Jedro

Plačilo sodnih taks je zakonita dolžnost taksnega zavezanca.Zato dejstvo, da je stranka v zamudi s plačilom takse, ne more vplivati na odmero pravdnih stroškov ob koncu postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna v petnajstih dneh vrniti tožeči stranki v posest parcelo št. 1019/2 k.o... ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 9.100,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se pritožila tako tožeča, kot tožena stranka.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju upoštevati tudi določila Ozimskega sporazuma.

Sporna parcela je resda bila nacionalizirana že očetu tožnice leta 1969, ker se nahaja v zazidalnem območju naselja. Tožničin oče je bil jugoslovanski državljan in zato mu je bila priznana pravica brezplačnega uživanja, dokler občina te pravice ne bi z odločbo odvzela. Takšna pravica je stvarnopravna pravica. Po smrti očeta je sporno nepremičnino podedovala tožnica, ki je italijanska državljanka in z nastopom nacionalizacije je ipso iure izgubila tudi to pravico.

Sodišče je pri odločanju res vezano na zemljiško knjigo in podatke v zemljiški knjigi, vendar pa je na drugi strani vezano tudi na kogentne predpise Osimskih sporazumov. Zato tožena stranka vztraja, da tožnica ni aktivno legitimirana ter bi moralo sodišče prve stopnje iz tega razloga njen zahtevek zavrniti. Podrejeno pa tožena stranka še zatrjuje, da bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati vsaj določbo Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki kogentno določa, da traja zakupno razmerje za vinograd najmanj petindvajset let. Tožena stranka je namreč na sporni parceli zasadila vinograd in ga nemoteno obdelovala do motenjske pravde. Tožeča stranka je toženi stranki dovolila zasaditev trsov, s tem ji je priznala zakup za dolgoletne nasade in zato pred potekom petindvajsetletne dobe tudi ne more odpovedati zakupa. Iz teh razlogov tožena stranka predlaga predvsem spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne, podrejeno razveljavitev te sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Tožeča stranka pa je vložila pritožbo zgolj zoper stroškovno odločbo.

V pritožbi namreč zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo ZPP-ja glede stroškov, ko tožnici med stroške postopka ni priznalo sodnih taks, ker jih še ni plačala. Takšno stališče, da se med stroški postopka ne priznajo stroški za takso, če ni plačana, je nevzdržno in v nasprotju z določili členov 154 in 155 ZPP. Dejstvo ali je tožnica plačala takso z zamudo ne more vplivati na njeno pravico in hkrati dolžnost tožene stranke, ki je v pravdi propadla na povrnitev vseh potrebnih stroškov postopka tožeči stranki. Sankcija stranke, ki ni plačala pravočasno sodne takse je, da mora plačati kazensko takso in da ji preti prisilna izterjava, ne pa da nima pravice zahtevati povrnitve teh stroškov od druge stranke.

Tožeča stranka zato predlaga pritožbenemu sodišču, da stroškovno odločbo spremeni tako, da prizna tožnici tudi stroške, ki jih je imela s plačilom takse.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v spodaj navedenem obsegu, tožečo stranko pa je pritožbeno sodišče napotilo z njeno pritožbo na razveljavitveno odločbo.

Pritožbeno sodišče je moralo izpodbijano sodbo razveljaviti na pritožbo tožene stranke po 1.odst. 370.čl. ZPPP iz razloga, ker navaja tožena stranka v pritožbi novo trditev, ki kaže, da dejansko stanje ni bilo v dosedanjem postopku pravilno in popolno ugotovljeno (2.odst. 355.čl. ZPP). Pritožba namreč trdi, da je tožena stranka na sporni parceli zasadila v soglasju s tožečo stranko nov vinograd, da je dejansko šlo med strankama za zakupno razmerje, kjer glede na namen uporabe zakupnega zemljišča po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih zakupa ni mogoče odpovedati pred potekom petindvajsetih let. Zgolj iz tega razloga, da se torej raziščejo te trditve tožene stranke, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti.

Ostala pritožbena izvajanja pa so v celoti neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana v tej zadevi. Tožena stranka namreč ne more v tem premoženjskopravnem sporu uveljavljati napram tožeči stranki javnopravnih ugovorov. Zato četudi bi tožnica res bila tuja državljanka, katere premoženje ni bilo zajeto v zaključeni listi petsto optantskih dobrin, na katerih se je obdržalo lastninsko pravico, se tožena stranka v razmerju napram tožnici na te posledice iz javnopravnih predpisov, ne more uspešno sklicevati.

Sodišče prve stopnje naj zato v ponovnem postopku zgolj razišče in oceni, ali je med pravdnima strankama bila sklenjena zakupna pogodba ter ali je tožena stranka res v soglasju s tožečo stranko uredila na sporni parceli vinograd, zatem pa o zadevi ponovno odloči. Ker je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti odločbo o glavni stvari, je že iz tega razloga moralo razveljaviti tudi stroškovno odločbo. Tožečo stranko je zato z njeno pritožbo zoper stroškovno odločbo moralo napotiti na to razveljavitveno odločbo. Sicer pa ugotavlja, da so izvajanja pritožbe o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo med stroški priznati tožeči stranki tudi takse ne glede na to, da je bila s plačilom taks v zamudi, utemeljena. Pravdne stroške po 154.čl. ZPP predstavljajo namreč vsi izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. To so brez dvoma tudi sodne takse.

Plačilo sodnih taks pa je zakonita dolžnost taksnega zavezanca, zato dejstvo kako in kdaj bo sodišče takse izterjalo ne more vplivati na odmero stroškov ob koncu postopka.