Jedro

Pretežni delež odgovornosti je potrebno pripisati zavarovanki tožene stranke zaradi njene vožnje v nedovoljeno smer, ki pomeni hudo kršitev cestnoprometnih pravil, in je okoliščina, da je tožnik z motornim kolesom vozil čez namišljeno sredino cestišča, namesto po svoji desni strani cestišča, manj obremenilna.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je z odmerjenim zneskom odškodnine 12.000,00 EUR v telesnih bolečinah in nevšečnostih zaobseženo tudi operativno zdravljenje ključnice oziroma njegove posledice.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 23.042,41 EUR, pri čemer je dolžna od zneska 1.503,86 EUR obračunati in plačati davke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 21.538,55 EUR od dne 23. 3. 2013 do plačila ter od zneska 1.503,86 EUR, zmanjšanega za plačano akontacijo dohodnine, od dne 26. 5. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

II. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v višini 26.235,21 EUR) se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.381,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 357,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo škode, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi 23. 5. 2012 kot kolesar in ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sam s svojo vožnjo z 20 % soprispeval k škodnemu dogodku in je tako tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 16.482,38 EUR, pri čemer je toženi stranki naložilo, da od zneska 1.337,00 EUR obračuna in plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, in sicer od zneska 15.145,38 EUR od dne 23. 3. 2013 dalje ter od zneska 1.337,00 EUR, zmanjšanega za plačano akontacijo dohodnine, od dne 26. 5. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v presežku zavrnilo (II. točka izreka) ter v III. točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (v skladu s pritožbenimi navedbami) ugodi še za 28.700,00 EUR ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tožnika, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugoditi. Tožniku ni mogoče naprtiti sokrivde oziroma njegovega soprispevka k nastali škodi v višini 20 %. Ugotovitev v izpodbijani sodbi o tožnikovi kršitvi cestnoprometnih predpisov je zmotna, prav tako je napačna ugotovitev, da je moral biti tožnik pri vožnji izredno nepozoren, češ da ni opazil nasproti vozečega avtomobila in odreagiral z umikanjem. Pritožnik vztraja pri navedbah, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji, da vozila zavarovanke tožene stranke ni videl voziti nasproti, da pa je pred njim eno vozilo čakalo, da se je v njima nasprotni smeri vozeče vozilo umaknilo na dovoz do stavbe P. ulica 7, pri čemer zatrjuje, da je šlo za vozilo zavarovanke tožene stranke. Neizpodbitno je, da je zavarovanka ne le vozila v nedovoljeno smer, temveč tudi po levi polovici vozišča, kar potrjuje tudi njena izpovedba. Za tožnika je bilo vozilo zavarovanke tožene stranke nepričakovana ovira, saj je vozil pravilno po enosmerni cesti, vozilo pa se je nenadoma pojavilo izza nepravilno parkiranih vozil in mu zaprlo pot. Upoštevaje vse navedeno je izkazano, da do nezgode ni prišlo zaradi ravnanja oziroma nepravilne vožnje tožnika in je morebitna tožnikova kršitev prvega odstavka 93. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) nepomembna in niti delno ne ekskulpira tožene stranke, ki za nastanek škode odgovarja tako objektivno kot krivdno. Kot nedokazano izpodbija tudi v sodbi ugotovljeno dejstvo, da se je zavarovanka tožene stranke pred trčenjem umikala na svojo desno stran. Kazenska sodba glede te okoliščine, ki je v škodo tožniku, pravdnega sodišča ne veže, ne potrjujejo pa je niti drugi izvedeni dokazi. Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožnik povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o nevšečnostih, ki jih je prestajal in jih bo prestajal v bodoče, ter meni, da jih je sodišče prenizko ovrednotilo. Opozarja, da je sodišče v nasprotju s podatki v spisu tožniku v okviru nevšečnosti med zdravljenjem priznalo le eno operacijo in mu za operativno zdravljenje ključnice s ploščicami in vijaki, kar je v svojem mnenju spregledal tudi izvedenec, ni prisodilo odškodnine. Meni, da je odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prenizka, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva gotovih bodočih telesnih bolečin. Zahtevek na plačilo 20.000,00 EUR iz tega naslova je zato v celoti utemeljen. Tudi za ugotovljeno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti mu je sodišče prisodilo bistveno prenizko odškodnino. Iz naslova pretrpljenega strahu bi mu sodišče moralo priznati celotno zahtevano odškodnino, saj je bil primarni strah glede na okoliščine nesreče gotovo izjemno hud. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da soprispevek tožnika k škodnemu dogodku zviša na 40 % ter ustrezno zniža dosojeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Poudarja, da je za nastanek prometne nezgode v večji meri, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, odgovoren tožnik. Trdi, da je iz izvedenskega mnenja mogoče ugotoviti, da je imel tožnik, glede na izračunane hitrosti gibanja obeh udeležencev, tri sekunde časa, da bi lahko varno odreagiral in se trčenju izognil, saj pred seboj ni imel nobene ovire, in bi ob pozornem spremljanju prometa kolo lahko pravočasno ustavil ter se izognil trčenju. Iz mnenja tudi izhaja, da je tožnik vozil po sredini cestišča. Po mnenju tožene stranke tožnik ni bil pozoren na cestišče in se glede na njegovo ravnanje ne strinja z zaključkom, da je prispeval k nastanku nesreče 20 %.

