Jedro

Toženec bi se kot porok in plačnik, obveznosti plačila lahko razbremenil le, če bi dokazal (sodišče prve stopnje je pravilno dokazno breme naprtilo tožencu), da je bil dolg po predmetni kreditni pogodbi s sklenjenimi aneksi v celoti poravnan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah 2 In 2005/00080-3 z dne 5.5.2005 v 1. in 3. točki izreka. S sklepom pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške nadaljnjega postopka v višini 13.415,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec se je pritožil zoper sodbo in sklep.

Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07: UPB-3; št. 45/08; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in ugotavlja, da tožeči stranki ni uspelo dokazati višine vtoževane terjatve, to je zapadlega in neplačanega kredita po pogodbi št. 106/II-98. Tako stališče je med postopkom očitno zavzelo tudi sodišče prve stopnje, saj je tožnici naložilo dopolnitev tožbe zaradi pojasnjevanja višine tožbenega zahtevka, pri čemer pa je tožeča stranka le seštela glavnico, obresti in stroške po spornih prometnih karticah. Edini dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje po drugi razveljavitvi sodbe opravilo, je bilo dodatno zaslišanje priče B. Niza odločilna dejstva, ki jih je priča navedla ter ugotavlja, da je kljub izpovedbi priče, iz katere je jasno razvidno, da je za sporni kredit relevantna partija 501599, sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je relevantna partija 501923. Samo dejstvo, da višina začetne obveznosti na partiji in datum ustrezata zadnjemu aneksu, ne zadošča za zaključek, kot ga je napravilo sodišče. Do izpovedbe B., da na partiji 501923 nekaj manjka, se sodišče vsebinsko ni opredelilo. Partija št. 501599 je navedena na vseh štirih aneksih in je zato skrajno nenavadno, da bi v nasprotju z dotedanjo prakso odpirali novo številko partije, ne da bi to označili na aneksu. Poudarja, da sodišče ne more izključiti, da med strankami ni bil podpisan še kak aneks ali pogodba ali pa da je prišlo do napake pri odpiranju novih partij. Vztraja, da bi sodišče moralo ugotavljati višino vtoževane terjatve na dan 17.4.2003, ko je tožeča stranka od pogodbe odstopila, in ne na dan 8.9.2003. Opozarja na spreminjanje stanja kredita in izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je na dan obračuna 30.3.2003 višina obveznosti po prometni kartici znašala več kot 93 milijonov SIT. Navedba sodišča, da tožeča stranka zahteva samo 50 milijonov SIT, čeprav bi lahko zahtevala 93 milijonov SIT je neresnična in brez podlage v finančno računovodski stroki. Zmotna je trditev sodišča, da ni zatrjeval, da bi v času od sklenitve Aneksa št. 4 do poteka moratorija bilo kaj plačanega na račun kredita. Sklicuje se na kartico 501599 in graja, da se sodišče prve stopnje glede prometa na tej kartici ni opredelilo. Vprašanje dokazanosti morebitnih plačil, ki niso evidentirana v prometnih karticah, je tesno povezano z vprašanjem dokazanosti višine zahtevka. Ker tožnica višine svoje terjatve ni dokazala, mu ni treba dokazovati, da je z njegove strani ali s strani tretjih oseb bilo karkoli plačanega. Morebitna plačila nekoga tretjega težko dokaže z gotovostjo. Poleg njega se je kot porok in plačnik po kreditni pogodbi zavezal tudi M.J., ki je zaslišan kot priča povedal, da je tožeči stranki skupno plačal okrog 250.000,00 EUR, nazadnje 25.000,00 EUR v letu 2007. Ob tem se sklicuje na Dogovor o poravnavi, ki ga je vložil v spis z vlogo 12.6.2009, ker prej z njim ni razpolagal. M.J. je tožnica 10.5.2005 izdala izbrisno pobotnico za izbris hipoteke na nepremičnini, ki jo je J. zastavil po sporni kreditni pogodbi. Upoštevaje izpoved priče K.Č. je očitno, da tožnica plačil J. po spornem kreditu ni upoštevala v dobro toženca. Sodišče se do Dogovora o poravnavi dolga ni opredelilo. Sodba ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti (na 5. strani sodbe je navedeno, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, pravni pouk ni pravi, večkrat je omenjena priča J. namesto pravilno J., datum 28.2.2002 očitno ni točen).

