Jedro

Silobran je tista obramba, ki je neogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Revizija pravilno zatrjuje, da je protipravni napad lahko usmerjen na življenje, prostost, premoženje, čast itd. in da je lahko protipraven tudi verbalni napad. Prezre pa dejstvo, da je za to, da je podan dejanski stan silobrana, potrebna poleg protipravnega istočasnega napada na pravno zavarovano dobrino tudi istočasna obramba, ki mora biti za odvrnitev protipravnega napada neogibno potrebna. Toženčeva obramba pa ni bila taka. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), namreč izhaja, da je med pravdnima strankama prišlo do besednega prepira, ki pa se je zaključil tako, da je toženec tožnika potisnil skozi vrata predprostora proti steni na hodniku, v katero je tožnik udaril s hrbtom, pri tem padel in se poškodoval. Odločitev sodišč druge in prve stopnje, da elementi silobrana niso podani, je zato tudi po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo je zato podana, vendar pa ne v celoti, saj je, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje, tudi tožnik s tem, da je v prepiru sodeloval in da se iz stanovanja na poziv toženca ni takoj odstranil, soprispeval k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Prispevek tožnika kot oškodovanca k nastanku škode je bil materialnopravno pravilno opredeljen s 30 %, zaradi česar je toženec za tolikšen del škode, ki je tožniku nastala, prost odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvega tožnika in odločilo, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 112.000 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka v znesku 37.478 SIT. V pretežni meri pa je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku drugega tožnika in toženi stranki naložilo v plačilo tolarsko protivrednost za 3.445 DEM in stroške postopka v znesku 156.680 SIT.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se je nanašala na tožbeni zahtevek drugega tožnika (točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Z obrambo se lahko odvrača protipravni napad na katerokoli pravno zavarovano dobrino (življenje, prostost, premoženje, čast itd.). Tudi verbalni napad ima lahko znake protipravnega napada. S tem, ko je tožnik toženca opominjal na plačilo neobstoječega dolga, je toženca žalil, z neodstranitvijo iz toženčevega stanovanja, pa je zasedel del toženčevega premoženja. Obramba, ki jo je toženec uporabil, je bila nujna. Zato je ravnal v silobranu, kar je bilo v postopku že večkrat zatrjevano. Zato se toženec na trditve o silobranu v celoti sklicuje. O tem, kako naj bi toženec na drug način odstranil vsiljivca, sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Silobran je tista obramba, ki je neogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Revizija pravilno zatrjuje, da je protipravni napad lahko usmerjen na življenje, prostost, premoženje, čast itd. in da je lahko protipraven tudi verbalni napad. Prezre pa dejstvo, da je za to, da je podan dejanski stan silobrana, potrebna poleg protipravnega istočasnega napada na pravno zavarovano dobrino tudi istočasna obramba, ki mora biti za odvrnitev protipravnega napada neogibno potrebna. Toženčeva obramba pa ni bila taka. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), namreč izhaja, da je med pravdnima strankama prišlo do besednega prepira, ki pa se je zaključil tako, da je toženec tožnika potisnil skozi vrata predprostora proti steni na hodniku, v katero je tožnik udaril s hrbtom, pri tem padel in se poškodoval. Odločitev sodišč druge in prve stopnje, da elementi silobrana niso podani, je zato tudi po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo je zato podana, vendar pa ne v celoti, saj je, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje, tudi tožnik s tem, da je v prepiru sodeloval in da se iz stanovanja na poziv toženca ni takoj odstranil, soprispeval k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Prispevek tožnika kot oškodovanca k nastanku škode je bil materialnopravno pravilno opredeljen s 30 %, zaradi česar je toženec za tolikšen del škode, ki je tožniku nastala, prost odgovornosti.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje imata razloge o tem, zakaj ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot silobran in zakaj je podana tudi soodgovornost tožeče stranke. Zato ni utemeljena revizijska trditev, da temu ni tako in da je zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih podana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Po povedanem v reviziji uveljavljena revizijska razloga nista podana. Ker tudi bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člena ZPP), ni podana, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemneljeno zavrnilo (393. člena ZPP).