5. Tožnik je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev, tožena stranka pa na pritožbo tožnika ni odgovorila.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

O pritožbah obeh pravdnih strank glede temelja odškodninske odgovornosti in glede soprispevka tožnika

7. Pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti tožene stranke so določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo objektivno odgovornost. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da je avtomobil nasproti kolesarju nevarna stvar. Zato se uporabljajo določbe 149. člena in 150. člena, za oprostitev odgovornosti pa tudi določba 153. člena OZ.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na podlagi 14. člena ZPP vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 7752/2015 z dne 5. 3. 2015 je bila zavarovanka tožene stranke spoznana za krivo, da je kot udeleženka v prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročila prometno nesrečo, s tem, da je dne 23. 5. 2012 ob 11.27 uri z osebnim avtomobilom znamke VW Lupo, reg. št. ..., peljala po ... cesti proti križišču s ... ulico v ..., kjer je zavila desno na ... ulico, kljub prepovedi, izraženi s prometno signalizacijo. Zapeljala je mimo prometnega znaka "prepovedan promet v eno smer", ki je bil postavljen ob levem in desnem robu vozišča ... ulice neposredno za križiščem z ... cesto, nakar je z vožnjo v nedovoljeno smer nadaljevala proti ... ulici, tedaj pa je iz nasprotne smeri pripeljal tožnik s kolesom, zaradi česar se je umikala v desno, vendar je kolesar kljub temu z ročko kolesa trčil v zadnjo polovico leve strani njenega vozila, nato pa padel na vozišče, pri tem pa utrpel zlom desne golenice, zlom tretjega levega rebra in zlom desne ključnice, kar je huda telesna poškodba. S tem je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B). Iz tega pa že izhaja odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je njena zavarovanka povzročila škodo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov povzročitelja škode, da ni odgovoren za celotno škodo in da je podana soodgovornost oškodovanca. Pravilno je sodišče tudi navedlo, da je podana objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke glede na to, da je vozilo v razmerju do šibkejših udeležencev v prometu, tudi do kolesarja, nevarna stvar.

9. Pritožba tožene stranke, v kateri se zavzema za višji tožnikov soprispevek, ni utemeljena. Delno utemeljena pa je v tem delu pritožba tožnika, saj je po mnenju pritožbenega sodišča soprispevek tožnika minimalen. Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ.

10. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče glede vožnje udeležencev prometne nesreče ugotovilo naslednja dejstva: - da je bila zavarovanka tožene stranke obsojena s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti; - da je zavarovanka tožene stranke bistveno prispevala k nastanku nezgode s tem, da je z osebnim vozilom vozila po enosmerni cesti v prepovedano smer; - da je poskusila nezgodo preprečiti tako, da se je tožniku umikala skrajno v svojo desno, kot je bilo ugotovljeno v kazenski sodbi; - da je tožnik vozil električno kolo po enosmerni cesti v dovoljeno smer, vendar ni vozil skrajno ob desnem robu vozišča v smeri svoje vožnje, kot bi moral, ampak po levem delu vozišča; - da je tožnik s tem, ko ni vozil ob skrajnem desnem robu, kršil določbo prvega odstavka 93. člena ZprCP, da pa je sodišče ocenilo, da gre za prekršek neznatnega pomena in je postopek zoper njega ustavilo (odločba o prekršku ZSV 2374/2012 z dne 26. 8. 2013); - da je tožnik z nepozornostjo na promet pred seboj prispeval k nezgodi, saj bi se bilo trčenju mogoče izogniti, če bi tudi tožnik prej odreagiral na nasproti vozeče vozilo z umikanjem skrajno desno in ustavitvijo.

11. Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, oprte na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, terjajo odločitev krivdnega soprispevka v višini 90 % za zavarovanko tožene stranke in le 10 % za tožnika. Po teh ugotovitvah je namreč do prometne nezgode prišlo tako, da je zavarovanka tožene stranke z osebnim vozilom vozila po enosmerni cesti v prepovedano smer, tožnik, ki je z motornim kolesom pravilno zapeljal v enosmerno ulico, pri čemer je vozil 2 metra bolj levo, kot bi smel oziroma več kot čez polovico razpoložljivega cestišča, pa je vanjo trčil, pri čemer je bila hitrost vožnje avtomobila v trenutku trčenja 17,47 km/h, kolesarja pa 28,93 km/h. Ob takšnih ugotovljenih okoliščinah pa je pretežni delež odgovornosti potrebno pripisati zavarovanki tožene stranke zaradi njene vožnje v nedovoljeno smer, ki pomeni hudo kršitev cestnoprometnih pravil, in je okoliščina, da je tožnik z motornim kolesom vozil čez namišljeno sredino cestišča, namesto po svoji desni strani cestišča, manj obremenilna. Okoliščina, da je tožnik po enosmerni cesti vozil čez polovico razpoložljivega cestišča po levi strani, in da ni zavil (bolj) v desno, čeprav bi to po oceni izvedenca cestnoprometne stroke lahko storil, je v navedenem procentnem deležu njegove sokrivde v zadostni meri upoštevana. Upoštevaje tudi dejstvo, da je zavarovanka tožene stranke nezgodo povzročila z osebnim avtomobilom, ki je (v razmerju do šibkejšega udeleženca v prometu, kot je kolesar) nevarna stvar, je materialnopravno ustrezen zgoraj navedeni tožnika. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tudi tožnikova kršitev prispevala k nezgodi, saj je zaradi take vožnje potreboval več časa za umikanje nasproti vozečemu vozilu, pri čemer opozarja na mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da bi se trčenju s pravočasnim reagiranjem lahko izognila oba udeleženca in slednjega ni mogoče naprtiti samo tožniku, za kar se v pritožbi zavzema tožena stranka. V obsegu na pritožbeni stopnji drugače ocenjenih krivdnih soprispevkov udeležencev prometne nezgode je torej pritožba tožene stranke neutemeljena, pritožba tožnika, ki v celoti izpodbija svoj prispevek k nastanku škode, pa delno utemeljena.

12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožnik sicer utemeljeno opozarja, da kazenska sodba glede okoliščine, da se je zavarovanka tožene stranke pred trčenjem umikala na desno stran cestišča, pravdnega sodišča ne veže. Pravdno sodišče mora namreč upoštevati opis dejanja, kot je naveden v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, v tistem delu, kjer so navedena odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bil mogoč pravni sklep, da je zavarovanka tožene stranke s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročila prometno nesrečo. Na okoliščino, ki je povzročiteljici v korist, tako pravdno sodišče ne more biti vezano. Vendar pa slednje na razmerje krivdnih soprispevkov, ki ga je ocenilo pritožbeno sodišče, ne vpliva.