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Zoper sklep se je toženec pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal tako spremembo, da se stroški naložijo v plačilo tožnici, podrejeno pa, da se sklep razveljavi. Pojasnjuje, da se je pritožil zoper odločitev o glavni stvari in bo sprememba sodbe oziroma njena razveljavitev neposredno vplivala tudi na odločitev o stroških.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo: Pomanjkljivosti sodbe, na katere opozarja toženec v pritožbi, niso take narave, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot trdi pritožnik. Iz izreka sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi z dne 5.5.2005 vzdržalo v veljavi (ni ga razveljavilo in zavrnilo tožbenega zahtevka) in tudi iz obrazložitve sodbe (stran 10) je razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica dokazala višino vtoževane terjatve, toženec pa ni dokazal, da bi na račun vtoževane terjatve kaj plačal. Napačen zapis „da tožbeni zahtevek ni utemeljen“ torej na pravilnost odločitve ne vpliva. Zapis v pravnem pouku, ko je sodišče prve stopnje, namesto, da bi zapisalo, da je dovoljena pritožba zoper sodbo, zapisalo, da je dovoljena pritožba zoper sklep, predstavlja očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje, na podlagi 328. člena ZPP, samo odpravi. Isto velja tudi glede zapisanega priimka J., kot tudi datuma 28.2.2002, namesto pravilno 28.2.2001. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s seboj v nasprotju. Uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pritožbeno sodišče drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je ob tokratnem sojenju dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbene trditvene v njeno pravilnost ne vzbujajo dvomov. V dopolnjenjem postopku je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je med strankama sporna le višina kreditnega dolga in je pravilno upoštevalo, da je za vtoževano terjatev pomembna le prometna kartica po partiji št. 501923. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bila z Aneksom št. 4, sklenjenim k Pogodbi o dolgoročnem kreditu z dne 26.9.1998 (toženec ga je podpisal kot porok in plačnik) ugotovljena višina terjatve na dan 6.11.2000 (76.589.587,50 SIT), dejstvu, da se s tem zneskom začne partija št. 501923 ter da je bil z aneksom dogovorjen moratorij na odplačilo glavnice do 28.2.2001, prometna kartica po partiji 501923 pa se začne s 1.3.2001, je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za zaključek, da je pomembna prometna kartici po partiji št. 501923. Nobena od strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi bil sklenjen še kakšen aneks ali pogodba. Pritožbeno prikazovanje, da je pomembna prometna kartica po partiji 501599, pri čemer se sklicuje na izpoved priče B.B., ne nudi podlage za dvom. Sodišče prve stopnje je izčrpno in jasno obrazložilo (7. stran sodbe), zakaj kljub dvomu priče, da ne ve, če se partija 501923 nanaša na sporni kredit, ugotavlja, da se z Aneksom št. 4 ugotovljena nesporna glavnica kredita vodi na prometni kartici po partiji št. 501923 in ne po partiji št. 501599. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na njegove razloge sklicuje. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, se priča na zaslišanje ni pripravila, s seboj ni imela dokumentov in zato tudi ne točnih podatkov. Izpovedba priče, ob časovnem in zneskovnem ujemanju odprtja prometne kartice s partijo št. 501923 z Aneksom št. 4, ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je v Aneksu št. 4 navedena partija št. 501599 in da ni označeno, da se odpre nova partija, ne pomeni, da le-ta ne bi bila odprta. Ob tem velja poudariti, da je priča B.B. ob zaslišanju 9.6.2006 (priča je bila v postopku dvakrat zaslišana) med drugim povedala, kar navaja sodišče prve stopnje, da se v aneksu ne navede vedno, da bo odprta nova partija.

