po prometni nesreči 5. 3. 2004 obnašala neprimerno svojemu takratnemu vodstvenemu položaju in sicer tako, da naj bi odklonila preizkus alkoholiziranosti z alkotestom ter s tem odklonila izvršitev uradnega dejanja, ki so ga odredile uradne osebe. O razlogih odklonitve preizkusa alkoholiziranosti tako tožena stranka, še manj pa naslovno sodišče, nista pristojna odločati, pač pa je bil o tem pristojen odločati okrajni sodnik Oddelka za prekrške. Ta je v postopku o prekršku, ki je tekel v zvezi z zgoraj omenjeno prometno nesrečo zoper tožnico, na podlagi mnenja izvedenca – psihiatra ugotovil, da je bila tožničina sposobnost racionalnega razmišljanja in racionalnega vedenja, v času neposredno po predmetni prometni nesreči, povsem ukinjena, zato ob odklonitvi preizkusa z alkotestom in zavračanju zdravniške pomoči, ni bila sposobna razumeti pomena svojih dejanj. Zato je nerazumljiva ugotovitev sodišča, da odločba o prekršku ni bistvena in pomembna ter je tako neutemeljeno sklepalo, da je bilo dejansko stanje v postopku razrešitve pravilno ugotovljeno. Ravnanje tožnice po prometni nesreči je tožena stranka okvalificirala kot odklonitev izvršitve uradnega dejanja, ki so ga tožnici odredile uradne osebe oziroma policisti na podlagi zakonskih določb. Prav z navedeno odločbo o prekršku pa je bilo nesporno ugotovljeno, da policisti niso bili upravičeni od tožnice zahtevati izvršitve uradnega dejanja oziroma, da tožnica, zaradi zdravstvenih razlogov, ni bila sposobna izvršiti uradnega dejanja, ki so ji ga odredili, torej preizkusa alkoholiziranosti. Zato je odločitev tožene stranke in sodišča najmanj neutemeljena in predvsem preuranjena. O odločilnem dejstvu, ki ga sodišče izpostavlja kot podlago za njeno za njeno razrešitev, brez presoje njenega ravnanja v povezavi z odločbo o prekršku, sodišče ni zavzelo nobenega stališča in je zato sodba pomanjkljiva in nezakonita. Ugotovitve sodišča nasprotujejo same sebi in pa direktno listinskim dokazom, ki so v upravnih spisih.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi bilo stanje tožeče stranke, kot naj bi ga ugotovil sodni izvedenec za psihiatrijo v postopku o prekršku, in kot ga zatrjuje v pritožbi tako, da bi bila njena sposobnost racionalnega razmišljanja in racionalnega vedenja, v času neposredno po nesreči povsem ukinjena, oziroma posledica kakršnekoli sile, zvijače in zmote. Če torej ne gre niti za posledice bolezni, niti za posledice nezakonitih dejanj koga tretjega, je zatrjevano stanje lahko le posledica predhodnih zavestnih odločitev oziroma ravnanj tožeče stranke. Od voznika se zahteva presoja ali mu psihofizično stanje omogoča varno vožnjo. Tožeča stranka pa ni katerikoli voznik, niti ni bila samo ena izmed državnih tožilk, pač pa vodja Skupine. Obravnavano ravnanje tožeče stranke torej nedvoumno kaže na njeno neprimernost za opravljanje tako izpostavljene vodstvene funkcije.

7. Revizija je utemeljena.

8. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vloženo pritožbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 9. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

10. Revidentka izpodbijani sodbi očita, da je v nasprotju sama s seboj, oziroma da je v nasprotju s podatki in listinskimi dokazi, ki se nahajajo v upravnih spisih. Pregled razlogov izpodbijane sodbe pokaže, da je revizijski očitek utemeljen. Zaradi učinkovitega zagotavljanja pravice do pravnega sredstva ter pravice do izjave, se je dolžno sodišče opredeliti do vseh relevantnih tožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, zakaj jih pri odločitvi ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je presojo izpodbijane odločbe in njeno pravilnost utemeljilo zgolj na očitku, da je tožnica odklonila izvršitev uradnega dejanja po nesreči dne 5. 3. 2004, ki so ga uradne osebe od nje zahtevale (brez navedbe, katero je bilo to uradno dejanje) in da je s tem ravnala neprimerno svojemu službenemu položaju. Tožnica je v obširnih tožbenih navedbah pojasnila okoliščine v zvezi s prometno nesrečo in tudi v zvezi z ravnanjem po prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je tožbene navedbe povzelo le v uvodu sodbe, v ožjih razlogih pa se ni opredelilo do nobene tožbene trditve in je tudi sodba brez razlogov o tem, zakaj jih sodišče ni upoštevalo. Sodišče mora v sodbi sprejeti stališče do tožbenih trditev, izvesti dokaze, jih oceniti in naposled sprejeti sklep o ugotovljenem dejanskem stanju, ki je podlaga za pravilno uporabo materialnega prava. Če razlogi sodbe ne ustrezajo zgoraj navedenemu, ter jo obenem zato ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato je revizijski očitek utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ni primerna za opravljanje vodstvene funkcije. Neprimernost je pravni standard, ki ga mora sodišče zapolniti z dejanskimi ugotovitvami, ki jih je treba prepričljivo utemeljiti tako, da je možen revizijski preizkus materialno pravne pravilnosti sodbe. Zgolj trditev, da je tožnica odklonila izvršitev uradnega dejanja, ki so ga od nje zahtevale uradne osebe, brez navedbe, katero je bilo to uradno dejanje in v kakšnih okoliščinah je bilo storjeno, onemogoča tak preizkus, saj v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

12. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da teče zoper njo postopek o prekršku v zvezi s prometno nesrečo in da je vsako vnaprejšnje sklepanje o njenem ravnanju po nesreči napačno, saj bo to predmet presoje v tem postopku. Navedla je, da v času dogodka in po prometni nesreči ni bila sposobna razsoje. Pred izdajo izpodbijane sodbe je predložila pravnomočno odločbo o prekršku Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 1. 2006, iz katere je razvidno, da je sodni izvedenec psihiater v izvedeniškem mnenju ugotovil, da je bila tožničina sposobnost racionalnega razmišljanja in vedenja v času neposredno po poškodbi povsem ukinjena, zato ob odklonitvi preizkusa z alkotestom in zavračanju zdravniške pomoči, ni bila sposobna razumeti pomena svojih dejanj. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog pavšalno zavrnilo z obrazložitvijo, da za ta upravni spor odločba o prekršku pomembna. Res je, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, kadar je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa je treba upoštevati, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena in da se zaradi nepotrebnosti oziroma nerelevantnosti dokaza, dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča oziroma, če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana. Sodišče bi moralo zato ob zavrnitvi dokaznega predloga pojasniti razloge o nepotrebnosti in nerelevantnosti in zgolj pavšalna navedba, da dokaz z odločbo o prekršku ni bistven, ne zadošča. Zato je tudi s tem ravnanjem bistveno kršilo določbe postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu z določbo 93. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sedaj pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče odpraviti ugotovljene nepravilnosti in ponovno odločiti.

14. Stroškovni izrek temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.