Jedro

Tožnica, ki je odvetnica in je bila v kazenskem postopku postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, se ne strinja z odmero nagrade za storitve, opravljene v kazenskem postopku. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagardi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč se ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je zato tožbo zavrglo.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Celju je s sklepom I Kpd 34223/2024 z dne 24. 10. 2024 v tej kazenski zadevi tožnici kot zagovornici, postavljeni po uradni dolžnosti za zagovor osumljenega, priznalo nagrado, nadomestilo za stroške in davek na dodano vrednost v skupnem znesku 1.702,31 EUR, v presežku pa zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Plačilo priznanega zneska bo izvršila finančno-računovodska služba sodišča po pravnomočnosti tega sklepa iz proračunskih sredstev na transakcijski račun tožnice.

2.Kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa, je bila tožnica, ki je odvetnica, v tem kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, postavljena osumljenemu za zagovornico po uradni dolžnosti s sklepom Su 11/2024 z dne 17. 5. 2024 in te funkcije razrešena 6. 6. 2024. Tožnica je 12. 6. 2024 posredovala sodišču stroškovnik za odmero nagrade, potrebnih izdatkov in DDV. Sodišče je na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo o upravičenosti do izplačila stroškov. Priznalo ji je nagrade, potne in materialne stroške v znesku 1.395,34 EUR, 22 % DDV v znesku 306,97 EUR, skupno torej 1.702,31 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

3.Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Ks 34223/2024 z dne 14. 2. 2025 na podlagi 402. člena ZKP pritožbi tožnice delno ugodil in izpodbijani sklep I Kpd 34223/2024 z dne 24. 10. 2024 v I. točki izreka tako spremenil, da se znesek 1.702,31 EUR nadomesti z zneskom 1.924,11 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

4.Tožnica se z odločitvijo ne strinja in po pooblaščeni odvetnici vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero predlaga, da sodišče odpravi "odločbo Republike Slovenije - Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Ks 34223/2024 z dne 14. 2. 2025 v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Kpd 34223/2024 z dne 24. 10. 2024" in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5.V tožbi povzame vsebino in razloge izpodbijanih sklepov ter vsebino svoje pritožbe. V nadaljevanju navaja, da ji sodišče pri odmeri stroškov zmotno ni ugodilo glede zahteve za 100 % povišanje odvetniških točk, kot je priglasila s stroškovnikom z dne 10. 6. 2024, saj je napačno ugotovilo, da zvišanja skupne vrednosti storitve ni predlagala, čeprav je tožnica pri vsaki stroškovni postavki priglasila 100 % povišanje vrednosti zaradi več kot štirih dejanj in bi ga sodišče moralo upoštevati. V tem upravnem postopku je tako spornih še 1.452,00 EUR brez DDV oz. 1.771,44 EUR z DDV.

6.Tožba ni dovoljena.

7.V obravnavani zadevi je tožnica, ki jo zastopa pooblaščena odvetnica, vložila tožbo v upravnem sporu. Z njo izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Celju, s katerim je bilo odločeno o nagradi tožnice, ki je odvetnica in je bila v kazenskem postopku postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP.

8.Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti. Odločbe sodišča in posledično temu tudi procesna dejanja sodišča, ki vodijo k tem odločbam, torej ne morejo biti akti in dejanja, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organov sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njihovih ustavnih pristojnosti.

9.V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnica ne strinja z odmero nagrade za storitve, opravljene v kazenskem postopku. Ta postopek se vodi pred rednim sodiščem, in sicer Okrožnim sodiščem v Celju. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti, oziroma o njihovi višini odloči kazensko (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je to primer v obravnavani zadevi. Odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi okrožne sodnice v kazenski zadevi in po tožničini pritožbi zunajobravnavnega senata, se zato ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Takšno stališče je v primerljivih zadevah že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.

10.Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato glede na zgoraj citirane določbe 2. in 3. člena ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sodno varstvo tožničinega pravnega položaja je bilo zagotovljeno v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo dopustno niti po 4. členu ZUS-1, pri čemer tožnica tovrstnega (subsidiarnega) sodnega varstva z obravnavano tožbo sicer ne zahteva.

11.Ker tožnica v obravnavanem primeru s tožbo izpodbija akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

12.Ker tožba ni prestala predhodnega preizkusa, je sodišče ni poslalo toženi stranki v odgovor (prvi odstavek 38. člena ZUS-1). Iz tega razloga se sodišče tudi ne opredeljuje do ostalih tožbenih navedb in dokaznih predlogov.

13.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka tega upravnega spora. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrglo, je tožničin stroškovni zahtevek zavrnilo.

-------------------------------

1Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 108/2019 z dne 9. 10. 2019 in I Up 158/2024 z dne 15. 7. 2024 in I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 3, 36, 36/1, 36/1-4

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 92, 93

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.