Pritožbeno sodišče se pridružuje prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da je upravičena do terjatve, ki jo vtožuje najmanj v višini 50.423.661,59 SIT. Po podatkih prometne kartice partija št. 501923 je očitno, da tožnica vtožuje manj, kot bi bila upravičena (razlogi niso pomembni). Nesporno ugotovljena glavnica dolga na dan 6.10.2000 je bila 76.589.587,50 SIT, kasneje pa je dolg le še naraščal. Iz podatkov stečajnega postopka St 34/2004, ki jih je v dopolnjenjem dokaznem postopku upoštevalo sodišče prve stopnje, je jasno razvidno, da je bila na dan 16.3.2004 terjatev iz Pogodbe št. 106/II-98 opredeljena v višini 95.098.167,39 SIT in sicer na podlagi prometne kartice partija št. 501923. Od skupno prijavljenih terjatev v višini 142.446.372,57 SIT (po večih kreditnih pogodbah, sklenjenih s pravno prednico družbe B.T., d.o.o., za katere se je kot porok in plačnik zavezal tudi toženec), je stečajni upravitelj priznal terjatve v skupni višini 135.660.832,40 SIT. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da podatki dokaznega postopka ne nudijo podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka vtožuje manj, kot bi bila upravičena. Na v pritožbi ponavljane trditve, da bi moralo sodišče ugotavljati višino zapadle terjatve na dan 17.4.3003, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe in ne na dan 8.9.2003, je v zadostni meri in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in se na njegove razloge, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje. Dejstvo, razvidno iz prometne kartice partije št. 501923, namreč je, da je na dan obračuna 30.3.2003, torej pred dnem odstopa od pogodbe, višina obveznosti po predmetni pogodbi z Aneksom št. 4 znašala 93.651.620,70 SIT (tožnica vtožuje bistveno manj).

Toženec bi se kot porok in plačnik, obveznosti plačila lahko razbremenil le, če bi dokazal (sodišče prve stopnje je pravilno dokazno breme naprtilo tožencu), da je bil dolg po predmetni kreditni pogodbi s sklenjenimi aneksi, nazadnje z Aneksom št. 4, v celoti poravnan. S sklicevanjem na prometno kartico po partiji št. 501599, pri čemer tudi v pritožbi ne navaja zneskov, ki naj bi bili plačani, ne more uspešno izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni zatrjeval, da bi v obdobju od sklenitve aneksa do poteka moratorija kaj plačal. Razen trditve, da je drugi porok M.J. v letu 2007 plačal 25.000,00 EUR, ni navajal zneskov, ki naj bi bili plačani na račun predmetnega kredita. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta tožnica in takratni dolžnik (B.T., d.o.o., V.) sklenila več kreditnih pogodb (sodišče jih omenja na 5. strani sodbe), in ker priča M.J. ob zaslišanju ni znal pojasniti, ali je znesek 25.000,00 EUR, kot je zatrjeval, da ga je plačal, plačal po Pogodbi št. 106/II-98 ali po kakšni drugi pogodbi, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zmotno stališče priče Č., da se plačila drugega poroka ne upoštevajo v prid tožencu, ne omogoča zaključka, da tožeča stranka plačil ni upoštevala (toženec drugih plačil, razen zneska 25.000,00 EUR niti ni zatrjeval). Iz podatkov prometne kartice partija št. 501923 pa tudi ni razvidno, da bi bila opravljena kakršnakoli plačila.

Toženec upravičeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do Dogovora o poravnavi dolga z dne 22.2.2007 (v nadaljevanju Dogovor), kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Ker se je tožeča stranka imela možnost o predloženem dokazu izreči (narok 16.6.2009), lahko glede na naravo ugotovljene kršitve, kršitev odpravi pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila 354. člena ZPP. Tudi če se upošteva, da toženec brez svoje krivde tega dokaza ni mogel predložiti prej (priložil ga je šele vlogi 15.6.2009, kljub temu, da je bila priča M.J. v zvezi s plačilom 25.000,00 EUR, ki se ga je zavezal plačati po predloženem Dogovoru, zaslišana že na obravnavi 17.4.2008), to na višino ugotovljene terjatve, ki jo je dolžan plačati toženec, ne more imeti vpliva. Toženec je dogovor vložil kot dokaz za trditev, da je porok M.J. poravnal 25.000,00 EUR, spričo česar mu je bila izdana izbrisna pobotnica. Toženec je očitno spregledal, da je bila priči izbrisna pobotnica (priloga B18) izdana že 10.5.2005, kar je pred sklenitvijo Dogovora (Dogovor je bil sklenjen 22.2.2007). Okoliščine, na podlagi katerih je prišlo do izbrisne pobotnice, pa je, kot je ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje (8. in 9. stran sodbe), pojasnila priča K.Č. (njeni izpovedbi toženec obrazloženo ne oporeka).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep: Nepravilnost stroškovne odločitve pritožnik veže na nepravilno odločitev o glavni stvari, glede katere s pritožbo ni uspel. Toženec obrazloženo odmeri stroškov, ki so materialnopravno pravilno odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Toženec s pritožbama ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov tožnice za odgovor na pritožbo, pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP), zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.