O pritožbah obeh pravdnih strank glede primerne višine odškodnine

13. Tožnik graja dosojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo kot prenizko v celoti in za posamezne vrste škode (razen za skaženost), tožena stranka pa uveljavlja ustrezno znižanje odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo le kot posledico zvišanja tožnikovega soprispevka.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin desnega gležnja, zlom desne ključnice, pok tretjega rebra desno in zdrobljen sklepni zlom zgornjega dela desne goleni.

15. V zvezi z odškodnino za nevšečnosti med zdravljenjem ter pretrpljene telesne bolečine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno z izvedenskim mnenjem tožniku v okviru nevšečnosti priznalo eno operacijo, čeprav iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tudi zdravljenje ključnice (in ne samo goleni) potekalo operativno. Vendar pa upoštevaje vrsto, intenzivnost in siceršnje trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kar vse je izčrpno opisano v prvostopni sodbi na podlagi ugotovitev oziroma mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga pritožbeno sodišče sprejema kot strokovnega in prepričljivega, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je z odmerjenim zneskom odškodnine 12.000,00 EUR v telesnih bolečinah in nevšečnostih zaobseženo tudi operativno zdravljenje ključnice oziroma njegove posledice, in slednje, kljub temu, da sodišče v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko opisuje nevšečnosti tožnika, operacije ključnice ni navedlo(1), po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva odločilno na odmero odškodnine iz tega naslova. Pritožnik v zvezi s tem pritožbenim očitkom niti ni konkretno navedel, katere nevšečnosti je (poleg uveljavljanih) zaradi operativnega (in ne le konzervativnega) zdravljenja ključnice trpel. Iz obrazložitve sodbe je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika, ki je bilo objektivizirano z mnenjem izvedenca, mogoče zaključiti, da je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo vse nevšečnosti, ki jih je glede na podatke v spisu trpel tožnik, in je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v prisojeni višini 12.000,00 EUR popolnoma primerna. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja prisojena odškodnina ob primerjavi prisojenih odškodnin za podobne primere primerno odškodnino in ne odstopa od zneskov, ki jih priznava sodna praksa oziroma se giba na zgornji meji primerne odškodnine(2), zato je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva gotovih bodočih telesnih bolečin. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je moč ugotoviti, da je sodišče upoštevalo tudi bodočo škodo iz naslova telesnih bolečin. Zato v tem delu pritožbeno sodišče ni moglo pritrditi pritožbi tožnika.

16. Enako velja tudi za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu (tako primarnega kot tudi sekundarnega), katero je prvostopno sodišče pravilno odmerilo na 1.000,00 EUR, upoštevaje ugotovitve o njegovi intenzivnosti in trajanju ter ob primerjavi s prisojenimi odškodninami v že citiranih sodbah.

17. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika v delu, ko izpodbija višino odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino 5.000,00 EUR, za 15.000,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna odškodnina 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa uporabilo določbe 179. člena in 182. člena OZ. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke, na katerega se je sodišče prve stopnje oprlo, izhaja, da ima tožnik trajne posledice, ki se v anatomskem smislu kažejo v zaraslem zlomu zgornjega dela goleni, brazgotinah po operaciji in zaraslinah v predelu poškodovanega kolena in gležnja. V funkcionalnem smislu pa se te posledice kažejo v omejeni gibljivosti desnega kolena v smeri iztega in upogiba lažje stopnje, omejenem dvigu stopala in bolečinah pri obremenjevanju v gležnju in kolenu ter obremenitvah v skrajnih položajih. Sodišče je ugotovilo, za kakšna dela je tožnik manj sposoben, kot tudi, da je bil ob poškodbi star 44 let in da ga poškodbe oziroma posledice močno obremenjujejo pri njegovem sedečem delu v pisarni. Ob tem je sodišče ugotovilo, da je bil pred poškodbo precej športno aktiven in da vseh teh športov sedaj ne more več opravljati ali jih ne more opravljati enako. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina višja, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Tožnik bo namreč moral tako pri vsakodnevnem delu, kot pri svojih športnih aktivnostih vlagati veliko več truda, določenim oblikam aktivnosti pa se bo moral tudi odpovedati. Višja odškodnina, to je takšna, kot jo je zahteval tožnik, pa ne bi bila primerna, saj tožnik še vedno lahko opravlja večino del. Odškodnina v višini 10.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno satisfakcijo za duševne bolečine, ki jih trpi in jih bo tudi v bodoče trpel tožnik zaradi ugotovljenega zmanjšanja sposobnosti zaradi omejene gibljivosti gležnja in kolena. Odmerjena odškodnina upošteva tudi razmerja do odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi(3).

