Jedro

Dolžnost sodišča opraviti materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP ne velja absolutno in ne pomeni, da je sodišče dolžno zahtevo po navedbi dovolj konkretne trditvene in dokazne podlage izpolniti namesto stranke. Skladno z že omenjenim razpravnim načelom je namreč breme zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev primarno na strankah, sodišče ima lahko v zvezi s tem le korekturno vlogo. Samo če stranka določenih navedb oziroma dokazov ni ponudila kljub vsej dolžni skrbnosti, pride v poštev materialno procesno vodstvo.

V veljavnem civilnem procesnem pravu ne veljajo nobena dokazna pravila, če zakon ne določa drugače. To med drugim pomeni, da nobeno dokazno sredstvo nima vnaprejšnje prednosti pred drugimi, temveč sodišče izvedene dokaze prosto ocenjuje. Pravno pomembna dejstva ugotavlja upoštevaje vsak dokaz posebej, pri čemer mora narediti tudi medsebojno primerjavo vseh izvedenih dokazov in na nato napraviti njihovo sintezo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je toženec dolžan plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 3.409,86 EUR od 26. 7. 2021 do plačila, od zneska 121,93 EUR pa od 18. 7. 2022 do plačila.

II.Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je v tožbi, razširjeni z vlogo z dne 18. 7. 2022, od toženca zahtevala plačilo glavnice v skupni višini 11.753,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.912,35 EUR od 25. 7. 2021 do plačila in od zneska 840,86 EUR od 18. 7. 2022 do plačila. Trdila je, da ji toženec vtoževano terjatev dolguje na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe,1 skladno s katero je tožnica za toženca med letoma 2019 in 2021 plačevala toženčeve obveznosti do različnih subjektov. Kljub izvensodnemu pozivu k vračilu toženec tožnici plačanih zneskov ni vrnil.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati znesek 3.351,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od 18. 7. 2022 do plačila (I. točka izreka), v presežku (za plačilo zneska 8.221,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.912,35 EUR od 25. 7. 2021 do 17. 7. 2022) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnica povrniti 70 % toženčevih pravdnih stroškov in toženec tožnici 30 % njenih pravdnih stroškov, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

3.Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica. Predlaga njeno spremembo v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Višje sodišče pritožbene navedbe, glede na njihovo obsežnost, povzema le v glavnih poudarkih, podrobneje pa so razvidne iz nadaljevana te sodbe, kjer višje sodišče odgovarja na posamezne pritožbene razloge.

4.Tožnica sodišču prve stopnje očita več procesnih kršitev. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. v zvezi s terjatvijo v znesku 1.000,00 EUR, v tožbi opredeljeni kot "pozajmica." Tožnica ni mogla vedeti, da je terjatev za sodišče sporna. V okviru materialno procesnega vodstva je sodišče ni pozvalo k dopolnitvi nepopolnih navedb. Prav tako je ni pozvalo k dopolnitvi dokaznega predloga za zaslišanje B. B.

5.Sodišče je kršilo načelo proste presoje dokazov. Ves čas ponavlja, da tožnica ni predložila pisnih dokazil za opravljena plačila, kljub temu, da jih je potrdila z drugimi dokazi, na primer s svojim zaslišanjem. Sodišče glede zneskov, za katere tožnica ni predložila potrdil o plačilu, le-tej sploh ni postavljalo vprašanj. Tudi če jih je, pa zaslišanja tožnice v izpodbijano sodbo ni vključilo. S tem je sodišče določenim dokazom podelilo večjo dokazno moč kot drugim. Hkrati je podana tudi absolutno bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Na določenih mestih je namreč sodišče zapisalo zgolj, da tožnica pisnih dokazil ni priložila, kar je vsekakor pomanjkljiva obrazložitev. Po sodni praksi Ustavnega sodišča je obrazložena sodna odločba sestavni del pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS).

6.Napačno je sodišče prve stopnje priznalo zakonske zamudne obresti od celotne prisojene glavnice od datuma vložitve razširitve tožbe. Toženec ni prerekal navedb tožnice, da je bil k plačilu terjatev po tožbi pozvan s pozivom pred tožbo, k plačilu terjatev po razširitvi tožbe pa z vložitvijo le-te. Sodišče bi lahko brez težav tek zamudnih obresti za zneske po tožbi vezalo na datum prejetja dopisa tožnice (oziroma dva meseca po tem), za zneske po prvi pripravljalni vlogi pa na datum vložitve prve pripravljalne vloge (razširitve tožbe). Gre namreč za priznano dejstvo.

7.Toženec nobenega od vtoževanih zneskov v odgovoru na tožbo ni utemeljeno prerekal.

