10. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B., C. C. in Č. Č., ki ju zastopa B. B., vse pa D. D., odvetnik v Ž., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C. in Č. Č. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1142/98 z dne 27. 10. 1999 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 95/94 z dne 15. 4. 1998 se v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbi, ne sprejme, v delu, ki se nanaša na odločitev o nasprotni tožbi, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče občine, da se morajo pritožniki izseliti iz stanovanja, zavrnilo pa je zahtevek nasprotne tožbe prvega pritožnika za sklenitev prodajne pogodbe za to stanovanje. Višje sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. To sodbo pritožniki izpodbijajo z ustavno pritožbo, po lastnih navedbah "iz previdnosti", če bi bila njihova revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje zavržena ali zavrnjena. V ustavni pritožbi pritožniki navajajo, da so se v sporno stanovanje vselili že leta 1989 in bi zato potem, ko se je imetnica stanovanjske pravice leta 1991 izselila iz stanovanja, kot zaščiteni uporabniki lahko to stanovanje odkupili po ugodnih pogojih. Oporekajo dokazni oceni sodišč, da so se pritožniki v stanovanje vselili šele leta 1991. Menijo, da je sodišče nerazumno sledilo navedbam dveh prič in da je prekršilo zahtevo po objektivnosti in favoriziralo nasprotno stranko. Menijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zatrjujejo kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave, pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave.

2.Ker je bila od odločitve o reviziji odvisna odločitev o izčrpanosti pravnih sredstev in s tem dopustnosti ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče odločanje o ustavni pritožbi odložilo do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji v isti zadevi. Vrhovno sodišče je o reviziji sicer odločilo že 26. 10. 2000 (sodba in sklep št. II Ips 206/2000), vendar so pritožniki Ustavno sodišče o tem obvestili šele 10. 1. 2003 in s tem omogočili nadaljevanje postopka pred Ustavnim sodiščem.

3.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je ustavno pritožbo dopustno vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. V obravnavani zadevi pritožniki izpodbijajo sodbo sodišča druge stopnje, zoper to sodbo pa so obenem vložili tudi revizijo. Kljub temu so pravna sredstva z odločitvijo Višjega sodišča v tej zadevi izčrpana, kolikor se ustavna pritožba nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za izselitev iz stanovanja. Glede tega dela je namreč Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno. Pač pa je treba upoštevati, da je bila revizija dopustna in je Vrhovno sodišče o njej tudi meritorno odločilo, kolikor se je nanašala na odločitev o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe za sklenitev prodajne pogodbe. Iz tega sledi, da ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v tem delu zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev ni dopustna in jo je v tem delu treba zavreči. Pritožniki (oz. prvi pritožnik) bi morali glede zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe izpodbijati sodbo Vrhovnega sodišča, vendar tega niso storili.

4.Preizkus ustavne pritožbe se mora torej omejiti le na presojo odločitve o izselitvi iz stanovanja. Vendar pa je ob tem nujno upoštevati, da je odločitev o tožbenem zahtevku pogojena z odločitvijo o zahtevku nasprotne tožbe. Pritožniki bi lahko uveljavili zavrnitev zahtevka za izselitev iz stanovanja le v primeru, če bi pridobili pravni naslov za bivanje v tem stanovanju, na kar so merili z zahtevkom iz nasprotne tožbe za sklenitev prodajne pogodbe. Vendar je ta zahtevek že pravnomočno zavrnjen, te odločitve pa, kot izhaja iz prejšnje točke tega sklepa, Ustavno sodišče ne more preizkušati (in je ne bi moglo razveljaviti). Če je pravnomočno zavrnjen zahtevek pritožnikov (oz. prvega pritožnika) za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje in te odločitve ni mogoče preizkušati, obenem pa je nesporno, da pritožniki tudi nimajo drugega pravnega naslova (najemne pogodbe) za bivanje v tem stanovanju, potem z odločitvijo sodišča, da ugodi zahtevku lastnika za izselitev iz stanovanja, očitno ni mogla biti kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka ter prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger