Jedro

Tožeča stranka (državno pravobranilstvo) za vložitev te tožbe posebnega pooblastila vlade ne potrebuje, kolikor je zakon kršen v škodo javnega interesa.

B. računa s spornim zneskom za trotočkovno vpetje vitla in zaščito podvozja ne bi smel izdati, ker navedena dodatna oprema ni bila dobavljena družbi B. s strani C. d.o.o. Navedeni račun torej, ni „originalen račun“ v smislu zahteve iz Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ker ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov. V zvezi z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil prvostopni organ, glede na zahtevo iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1, da mora biti vložitev zahtevka namerna, je ugotoviti, da je prvostopni organ ugotavljal dejansko stanje širše, kot ga je v svojo odločbo povzel drugostopni in presodil v zvezi z vloženo pritožbo. Tožena stranka je zato napačno presojala okvir dejanskega stanja, ki ga je ugotovil in presodil prvostopni organ, saj se do dejstev, ki jih je ta uporabil kot podlago za svojo odločitev, ni opredelila. Šele na podlagi presoje izpovedb obeh prič bo možno zaključiti, da stranka z interesom ni vedela, da dodatna oprema za traktor družbi B. d.o.o. ni bila dobavljena s strani družbe C. d.o.o., torej da stranka z interesom ni namerno predložila napačnega zahtevka za izplačilo, kar bi pomenilo, da podlaga po prvem odstavku 57. člena ZKme-1 ni bila podana.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 33113-21/2012/4 z dne 16. 1. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, v 15 dneh od vročitve tožbe toženi stranki.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ (Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot drugostopni organ) je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi A.A. in odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33113-217/2009-32 z dne 4. 6. 2012 odpravil. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ odločil, da mora stranka A.A. vrniti sredstva, ki jih je prejela na podlagi odločbe Agencije o pravici do sredstev št. 33113-217/2009/3 z dne 7. 9. 2009, v višini 47.333,83 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 3. 2010 do dneva vračila, v roku 8 dni od vročitve odločbe. Svojo odločitev utemeljuje, da dejstva v prvostopnem spisu organu niso dala dovolj podlage za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev za traktor in dodatno opremo glede na 57. člen Zakona o kmetijstvu (ZKme-1).

Tožeča stranka uvodoma utemeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, v nadaljevanju pa utemeljuje nezakonitost odločbe drugostopnega organa. Meni, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejstva, ki utemeljujejo uporabo določbe 57. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). V zvezi s stališčem drugostopnega organa meni, da za ugotovitev kršitev (uporabo 57. člena ZKme-1) ni potrebno ugotavljati namernosti stranke. Kršitev obveznosti je mogoče ugotoviti tudi z objektivno primerljivimi dejstvi. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na pravnomočno odločbo DURS, ta pa je skladno s 169. členom ZUP javna listina. Breme dokazovanja, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, pa zadane tistega, ki zatrjuje ali meni, da tisto, kar se v listini potrjuje, ni resnično oziroma, da listina ni pravilno sestavljena. Ne glede na namernost delovanja vlagatelja so v javnem razpisu in uredbi predpisani pogoji za izplačilo predloženih zahtevkov. Kolikor vlagatelj zahtevku za izplačilo predloži neverodostojno listino za izplačilo, v skladu z veljavnimi predpisi ni upravičen do prejema sredstev. Da je vlagatelj sredstva pridobil nezakonito, na podlagi neverodostojne listine (računa), izhaja iz zapisnika DURS, iz katerega izhaja neprerekana navedba izdajatelja B., računa 22/10, da izdajatelj računa dejansko ni dobavil sporne opreme, ki je navedena na računu št. 22/10 pod edino postavka računa, v vrednosti 78.398,00 EUR brez DDV. Iz odločbe DURS izhaja, da je vlagatelj vedel, da podjetje, pri katerem je nabavil ustrezno blago, nima vsega zahtevanega blaga, pa je kljub temu vztrajal, da se izdani račun izpiše tudi za blago, ki dejansko ni bilo dobavljeno. Uredba 1975/2006/ES v petem odstavku 26. člena določa, da se plačila upravičencev dokažejo z računi in dokaznimi dokumenti. V 8. točki poglavja VII. Finančni pogoji dodeljevanja sredstev je navedeno, da se sredstva izplačajo na podlagi zahtevka upravičenca za izplačilo sredstev, pri čemer mora upravičenec zahtevku za izplačilo sredstev priložiti originalne račune z izvirnimi dokazili o njihovem plačilu, ki se glasijo na upravičenca. S tem je utemeljeno, da celotni zahtevek ni upravičen do sofinanciranja po prvem odstavku 31. člena Uredbe 1975/2009/ES. Tudi iz same izjave izdajatelja računa, da je slednji navedeno opremo na računu navedel na izrecno zahtevo upravičenca, izhaja, da je vlagatelj z vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev, kateremu je priložil neverodostojno listino (račun št. 22/10 v znesku 78.393,00 EUR brez DDV, z vsebino, za katero je vedel, da je neresnična), podal lažne podatke za izplačilo sredstev. Iz slednjega izhaja, da za konkretni primer niti ni relevantna ugotovitev, ali je vlagatelj ravnal namerno, saj je dolžan vrniti izplačana sredstva tako ob upoštevanju prvega kot drugega odstavka 31. člena Uredbe 1975/2006/ES v povezavi s 57. členom ZKme-1 in prvim odstavkom 4. člena Uredbe 2988/95/ES. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke ter zahteva povrnitev stroškov postopka oziroma odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke in se v zvezi s tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 148/2012 z dne 5. 4. 2012. Razlaga 57. člen ZKme-1 in sicer, da je zakonodajalec želel z vračilom prejetih sredstev sankcionirati le primere nezakonitosti, kot so na primer pridobitev sredstev na podlagi lažnih podatkov. Pogoj namena pridobitve koristi dokazuje tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi II U 414/2011 z dne 10. 10. 2012. Agencija bi lahko v zadevi uporabila ukrep iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1 le v primeru ugotovitve, da je stranka sredstva pridobila z namernim podajanjem napačnih podatkov v zahtevku za izplačilo dodeljenih sredstev. Trditev, da je stranka z interesom ob vlaganju zahtevka za izplačilo dodeljenih sredstev vedela za okoliščino, da račun št. 22/10 ni verodostojna knjigovodska listina, nima podlage v dejstvih prvostopnega upravnega spisa. DURS tudi ni ugotovil, da sporno blago dejansko ni bilo dobavljeno, ampak je ugotovil, da ni bilo dobavljeno na način, kot je navedeno na računu št. 22/10. Stranka z interesom v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, v preostalem pa soglaša z odločitvijo tožene stranke. Predlaga zavrženje oziroma zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja, da njena aktivna legitimacija izhaja iz tretjega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter prvega odstavka 18. člena ZUS-1. Sklicuje se na sodbo I U 333/2012 z dne 13. 2. 2013. Tožba je utemeljena.