18. Ocena o drugačnem razmerju krivdnih soprispevkov in drugačna odmera denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je terjala od pritožbenega sodišča spremembo prvostopne sodbe tako, da je odmerjeno odškodnino prisodilo tožniku v deležu 90 %, kolikor znaša krivdni soprispevek zavarovanke tožene stranke k nastali nezgodi. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožniku 23.042,41 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, pri čemer je dolžna od zneska 1.503,86 EUR(4) obračunati in plačati davke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika, zavrnilo pa jo je, kolikor ta v celoti izpodbija svoj soprispevek in terja prisojo še višje odškodnine od določene s to odločbo, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo v celoti ter v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je deloma sledilo tožnikovemu stališču v pritožbi in ugotovilo, da znaša njegov uspeh v pravdi približno 68 %, uspeh tožene stranke pa 32 %. Tožnik je po temelju uspel 90 %, po višini pa z 46,76 %, torej je v celoti uspel s približno 68 %. Upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1) je sodišče druge stopnje tožniku na podlagi specificiranega stroškovnika in v mejah stroškovnega zahtevka odmerilo 890,50 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 822,00 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), povečano za 22 % DDV, stroške izvedenca v znesku 580,84 EUR, stroške pričnin, za katere iz podatkov v spisu izhaja, da skupaj znašajo 57,40 EUR in da jih je tožnik poravnal, ter sodno takso v znesku 915,00 EUR. Poleg tega gredo tožniku še potni stroški v višini 199,80 EUR (90 km x 2 x 3 x 0,37 EUR/km). Od tako odmerjenih stroškov 3.866,69 EUR pripada tožniku glede na ugotovljeni uspeh 2.629,35 EUR. Toženi stranki pa od odmerjenih stroškov v višini 773,90 EUR glede na uspeh pripada 247,65 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.381,70 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ.

21. Tožnik je uspel 23 %. Stroški pritožbenega postopka so odmerjeni v skladu z ZodvT in ZST-1. Tožniku tako pripada nagrada 788,80 EUR (tar. št. 3210), pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), povečano za 22 % DDV ter taksa za pritožbo 567,00 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožniku 357,35 EUR stroškov v postopku s pritožbo. Izrek o zamudnih obrestih temelji na pravni podlagi, kot je navedena pod točko 20 te obrazložitve.

Op. št. (1): Navedba osteosinteze ključnice s ploščicami in vijaki je v obrazložitvi sodbe navedena med trditvami tožnika v 32. točki.

Op. št. (2): Prim. sodba II Ips 572/1996, sodba II Ips 628/2006, sodba II Ips 1073/2008, sodba II Ips 530/2005, kjer so oškodovanci utrpeli sicer malo drugačne, a primerljive poškodbe.

Op. št. (3): Prim. sodba II Ips 530/2005, sklep II Dor 94/2011, sodba II Ips 1073/2008, sodba II Ips 572/1996. Op. št. (4): Navedeni znesek predstavlja odškodnino zaradi izgube zaslužka, ki jo je pritožbeno sodišče izračunalo tako, da je od zneska 2.145,00 EUR (kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša bruto izgubljeni zaslužek), odštelo tožnikov prispevek v višini 10 % in prispevke v skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV).