Jedro

Če tožnik z objavo odgovora skuša ščititi predvsem svoj poslovni interes, pa čeprav gre za izvršitelja kot osebo javnega zaupanja, lahko uveljavlja le objavo popravka. Poslovni interes namreč ni del javnega interesa, ne gre torej za zagotavljanje objektivne, vsestranske in pravočasne informiranosti kot enemu od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah, kar kot predpostavko za pravico do objave odgovora ureja 42. člen Zmed.

Fotografiji je mogoče pripisati pomen in vlogo pri oceni sorazmernosti dolžine popravka le, kadar ima funkcijo dela obvestila in ne gre zgolj za ilustracijo objavljanja teksta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka v torek dolžna objaviti v časopisu D..

na naslovni strani in 7. strani brez sprememb in dopolnitev popravek tožeče stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik osebno in preko pooblaščenca iz vseh pritožbenih razlogov.

V prvi pritožbi navaja, da odgovorni urednik ni odgovoril na poslani popravek in se tudi ni izjasnil glede dolžine odgovora tožeče stranke, prav tako v časopisu D.. še ni bilo do sedaj objavljenih popravkov ali odgovorov. Ne gre za nesorazmerje dolžine popravka na objavljeni članek, saj je objava odgovora lahko brez slike, zato bi bil od tožeče stranke zahtevan odgovor na istem mestu lahko v enaki velikosti kot objavljeni članek v časopisu D... Brez objavljene slike pa je odgovor veliko manjši glede na objavljeni članek s sliko v časopisu D.... Z objavljeno sliko je želel novinar nepravilno prikazati izvršitelja, ker se vsebina napisanega članka sploh ni nanašala na sliko. To je posnel novinar M.Š.v drugi izvršilni zadevi in je bila vzeta iz dokumentacije D.... Tožnik ni nikoli dobil odgovora odgovornega urednika, v katerem bi ta navedel, da je popravek predolg, prav tako pa bi bila tožena stranka dolžna objaviti popravek, ker ni izkazanih konkretnih razlogov iz 31. člena Zakona o medijih. S tem, ko se tožena stranka ni udeležila glavne obravnave, je priznala, da je bila tožba upravičena, saj sodišče tudi ni zaslišalo tožnika. Sodišče se je spustilo v oceno popravka na podlagi zakonskih določil, kar ne bi smelo. Tožeča stranka je navedla, da je bila z objavljeno vsebino prizadeta njena pravica in interes kot posameznika ter kot osebe javnega zaupanja, ker opravlja koncesionarsko dejavnost - izvršiteljstvo kot javno službo. V popravku je tožeča stranka navedla konkretno, katere navedbe v članku so bile napačno zatrjevane (kdo dviguje pritisk podjetnici) in katere so napačne in neresnične (ni podjetnica že 4 leta), zato je konkretno navedla kakšne so posledice (nepravilno in napačno dojemanje bralcev vsebine članka napisanega s strani novinarja), in je zahteva za objavo odgovora popravka upravičena. Konkreno namreč zanika objavljene navedbe v članku novinarja in bistveno dopolnjuje navedbe novinarja v objavljeni informaciji. Zasebno mnenje in stališče osebe javnega zaupanja so zelo pomembne, ker s tem pokažejo na nepravilno ali pravilno ravnanje take osebe v izvršilnem postopku, kjer naj bi izvršitelj naredil nepravilnosti, pa teh nepravilnosti sodišče ni ugotovilo. Da je tožnik navedel, da se trudi odpraviti zaostanke pravosodni minister, je posledica tega, da je dolžnica v drugih medijih razširjala neresnice o delu izvršitelja, zato je izvršitelj prejel manj izvršilnih zadev v delo. Tožnik je tožbeni zahtevek za povračilo škode natančno oblikoval na prvem naroku, kjer je navedeno, da se izvršitelju ne dodeljujejo zadeve zaradi takega pisanja časopisa D... Sodišče je zato neutemeljeno odločilo, da se bosta zahtevka obravnavala ločeno.

V drugi pritožbi (pisani s strani pooblaščenca) pa tožeča stranka še dodaja, da ji nastajajo nepotrebni in nesorazmerni stroški, zaradi neobjave popravka pa mu materialna in nematerialna škoda nastaja vsak dan, ker mu sodišča ne dodeljujejo potrebnega števila zadev. Zaradi samovoljnega tolmačenja prava s strani prvega sodišča, se protipravno stanje, ki gre v škodo tožnika, neutemeljeno in v nasprotju z uveljavljenimi predpisi nadaljuje. Trpel bo tudi javni interes glede pravočasnega in objektivnega informiranja. Izvršitelj je imenovan s strani ministra kot oseba javnega zaupanja, ne gre torej za njegov zasebnopravni interes, kakor nepravilno razloguje prvo sodišče. Domnevne vrednostne ocene o zahtevku popravka je potrebno obravnavati v celotnem kontekstu spora in se je mogoče o njih tudi pogajati z odgovornim urednikom, ki pa na zahtevek o popravi članka niti na tožbo in vabilo za glavno obravnavo ni reagiral. Tožeča stranka še oporeka odločitvi prvega sodišča o tem, da se zahtevek za objavo popravka in tožbeni zahtevek za povračilo škode obravnavata ločeno.

Tožnik je pravočasno navedel vrednost spora, kar je predstavljalo minimalno škodo. Ta je lahko v nadaljevanju le še večja.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pravico do popravka ali odgovora ureja Zakon o medijih (Zmed Ur. l. RS 35/2001 z dopolnitvami) v šestem oddelku. Pri tem loči pravico do popravka, katero lahko zahteva vsakdo, če je bila z objavljenim obvestilom prizadeta njegova pravica ali interes (1. odst. 26. člena Zmed) in pravico do odgovora na objavljeno informacijo, ki pa je namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enemu od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah. Pri tem 42. člen Zmed v 2. odst. določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Tožeča stranka s tožbo zahteva objavo popravka, čeprav se v navedbah sklicuje tudi na zahtevo po objavi odgovora. Sodišče prve stopnje je po presoji vsebine obvestila oziroma članka, katerega objavo tožnik zahteva, ocenilo, da gre v konkretnem primeru za varstvo zasebnega interesa tožnika, torej da lahko uveljavlja le objavo popravka. S tem stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj se članek v časopisu Direkt nanaša na razmerje tožnika z eno od strank, vsebina predlaganega odgovora pa predvsem skuša ščititi njegov poslovni interes, ki pa ni del javnega interesa. Ne gre torej za zagotavljanje javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasno informiranosti kot enemu od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah, kar kot predpostavko za pravico do objave odgovora ureja 42. člen Zmed.

Tožnikov zahtevek, čeprav gre za izvršitelja kot osebo javnega zaupanja, je zato potrebno obravnavati po določilu 26. do 41. člena Zmed kot pravico do popravka objavljenega obvestila. Sicer pa se glede pogojev za sodno varstvo tudi določbe Zmed glede pravice odgovora na objavljeno informacijo sklicujejo na prej citirane določbe o objavi popravka.

Sodišče prve stopnje je po oceni predlaganega popravka tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov in sicer, ker je ocenilo, da je ta nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, ter ker je ocenilo, da zahtevani popravek ne navaja dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu. Gre za zakonsko določene razloge iz 31. člena Zmed, zaradi katerih odgovornemu uredniku ni potrebno objaviti popravka, pri tem pa bi že obstoj enega od obeh razlogov zadoščal za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Glede dolžine predlaganega popravka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta več kot enkrat daljši od objavljenega članka.

Nesorazmernost dolžine popravka je pravni pojem, ki ga mora napolniti sodna praksa. Pri tem je potrebno res upoštevati tudi določilo 4. odst. 26. člena Zmed, ki določa, da z izrazom popravek ni mišljen le popravek v ožjem smislu, ampak tudi navajanje dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Zato bi pod določenimi pogoji bilo mogoče v prostoru članka upoštevati tudi prostor, ki ga zajema fotografija, če jo je treba šteti za relevantni del obvestila.

V konkretnem primeru pa so fotografije tožnika in ene izmed strank v njegovih zadevah le ilustracija članka, zaradi same fotografije pa besedilo ne more biti prav nič krajše, saj ta ne vsebuje kakšnega simbolnega sporočila. Zato pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo treba fotografiji pripisati pomen in vlogo pri oceni sorazmernosti dolžine popravka, saj ta nima funkcije dela obvestila.

Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnikov popravek nesorazmerno daljši (preko 70 vrstic v primerjavi s 27. vrsticami objavljenega teksta), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da odgovornemu uredniku takšnega popravka ni potrebno objaviti. Ker mora biti po določilu 27. člena Zmed popravek objavljen brez sprememb in dopolnitev, na enakem ali enakovrednem mestu programskega prostora in na enak ali enakovreden način, kot je bilo objavljeno obvestilo, na katero se popravek nanaša, so tudi nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da bi se z odgovornim urednikom lahko dogovorili o skrajšanju njegove objave. Tožena stranka v postopku pač ni sodelovala, tožbeni zahtevek pa ni izpolnjeval zakonsko zahtevanih pogojev za sodno varstvo z objavo popravka.

Poleg nesorazmernosti v dolžini predlaganega popravka pa je prvostopno sodišče tudi ocenilo, da ta ne navaja dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu. Namen objave popravka je namreč brezplačna objava popravka objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta pravica in interes posameznika. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da popravek, katerega objavo tožnik zahteva, presega popravek, ki ga določa Zakon o medijih v 4. odst. 26. člena. Pritožnik nima prav, ko navaja, da se sodišče ne bi smelo spuščati v oceno popravka, saj drugače ne bi moglo oceniti, ali so podani pogoji za objavo po 31. členu Zmed. Res je tožnik v popravku navedel, da Alenka Š. ni podjetnica že 4 leta, medtem ko jo članek imenuje kot podjetnico, vendar pa s tem poimenovanjem ne more biti prizadeta tožnikova pravica ali interes oziroma tega ni zatrjeval. Druga napaka v članku naj bi se nanašala na navedbe, kdo dviguje pritisk podjetnici, kar pa je le komentar oziroma stališče pisca članka, ter po oceni pritožbenega sodišča ne gre za dejstvo, ki bi terjalo popravek. V ostalem pa se predlagani tekst popravka nanaša predvsem na poslovanje tožnika kot izvršitelja, na njegovo delo in odnos s sodiščem ter strankami, pa tudi na zapise v drugih časnikih, kot so Nedeljski dnevnik in Slovenkske novice ter ne na obvestilo, na katero se sklicuje tožnik objavljeno v D.... Zato ga toženi stranki tudi ni potrebno objaviti. Sodišče prve stopnje je tako tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, pri čemer bi bilo za tako odločitev dovolj, da bi bila izpolnjena le ena od opisanih predpostavk.

Ostale pritožbene trditve pa se nanašajo na sklep sodišča z dne

21.12.2005 o ločenem obravnavanju zahtevka za povračilo škode in objavo popravka. Gre za sklep procesnega vodstva iz 300. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 36/04, prečiščeno besedilo), zoper katerega ni posebne pritožbe. Tožeča stranka je na prvem naroku poleg obstoječega postavila še nov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine. Pri obravnavanju tega zahtevka mora sodišče upoštevati vsa določila ZPP, vročiti ga je potrebno toženi stranki v odgovor, za kar pa veljajo redni zakonsko določeni roki. Postopek za objavo popravka pa je poseben postopek, urejen v Zmed, za katerega je značilno hitro obravnavanje zahtevka (narok v 8 dneh po vložitvi tožbe, rok za izdelavo sodbe 3 dni, rok za pritožbo 3 dni itd.).

Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno odločilo, da bo zahtevka ločeno obravnavalo, s tem pa je tožniku še vedno dana možnost, da v primeru izkazanih predpostavk odškodninskega delikta uspe z zahtevkom za povračilo škode. Sama navedba vrednosti spora pa še ne more predstavljati odškodninskega zahtevka, temveč gre le za bistveno sestavino tožbe, v skladu z določilom 180. člena ZPP. Glede pritožbenega očitka, da bi sodišče moralo obravnavati odškodninski zahtevek, saj tožena stranka nanj ni odgovorila, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je bil ta zahtevek postavljen šele na prvem naroku in toženi stranki sploh še ni bil vročen, zato na tožbo v tem delu tudi ni mogla odgovoriti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. odst. 44. člena Zmed).