8.Neživljenjsko je pričakovati od tožnice, da bo hranila čisto vse odrezke in potrdila. Sodišče je očitno štelo kot neizkazane vse zneske, za katere tožnica ni predložila pisnih dokazil. Konkretno to velja za račune družbe C. in Zavarovalnice D. ter tudi glede denarja za nakup kombija, za njegovo registracijo, zavarovanje, zeleno karto in za nakup vlečne kljuke za kombi. Plačilo navedenih stroškov je tožnica dokazovala s svojim zaslišanjem, česar pa sodišče ni upoštevalo. Obširnejše izpovedbe tožnice, ki bi potrdila verodostojnost njenih navedb, niti ni dopustilo.

9.Napačno je sodišče ocenilo izpovedbo tožnice v zvezi s plačanimi računi odvetnice E. E. Ni jasno, kako je sodišče zaključilo, da sta pravdni stranki plačali isti terjatvi, oziroma da je tožnica računa plačala samoiniciatvno. Stranka in naročnik storitve je bil toženec, ki je tožnici poslal tudi kontaktne podatke odvetnice. Zato ne more držati ugotovitev sodišča, da je tožnica računa plačala samoiniciativno.

10.Glede plačila posojila ("pozajmice") sodišče ni preverilo resničnosti trditev tožnice in toženca, saj glede tega vprašanj med zaslišanjem sploh ni postavilo. Prav tako od tožnice v okviru materialno procesnega vodstva ni zahtevalo, da svoje navedbe v tej smeri dopolni. Tožnica namreč ni mogla vedeti, katere terjatve sodišče šteje kot dovolj pojasnjene, in katerih ne.

11.Sodišče je napačno štelo kot nesporno, da je toženec tožnici vrnil znesek 3.000,00 EUR. Tožnica je res napisala, da ji je toženec vrnil 3.000,00 EUR, vendar se je to nanašalo na drug dolg, ki ga tožnica ni vtoževala. V tožbi je pojasnila, da je tožencu posodila znesek 13.882,35 EUR, ki je zmanjšan za znesek 2.970,00 EUR, ki ji ga je toženec že vrnil. Tako je tožnica že pri postavitvi zahtevka upoštevala, da je deloma že bila poplačana. Prav tako je sodišče napačno odštelo znesek 142,51 EUR, saj iz izpovedbe tožnice izhaja, da ta terjatev sploh ni bila predmet tožbe in njene dopolnitve. Tožnica je namreč v obravnavani zadevi smiselno zatrjevala, da je tožencu posojala tudi druge zneske, za katere ni vložila tožbe.

12.4. Toženec v odgovoru na pritožbo obrazloženo utemeljuje svoje stališče, da je sodba pravilna in zakonita. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

13.5. Pritožba je delno utemeljena.

14.6. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je ustna posojilna pogodba med pravdnima strankama dejansko bila sklenjena, tožbeni zahtevek zavrnilo glede glavnice v znesku 8.221,42 EUR z zamudnimi obrestmi. Tako je sodišče odločilo na podlagi presoje, da tožnica plačila določenih vtoževanih stroškov ni dokazala, oziroma je že prejela delno vračilo posojenega denarja. Prav tako je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.912,35 EUR za čas od 25. 7. 2021 do 17. 7. 2022. Pojasnilo je, da je tožnica toženca k vračilu dela dolga pozvala z dopisom, ki ga je toženec prejel 25. 5. 2021, medtem ko ga je k plačilu preostalega dolga (po razširjeni tožbi) očitno pozvala šele s tožbenim zahtevkom. Ker pa je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo le delno in pri tem ni bilo povsem jasno, k vračilu katerih zneskov je bil toženec pozvan že predhodno, je sodišče štelo, da je toženec v zamudo s plačilom celotne glavnice prišel šele ob vložitvi razširjene tožbe. Višje sodišče izpodbijani odločitvi v zvezi z glavnico pritrjuje, ne strinja pa se v celoti s sprejeto odločitvijo glede zakonskih zamudnih obresti.

15.7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvah določb pravdnega postopka in ustavne pravice do poštenega sojenja (22. člen URS), ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Ne drži, da je sodišče napačno zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., predlagan v zvezi z vtoževano vrnitvijo posojila2 v znesku 1.000,00 EUR. Izvajanje dokazov je namreč namenjeno ugotavljanju dejstev, ki so dovolj konkretno zatrjevana, ne pa dopolnjevanju manjkajoče trditvene podlage. Navedeno izhaja iz razpravnega načela, ki se nanaša tako na pravno pomembne navedbe, kot tudi na dokaze v zvezi z zatrjevanimi dejstvi (7. člen in 212. člen ZPP). Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi trditve tožnice glede vtoževane vrnitve posojila v znesku 1.000,00 EUR niso bile dovolj konkretne. Tožnica je namreč poleg opredelitve terjatve kot posojilo oziroma "pozajmnica" s tem v zvezi navedla le, da je toženec celotno posojilo prejel dne 23. 10. 2019, pri čemer je 100,00 EUR obdržal v gotovini, 900,00 EUR pa je nakazal na svoj račun.3 Česarkoli bolj določnega v zvezi z zadevno terjatvijo pa tožnica ni niti zatrjevala. Zaslišanja priče A. A., ki naj bi potrdil, da ni šlo za posojilo njemu, ampak izključno tožencu, zato sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo.

16.8. Dalje je zmotno pritožničino stališče, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v zvezi s predlaganim zaslišanjem priče A. A. v okviru materialno procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi nepopolnih navedb, ter tudi h konkretizaciji dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. Dolžnost sodišča opraviti materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP namreč ne velja absolutno in ne pomeni, da je sodišče dolžno zahtevo po navedbi dovolj konkretne trditvene in dokazne podlage izpolniti namesto stranke. Skladno z že omenjenim razpravnim načelom je namreč breme zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev primarno na strankah, sodišče ima lahko v zvezi s tem le korekturno vlogo. Samo če stranka določenih navedb oziroma dokazov ni ponudila kljub vsej dolžni skrbnosti, pride v poštev materialno procesno vodstvo.4 Navedeno še toliko bolj velja v primeru, kakršen je obravnavani, ko pravdni stranki zastopata kvalificirana pravna pooblaščenca.5 Tožnica v pritožbi ne navede opravičljivega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde ne bi mogla dovolj konkretno opredeliti terjatve iz naslova posojila v znesku 1.000,00 EUR (opredeljena kot "pozajmnica"). Zgolj pritožničina utemeljitev, da ni mogla vedeti, da je zadevna terjatev za sodišče sporna, ne zadošča. Navedeno ni argument, ki bi utemeljeval pritožbeni očitek o opustitvi materialno procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje. Tudi sicer pa je toženec obstoj te terjatve v prvi pripravljalni vlogi zanikal, saj je navedel, da si je sposodil samo 380,00 EUR, kar pa je tožnici že vrnil in kar je slednja potrdila v SMS-u A. A. S tem je toženec na tožnico prevalil breme ustrezne konkretizacije trditvene podlage v zvezi z vtoževano terjatvijo. Temu bremenu pa tožnica ni zadostila, saj je v svoji kasnejši vlogi z dne 22. 6. 2023, kot že rečeno zgoraj, navedla le, da je toženec celotno posojilo prejel dne 23. 10. 2019, pri čemer je 100,00 EUR obdržal v gotovini in 900,00 EUR nakazal na svoj račun. Materialno procesno vodstvo pa ni potrebno niti tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.6

17.9. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kršilo načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Res skladno z navedenim načelom v veljavnem civilnem procesnem pravu ne veljajo nobena dokazna pravila, če zakon ne določa drugače.7 To med drugim pomeni, da nobeno dokazno sredstvo nima vnaprejšnje prednosti pred drugimi, temveč sodišče izvedene dokaze prosto ocenjuje. Pravno pomembna dejstva ugotavlja upoštevaje vsak dokaz posebej, pri čemer mora narediti tudi medsebojno primerjavo vseh izvedenih dokazov in na nato napraviti njihovo sintezo8 . Ob takšnem pravnem izhodišču zgolj okoliščina, da stranka za določeno zatrjevano dejstvo ne predloži listinskega dokazila, sama zase res še ne more biti zadosten razlog za zaključek o njihovi nedokazanosti. Drugače pa je lahko, če sodišče za takšno stališče navede prepričljive in življenjsko logične argumente.9 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje navedeni zahtevi zadostilo. Pri posameznih vtoževanih terjatvah, za katere tožnica ni predložila potrdil o plačilih, je namreč argumentirano pojasnilo, zakaj to ne zadošča. Ni se torej oprlo le na golo dejstvo, da potrdila o plačilu niso bila predložena. Izjema velja za računa Zavarovalnice D. (priloga A43 in A41), v zvezi s katerima je sodišče prve stopnje v 18. točki svoje obrazložitve res navedlo le, da tožnica ni predložila potrdil o plačilu. Vendar pa je treba izpodbijano sodbo brati kot celoto. Že iz njene 15. točke obrazložitve, sicer v zvezi z računi C., izhaja, da je bila tožnica glede shranjevanja odrezkov plačanih položnic zelo skrbna, ni pa pojasnila, zakaj ni shranila tudi konkretnih potrdil o plačilu. Ta argument, ki ga višje sodišče šteje kot prepričljivega, je mogoče (poleg drugih v izpodbijani sodbi že navedenih razlogov) uporabiti generalno, tudi za vse ostale sporne vtoževane terjatve. Tožnica je namreč prvi pripravljalni vlogi in razširitvi tožbe z dne 18. 7. 2022 10 sama navedla, da si je sproti in vsakič zapisovala, ko je tožencu kaj plačala ali posodila denar. Ni pa pri tem že pred sodiščem prve stopnje tudi zatrjevala, zakaj kljub navedenemu za posamezne vtoževane terjatve potrdil o plačilu vendarle nima. Že trditvena podlaga je bila tako pomanjkljiva, kot rečeno zgoraj,11 pa sodišče nezadostnih trditev ni dolžno dopolnjevati z zaslišanjem.

