Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je tožnik za kršitve odgovoren, ker je bil kot vodja obrata odgovoren, da ne bo prišlo do napačnega ravnanja njegovih podrejenih. V zvezi s kršitvami, ki se očitajo tožniku v obeh pisnih opozorilih in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora tožena stranka zatrjevati, kakšno je bilo tožnikovo dolžno ravnanje, v čem je bila kršitev tega dolžnega ravnanja in oboje tudi dokazati. Za utemeljenost predhodnih pisnih opozoril in očitkov iz odpovedi ne zadostuje zgolj dejstvo, da je bil tožnik kot vodja obrata na podlagi pogodbe o zaposlitvi odgovoren za stanje v obratih in dejstvo, da je prišlo do nekaterih nepravilnosti v obratih, katerih vodja je bil. Prav tako ni dovolj le splošno navajanje dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar naj bi prišlo do prepovedane posledice (inventurnega primanjkljaja, higienske neustreznosti, nepravočasne postavitve obvestil o alergenih idr.).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo ter obračun stimulacije v bruto znesku 800,00 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 284,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. V zvezi s pisnima opozoriloma pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga navaja, da je nanju takoj po prejemu podal pripombe, do katerih se tožena stranka ni opredelila.

Glede pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014 navaja, da se pred očitkom, da delavcem ni zagotavljal osebne varovalne opreme in sredstev, ni mogel učinkovito braniti, ker ni vedel, kdo je bil pri tem prikrajšan, ampak le s posrednimi dokazi. Navaja, da tožena stranka v zvezi s tem ni navajala nobenega konkretnega dogodka, ko tožnik točno identificirani osebi ne bi izročil konkretnega dela varovalne opreme ali sredstev, ter da ni bilo nikakršne pisne zahteve s strani zaposlenih. Ponavlja, da zaradi uniform ni bil sprejet noben sklep na sestanku z dne 22. 10. 2014, poleg tega ni bil predložen zapisnik tega sestanka, ki bi potrjeval zatrjevani potek. Meni, da pomanjkljivih navedb sodišče ne more nadomestiti z izpovedjo priče A.A., ki glede konkretnih primerov tudi ni nič izpovedal. Meni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na anonimni zapis brez datuma. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 7. 11. 2014 navaja, da ne more biti odgovoren niti za inventurni popis z dne 30. 9. 2014, saj ga ni osebno izvajal in vodil, to niti ni bila njegova delovna obveznost. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je smiselno priznal napake v inventurnem zapisu. Zatrjuje neenako obravnavanje pravic strank v postopku. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti širjenja očitka, da je „naredil napačen inventurni popis“, saj mu tožena stranka ni očitala, da je odgovoren, ker bi moral kot vodja poskrbeti, da se napake ne bi dogajale. Pove, da je delavce, ki so izvajali inventurne popise, nadzoroval in izobraževal, in nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni opravil oziroma organiziral dela, kot bi ga moral, saj takšen očitek iz pisnega opozorila ne izhaja. Trdi, da sodišče prve stopnje napačno ni ugotavljalo, kdo je opravil inventurni popis. Navaja, da je njegovo ravnanje po prvem inventurnem popisu treba šteti kot nadzor nad delavci. Zavrača očitek o premajhni samokritičnosti do delovnih obveznosti. Pove, da toženi stranki zaradi napak pri inventurnem popisu ni nastalo materialno oškodovanje. Zavrača osebno odgovornost za napake podrejenih delavcev.

Nasprotuje tudi ugotovitvi, da mu je bil omogočen zagovor. Meni, da je iz prošnje za preložitev jasno, da je prosil za zagovor po zaključku bolniškega staleža. Sodišču prve stopnje očita pristranskost, ker ni obravnavalo razlogov za njegovo odsotnost na zagovoru. Trdi, da mu je zdravnik specialist prepovedal sodelovanje na naroku 6. 1. 2015, z odločbo ZZZS pa mu je bilo prepovedano zapuščanje doma. Sodišču prve stopnje očita, da pri sklicevanju na sodno prakso ni navedlo konkretnih sodnih odločb, niti se ni opredelilo do konkretnega judikata, na katerega se je skliceval. V zvezi z očitkoma iz odpovedi glede nezagotavljanja higienske ustreznosti v obratu meni, da gre le navidezno za dve kršitvi (bakterije so bile najdene na deski in na rokah delavke, ki jo je uporabljala). Meni, da je pretirano pričakovanje, da bi neposredno spremljal umivanje rok zaposlenih in čiščenje delovnih površin. Trdi, da nima strokovnega znanja za ugotavljanje prisotnosti nedovoljenih bakterij. Pove, da je bil pregled 2. 12. 2014 osamljen primer, ko se je ugotovila prisotnost nedovoljenih bakterij, zato je najmanj preuranjen sklep, da je opuščal potrebni nadzor. Trdi, da tožena stranka ni oporekala njegovi trditvi, da je skrbel za zagotavljanje potrebnih higienskih ukrepov, ona pa bi morala dokazati utemeljenost očitka, da ni opravljal nadzora. Ponavlja, da je organiziral posebna izobraževanja in da je tožena stranka omejila število kandidatov na njih, da je na delovna mesta namestil navodila za umivanje rok in mapo z vsebino poslovnika kakovosti, česar tožena stranka ni prerekala. Navaja, da ni prerekala niti njegovih trditev, da je delavce tudi osebno nadzoroval, v zvezi s tem pa je predlagal zaslišanje zaposlenih, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Trdi, da v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena njegova neposredna osebna odgovornost za kršitve podrejenih. Sodišču prve stopnje očita, da izhaja iz napačnega izhodišča, da se mora tožnik razbremenjevati za kršitve, ki so jih storili drugi. Tožena stranka bi po njegovem mnenju morala dokazati, da je opustil dolžno ravnanje. Navaja, da je tudi vodja obrata odgovoren za higieno obrata, enako velja za vodjo kuhinje, natakarja in kuharja, kar ni bilo upoštevano. Trdi, da ne more prevzeti odgovornosti, če si posamezni delavec enkrat ni umil rok. Pove, da očitek, da je bil postopek odvzema brisa prirejen potrebam postopka, ni pavšalen, saj je pojasnil, da je bil bris odvzet po tem, ko so se predstavniki nacionalnega laboratorija in zaposlenih gibali iz nečistega dela v čisti del kuhinje, delavki pa ni bilo omogočeno, da bi si ob ponovnem prehodu iz nečistega v čisti del kuhinje umila roke.

V zvezi z očitkom, da ni zagotovil, da so v obratu, katerega vodja je bil, skladno z Uredbo EU 116/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom izobešena vidna obvestila o alergijah v pripravljenih jedeh, navaja, da je bil rok v skladu z uredbo 13. 12. 2014. Pove, da se je glede informacij o alergenih priključil pripravi poenotenih jedilnikov s strani službe kakovosti tožene stranke. Navaja, da je vse do odsotnosti z dela zaradi bolezni sodeloval pri pripravi informacij in opravil aktivnosti, da je služba kakovosti pred 13. 12. 2014 potrebno informacijo pripravila. Kolikor ni izpolnil obveznosti, kot se mu očita, pa je po njegovem mnenju to posledica njegove odsotnosti z dela od 5. 12. 2014 dalje. Ne soglaša niti z materialnopravnim naziranjem krivde kot razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot ga obravnava sodišče prve stopnje, ki ni pojasnilo, kdaj je tožnik kršil svojo obveznost, zato takega očitka ni mogoče preizkusiti. Trdi, da so neposredno kršitev delovne obveznosti s posledico, ki se obravnava, zakrivile druge osebe. Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni pojasnilo, zakaj šteje, da so očitane kršitve tako hude, da upravičujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v plačilo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, in je tožnika predhodno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer s podajo utemeljenih pisnih opozoril z dne 1. 12. 2014 in 7. 11. 2014. Zavzelo je stališče, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor skladno z določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1. V zvezi s kršitvami, ki jih je tožena stranka tožniku očitala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015, je ugotovilo, da je tožnik storil tri od štirih očitanih kršitev (da je zaradi opustitve dolžnega nadzora odgovoren za higiensko neustreznost podrejenih delavcev in delovnih površin ter da kot vodja ni zagotovil izobešanja vidnih obvestil o alergenih najkasneje v mesecu novembru 2014).