Sodišče se uvodoma opredeljuje do ugovora aktivne legitimacije tožnika, ki sta ga podali stranka z interesom v tem postopku in tožena stranka. Po prvem odstavku 18. člena ZUS-1 je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno pravobranilstvo; po drugem odstavku istega člena pa mora državno pravobranilstvo na zahtevo vlade v posamezni zadevi vložiti tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa. Citirani člen je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1A), objavljen v Uradnem listu RS, št. 62/10 z dne 30. 7. 2010. Iz obrazložitve predloga tega zakona med drugim izhaja, da se s to spremembo daje Državnemu pravobranilstvu kot zastopniku javnega interesa možnost, da sam vloži tožbo, če oceni, da je bil kršen zakon v škodo javnega interesa, ne da bi mu za to moralo biti podeljeno posebno pooblastilo vlade za vložitev tožbe v upravnem sporu (Poročevalec DZ, št. 83/2010 z dne 16. 6. 2010). Iz povedanega torej izhaja, da tožeča stranka za vložitev te tožbe posebnega pooblastila vlade ne potrebuje, kolikor je zakon kršen v škodo javnega interesa. Tožeča stranka svoj pravni interes utemeljuje s kršitvijo 57. člena ZKme-1, prvim in drugim odstavkom 31. člena Uredbe 1975/2006/ES ter prvega odstavka 4. člena Uredbe 2988/95/ES in s tem posledično neupravičeno izplačanih sredstev iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada in Evropskega sklada za razvoj podeželja. Po presoji sodišča je pravilno izvajanje skupne kmetijske politike nedvomno v javnem interesu, k čemur se je s pristopom v EU Republika Slovenija tudi zavezala, kar pa v primeru kršitve njenega izvajanja na drugi strani pomeni oškodovanje javnega interesa (arg. a contrario). Morebitno ugotovljeno neupravičeno izplačilo sredstev s strani pristojnih organov (državnih in tudi Evropske komisije) lahko namreč privede ne zgolj do vračila le-teh, temveč tudi do nadaljnje nemožnosti črpanja teh sredstev s strani Republike Slovenije in posledično do morebitnega sankcioniranja, kar bi ne samo vplivalo na položaj RS v EU, temveč tudi na njen proračun. Javni interes za vložitev tožbe je torej podan. Sodišče še dodaja, da je bilo v zadevi I Up 314/2009 odločeno še pred uveljavitvijo ZUS-1A, v zadevah I Up 148/2012 (na katero se sklicuje tudi tožena stranka) in I U 2226/2011 pa je bilo podano drugačno dejansko in materialno stanje, saj tožb v obeh zadevah ni vložilo Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa, temveč Ministrstvo za notranje zadeve.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopni organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabil materialno pravo – določbo prvega odstavka 57. člena ZKme-1. Drugostopni organ namreč meni, da ugotovljeno dejansko stanje iz prvostopnega postopka ne omogoča sklepa, da je v obravnavani zadevi podan zakonski dejanski stan iz 57. člena ZKme-1. Drugostopni organ torej meni, da ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora, dejstva in dokazi, ki jih je navedla stranka z interesom v tem postopku (upravičenec) in dejstva, ki jih je navedel prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne omogočajo zaključka, da je upravičenec vedel, da sporne dobave dodatne opreme med družbama C. d.o.o. in B. d.o.o. v vrednosti 21.420,00 EUR (DDV v znesku 3.570,00 EUR) niso bile opravljene, in da posledično račun št. 22/10 temelji na neresnični transakciji. Kot navaja v obrazložitvi drugostopni organ spisovna dokumentacija ne daje podlage za zaključek, da je upravičenec imel vpogled v poslovne evidence izdanih in prejetih računov ter dobavnic, na podlagi katerih bi lahko vedel oziroma bi moral vedeti, da dodatna oprema za traktor družbi B. d.o.o. ni bila dobavljena s strani družbe C. d.o.o. Po določbi prvega odstavka 57. člena ZKme-1 lahko pristojni organ zahteva vračilo dodeljenih sredstev pri namerni vložitvi napačne vloge oziroma zahtevka. V obravnavanem primeru je bila stranki z interesom v tem postopku na podlagi popolne vloge za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa povečane gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007 – 2013 za leto 2009, na podlagi Javnega razpisa izdana odločba o pravici do sredstev za: Naložbo v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa, v višini 47.335,78 EUR. Višina ugodenega zneska je bila stranki z interesom tudi izplačana na podlagi zahteve, katere dokumentacija je vsebovala tudi sporni račun 22/10, ki ga je izdal B. Iz odločbe o dodelitvi sredstev izhaja, da bodo stranki sredstva izplačana ob predložitvi dokumentov, eden izmed pogojev je bil tudi predložitev originalnih računov z originalnimi dokazili o njihovem plačilu, ki se glasijo na upravičenca. Na podlagi razlage določbe prvega odstavka 57. člena ZKme-1 je ugotoviti, da zakonski dejanski stan obsega dva sklopa ugotovitev. Pristojni organ mora preden zahteva vračilo dodeljenih sredstev ugotoviti, da je stranka predložila „napačno“ vlogo ali zahtevek, nato pa se opredeliti do tega ali je bila vložitev napačne vloge ali zahtevka „namerna“ (torej, da se je upravičenec zavedal, da je njegova vloga oziroma zahtevek napačen, v smislu obveznosti, ki jih je bil dolžan izpolniti po Javnem razpisu oziroma odločbi o dodelitvi sredstev, pa je tak napačen zahtevek, z namenom, da pridobi sredstva, predložil organu). Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006, na katero se sklicuje tožeča stranka. Z navedeno razlago določbe prvega odstavka 57. člena ZKme-1 (v delu, ki je bil pravna podlaga za odločitev prvostopnega organa) sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, s katerim ta utemeljuje, da zadostuje zgolj ugotovitev, da je predložena vloga „napačna“.

Sporen v obravnavani zadevi je račun št. 22/10, ki ga je izdal B. V zvezi s tem računom je davčni organ ugotovil, da račun za nabavo traktorja št. 22/10, ob predračunu št. 158/09 z dne 10. 9. 2010 v vrednosti 94.077,60 EUR, v katerem je naveden opis in sicer izdelava trotočkovnega vpetja za vitel in zaščita za podvozje traktorja, nima značaja verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS.21., kjer je določeno, da so knjigovodske listine praviloma v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih, ki spremljajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke in se uporabljajo za prenašanje knjigovodskih podatkov. V zvezi s predloženim računom, z zahtevkom za izplačilo sredstev, glede na obveznost, da je bil upravičenec dolžan predložiti originalne račune z originalnimi dokazili o njihovem plačilu, ki se glasijo na upravičenca, je torej prvostopni organ lahko zaključil, da je upravičenec predložil „napačen zahtevek“, iz razlogov, kot jih je navedel davčni organ v pravnomočni odločbi št. DT 0610-475/2010-4 z dne 15. 7. 2011. Dejstva, ki ta zaključek utemeljujejo so, da družba C. d.o.o., ki naj bi opravila izdelavo in dobavo trotočkovnega vpetja za vitel in zaščito za podvozje traktorja B. – izdajatelju računa 22/10, tega ni storila (dokaz – poslovne knjige B. in C. ter izjave zaslišanih v tem postopku), torej zaračunana dobava v vrednosti 21.420,00 EUR ter izdan račun št. 20 z dne 29. 10. 2009 v vrednosti 21.420,00 EUR - DDV v znesku 3.570,00 EUR - temelji na neresnični transakciji in je zato izdan račun 22/10 napačen. B. računa s spornim zneskom za trotočkovno vpetje vitla in zaščito podvozja ne bi smel izdati, ker navedena dodatna oprema ni bila dobavljena družbi B. s strani C. d.o.o. Račun št. 22/10, izdan s strani B. torej, ni „originalen račun“ v smislu zahteve iz Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ker ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov.

Drugo vprašanje v obravnavani zadevi po podlagi prvega odstavka 57. člena ZKme-1 pa je, ali je stranka z interesom vedela, da ob vložitvi zahtevka za izplačilo vlaga napačen račun, pa ga je zahtevi za izplačilo vseeno predložila, kar utemeljuje namernost. V zvezi z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil prvostopni organ, glede na zahtevo iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1, da mora biti vložitev zahtevka namerna, je ugotoviti, da je prvostopni organ ugotavljal dejansko stanje širše, kot ga je v svojo odločbo povzel drugostopni in presodil v zvezi z vloženo pritožbo. Namreč iz razlogov prvostopnega organa izhaja, da je kot razlog povzel tudi izjavo predstavnika podjetja B., da so stranke (med njimi stranka z interesom) same izrazile željo, da bi zaradi pogojev subvencij, na računu za traktor obstajala le ena postavka in da so, ob opozorilu družbe B., da želenega blaga, razen traktorjev nima, izjavile, da bodo vitle kupile v Avstriji, ter da je pogovore z družbo C. d.o.o. vodil D.D. (eden od upravičencev do prejema sredstev). D.D. pa je izjavil, da družbe C. d.o.o. ne pozna in da je vse posle urejal pooblaščenec družbe B. E.E. Glede na navedene izjave je prvostopni organ utemeljil, da je stranka z interesom vedela, da trotočkovno vpetje za vitel ni bilo del dobavljenega s strani B., kot je izkazoval račun 22/10. Tožena stranka je zato napačno presojala okvir dejanskega stanja, ki ga je ugotovil in presodil prvostopni organ, saj se do dejstev, ki jih je ta uporabil kot podlago za svojo odločitev, ni opredelila. Tudi kolikor je tožena stranka menila, da izjav predstavnika podjetja B. E.E., ki so nasprotne izjavam D.D. in stranke z interesom v tem postopku, v procesnem smislu ne more uporabiti, ker niso bile dane na ustni obravnavi in v zvezi z obravnavanim postopkom, pa bi morala za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (oziroma njegovo presojo), pred svojo odločitvijo, predstavnika podjetja B. E.E. zaslišati kot pričo v zadevi, enako pa tudi D.D., po določbah ZUP, ju soočiti, ter tudi opozoriti na neskladja v njunih izjavah v davčnem postopku in nato šele ponovno odločiti. Po mnenju sodišča bo šele na podlagi presoje izpovedb obeh prič možno zaključiti (eventualno tudi stranke z interesom), da stranka z interesom ni vedela, da dodatna oprema za traktor družbi B. d.o.o. ni bila dobavljena s strani družbe C. d.o.o., torej da stranka z interesom ni namerno predložila napačnega zahtevka za izplačilo, kar bi pomenilo, da podlaga po prvem odstavku 57. člena ZKme-1 ni bila podana. V zvezi z razlogom, ki ga je navedel drugostopni organ, da je bil traktor z dodatno opremo dejansko plačan, ter da ga stranka z interesom tudi poseduje, pa je ugotoviti, da ne navaja, v zvezi s katero materialno podlago naj bi bilo navedeno relevantno, ter bi zato pomenilo izključitev upoštevanja prvega odstavka 57. člena ZKme-1. V ponovnem postopku reševanja pritožbe stranke z interesom naj tožena stranka upošteva stališča sodišča, ki jih je navedlo v sodbi glede razlage materialnega prava, kot uporabe postopka.

Ker je bilo v obravnavanem postopku napačno ugotovljeno dejansko stanje ter zato posledično napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07; 107/13). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo, ker stranka z interesom s svojim predlogom, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, ni uspela, torej na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku, ki se v postopkih upravnega spora primerno uporablja.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.