7. Delavcu je mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora biti podana krivdna odgovornost delavca, ki jo mora v okviru pravila o obrnjenem dokaznem bremenu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) dokazati delodajalec, torej v predmetni zadevi tožena stranka. Tudi če je v pogodbi o zaposlitvi to določeno, tožnik kot vodja obrata ne more biti objektivno odgovoren za kršitve, do katerih je prišlo v obratih, katerih vodja je bil, pač pa lahko odgovarja le krivdno, če je škoda posledica njegovega naklepnega ali malomarnega ravnanja, kar pa mora dokazati tožena stranka. Redne odpovedi iz krivdnega razloga ni mogoče zakonito podati delavcu, če njegova krivda ni podana oziroma dokazana v sodnem postopku.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je tožnik za kršitve odgovoren, ker je bil kot vodja obrata odgovoren, da ne bo prišlo do napačnega ravnanja njegovih podrejenih.(1) V zvezi s kršitvami, ki se očitajo tožniku v obeh pisnih opozorilih in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora tožena stranka zatrjevati, kakšno je bilo tožnikovo dolžno ravnanje, v čem je bila kršitev tega dolžnega ravnanja in oboje tudi dokazati. Za utemeljenost predhodnih pisnih opozoril in očitkov iz odpovedi ne zadostuje zgolj dejstvo, da je bil tožnik kot vodja obrata na podlagi pogodbe o zaposlitvi odgovoren za stanje v obratih in dejstvo, da je prišlo do nekaterih nepravilnosti v obratih, katerih vodja je bil. Prav tako ni dovolj le splošno navajanje dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar naj bi prišlo do prepovedane posledice (inventurnega primanjkljaja, higienske neustreznosti, nepravočasne postavitve obvestil o alergenih idr.). Pritožba na navedeno utemeljeno opozarja.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drži pritožbena navedba, da je očitek iz pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014 nekonkretiziran, saj iz njega ne izhaja, komu naj tožnik neupravičeno ne bi zagotovil delovne obleke in drugih delovnih oziroma zaščitnih sredstev, konkretno katerih in v katerem obdobju. Tožnik ima prav, da se zoper tako splošno zapisani očitek ne more učinkovito braniti. Tožena stranka je kot podlago za očitano kršitev iz pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014 navajala omisivno (opustitveno) dejanje – opustitev dolžnega ravnanja zagotavljanja osebne varovalne opreme delavcem (delovnih oblek in obutve ter zaščitnih sredstev). Vendar pa pravno relevantna opustitev ne pomeni „ničesar“ storiti, temveč „nečesa“ ne storiti. Tudi pri kršitvah z opustitvijo mora zato delodajalec navesti, katera dolžna ravnanja je delavec opustil. Tožena stranka tako nosi dokazno breme, kaj je tisto, kar bi moral tožnik storiti. Če je ta trditev presplošna, potem se tožnik lahko znajde v položaju, da bi moral navajati „1001 razlog“, česa vsega ni opustil, kar bi lahko pripeljalo do tega, da bi se moral ekskulpirati za nekaj, kar mu niti ni očitano in česar mu morda sploh ni mogoče očitati.(2) Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so kršitve, opisane v opozorilu z dne 1. 12. 2014, premalo konkretizirane, zaradi česar tega pisnega opozorila ni mogoče upoštevati kot pisnega opozorila v skladu z določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1. S tem, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je navedeno pisno opozorilo zadosti konkretno in ga je upoštevalo kot utemeljenega, je zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Tožnik v pritožbi v zvezi z očitkom iz pisnega opozorila z dne 7. 11. 2014, da je 30. 9. 2014 naredil napačen inventurni popis, ponavlja, da inventurnega popisa ni opravljal on in trdi, da se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je pri presoji tega očitka izhajalo iz stališča, da ni pomembno, da tožnik ni sam delal inventurnih zapisov, ker je bil skladno s pogodbo o zaposlitvi odgovoren za nastalo stanje, saj kot vodja gostinskega obrata ni opravil oziroma organiziral dela, kot bi moral. Ugotovilo je, da je bil odgovoren med drugim tudi za spremljanje in nadzor nad delom v obratu (naročanje zaloge, inventure), da pa je zaradi opustitve delovnih nalog prišlo do opisanega nedovoljenega stanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožnik kot vodja obrata ne more biti objektivno odgovoren za nedovoljeno stanje v obratih, katerih vodja je bil, pač pa je lahko le krivdno odgovoren za opustitev svojega dolžnega ravnanja. Vendar pa mora tožena stranka zatrjevati in sodišče ugotavljati njegove delovne naloge v zvezi z inventuro in ostalimi očitki iz pisnega opozorila z dne 7. 11. 2014, ter nato ugotoviti, katere konkretne naloge je opustil. Zgolj dejstvo, da je prišlo do nedovoljenega stanja (napake pri inventuri in druge napake pri delu, ki so navedene v tem pisnem opozorilu), ne more biti dokaz, da je tožnik opustil svoje dolžno ravnanje (ni mogoče utemeljevati kršitve zaradi zatrjevanih opustitev tožnika z njihovo domnevno posledico),(3) pri čemer niti ni bilo ugotovljeno, kakšne so bile tožnikove konkretne zadolžitve v zvezi z inventuro in v tem opozorilu ugotovljenimi drugimi kršitvami.

11. Tudi glede kršitev, ki se tožniku očitajo v odpovedi, velja, da tožniku ni mogoče podati redne odpovedi iz krivdnega razloga zgolj na podlagi ugotovitve o njegovi (objektivni) odgovornosti za stanje v obratih, katerih vodja je bil. Prav tako ni mogoče sklepanje, da sam nastop prepovedanih posledic pomeni, da je tožnik opustil dolžno skrbnost pri svojem delu. V zvezi z očitkoma glede higienske oporečnosti, ki je bila zaznana 2. 12. 2014 tako glede delavcev kot tudi glede delovnih površin, je tako treba ugotoviti, kakšen bi bil tožnik skladno s svojimi delovnimi zadolžitvami dolžan izvajati in ali je svoje dolžno ravnanje opustil. Pritožba glede teh dveh očitkov opozarja na neizvedeni dokaz z zaslišanjem predlaganih sodelavcev tožnika. Ti so bili že v tožbi predlagani (tudi) kot dokaz za to, da tožnik v povezavi z zagotavljanjem higienske ustreznosti ni ravnal krivdno in da je izpolnjeval svoje obveznosti v zvezi s tem - skrbel za potrebne higienske ukrepe. Sodišče prve stopnje je navedene dokaze nepravilno zavrnilo z navedbo, da so bili tožniku podrejeni delavci predlagani kot priče (le) glede njihove odgovornosti pri delu, zaradi česar njihova izvedba ni bila potrebna, ker naj bi bil tožnik poleg njih odgovoren kot njihov nadrejeni.

12. Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da tožnik ni odgovoren za eventualne opustitve dolžnega ravnanja v zvezi z zagotovitvijo izobešenja vidnih obvestil o alergenih v pripravljenih jedeh v času njegove odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo nepravilno stališče, da tožnika dejstvo, da je bil v bolniškem staležu, ne odvezuje obveznosti izpolnitve navedene naloge, oziroma, da bi moral zagotoviti, da bi njegova neopravljena dela opravil kdo drug. Ko je delavec odsoten z dela (zaradi bolezni), delodajalec nima podlage, da bi od njega zahteval opravljanje dela ali da bi na delavca prevalil odgovornost za neopravljeno delo.

13. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da je bil tožniku pri toženi stranki omogočen zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. Če delodajalec sicer poskuša delavcu zagovor omogočiti in mu to ne uspe iz razlogov, ki so na strani delavca, delodajalcu ni mogoče očitati, da delavcu zagovora ni omogočil.(4) V predmetni zadevi je tožena stranka storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila in je s tem izpolnila tudi svojo obveznost iz ZDR-1. Bolniški stalež ni okoliščina, ki bi delavcu onemogočala, da se udeleži zagovora, tožnik pa s predložitvijo zdravniškega potrdila ni izkazal, da je bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora dejansko ni mogel udeležiti.(5) Tudi če bi tožnik predlagal, naj se zagovor opravi z dnem, ko bo končal bolniški stalež, to ne pomeni, da bi tožena stranka morala tožniku tedaj omogočiti zagovor. Preložitev zagovora na čas po izteku bolniškega staleža bi (lahko) pomenila, da tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi mogla podati, saj bi potekel subjektivni rok od ugotovitve razloga za odpoved. Sicer pa je tožnik podal pisni zagovor, kar pomeni, da je svojo pravico do zagovora izkoristil. Tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje v sodbi ob sklicevanju na sodno prakso moralo navajati opravilne številke judikatov, ni utemeljena, saj taka obveznost sodišča ne izhaja iz zahteve po ustrezni obrazložitvi sodne odločbe. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tudi ni vplivalo dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do judikata, ki ga je navajal tožnik (pri čemer v pritožbi niti ne navaja njegove opravilne številke).

14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno razjasnjeno, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati navedeno materialnopravno izhodišče, da je pri odpovedi delodajalec tisti, ki mora dokazati krivdo delavca za očitane kršitve (tako v pisnih opozorilih kot v sami odpovedi), pri opustitvah torej, da je tožnik ravnal v nasprotju z dolžno skrbnostjo. Če bo potrebno, bo glede na to izhodišče moralo izvesti dodatne dokaze oziroma ponoviti že izvedene dokaze, pri odločanju pa bo moralo upoštevati pravočasno zatrjevano trditveno podlago glede vsebine očitanih kršitev v tem sodnem postopku, pri čemer širitev odpovednih razlogov in razlogov iz pisnih opozoril ni dopustna.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj z odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1053/2008 z dne 22. 1. 2009, Pdp 174/2016 z dne 18. 8. 2016 in Pdp 25/2009 z dne 10. 9. 2009. (2) Prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010. (3) Prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 840/2013 z dne 12. 12. 2013. (4) Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča Republike opr. št. VIII Ips 86/2006 z dne 23. 5. 2006. (5) Prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 972/2004 z dne 16. 2. 2006.