18.10. Pritožbeni očitek o neživljenjskosti stališča sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica prav za vsa plačila predložiti potrdila, zato ni utemeljen. Enako velja za očitek, da bi sodišče moralo (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka presojati na podlagi zaslišanja pravdnih strank. Sodišče sicer zaslišanji tožnice in toženca je opravilo, ni pa bilo dolžno z njim ugotavljati ne (dovolj konkretno) zatrjevanih dejstev. Izpodbijana sodba je tudi, gledano kot celota, v zadostni meri obrazložena. Uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka (8. člen in 285. člen ZPP ter 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) niso podane, prav tako tožnici ni bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja (22. člen URS).

19.11. Tožnica prav tako neutemeljeno navaja, da toženec v odgovoru na tožbo praktično nobenega od vtoževanih računov ni obrazloženo prerekal. Do posameznih terjatev se je namreč toženec opredelil v prvi nadaljnji vlogi z dne 13. 9. 2022, v kateri je pojasnil, zakaj prereka konkretne tožbene postavke.

20.12. Tožnica se dalje v pritožbi spušča v zavrnitev posameznih vtoževanih terjatev, na kar višje sodišče odgovarja v nadaljevanju te obrazložitve.

21.13. V zvezi z računoma za C. se višje sodišče strinja, da bi morala tožnica, ob siceršnji lastni trditvi, da si je vsakič in sproti zapisovala plačila in posojila tožencu, že v trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje pojasniti, zakaj tega ni storila tudi za konkretna dva sporna računa. Enako velja za računa Zavarovalnice D. Navedenega sodišče prve stopnje, ob pomanjkljivih trditvah, ni bilo dolžno ugotavljati s tožničinim zaslišanjem, kot tudi zmotno meni pritožba.

22.14. Pravilno je dalje sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tudi glede stroškov odvetnice E. E. Upoštevaje tožbene trditve gre za stroške po računu št. 171/20 v znesku 146,40 EUR in po računu št. 10/21 v znesku 292,80 EUR. Prvostopenjsko sodišče je kot bistveno ugotovilo, da sta računa plačala tako tožnica (priloga A47 in A48) kot tudi toženec (priloga B38 in B39). Zato je po presoji sodišča očitno, da se stranki za plačilo teh računov nista dogovorili, oziroma ju je tožnica plačala po svoji volji ter posledično ne more zahtevati povrnitve od toženca. Višje sodišče po vpogledu v tožničini prilogi A47 in A48 spisa ugotavlja, da je v njih le potrdilo o plačilu računa št. 171/20 z dne 23. 9. 2020 v znesku 146,40 EUR in ne tudi potrdilo o plačilu računa št. 10/21 z dne 21. 1. 2021 v znesku 292,80 EUR. V prilogi A47, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je namreč le odrezek naloga UPN za račun odvetnike E. E. št. 104/20, ki pa sploh ni predmet tega postopka. Tožnica plačila računa št. 10/21 torej s potrdilom o plačilu niti ni izkazala in iz njenih navedb tudi ni razvidno, zakaj potrdila nima. Že iz tega razloga se tako odločitev o zavrnitvi tožbe glede povračila stroškov odvetnice E. E. po računu št. 10/21 izkaže kot pravilna. Za račun št. 171/20 pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta ga plačali obe pravdni stranki, in to celo na isti dan (25. 11. 2020; priloga A48 in B39), zato ni mogoče s prepričanjem šteti, da je bilo tožničino plačilo s tožencem vnaprej dogovorjeno. Kljub dejstvu, da je toženec tožnici pred plačili posredoval kontaktne podatke odvetnice E. E., je bolj življenjsko logično, da je tožnica račun št. 171/20 plačala samoiniciativno. Posledično pa nima pravice do vračila tega stroška, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje.

23.15. Prav tako je izpodbijana odločitev pravilna v delu, ki se nanaša na terjatev v znesku 1.000,00 EUR, opredeljeni kot "pozajmnica." Že zgoraj12 je bilo namreč pojasnjeno, da je bila trditvena podlaga v zvezi s tem pomanjkljiva, skladno z razpravnim načelom pa je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dopolnjevati z zaslišanjem. Prav tako sodišče ni bilo dolžno tožnice pozivati k dopolnitvi navedb. V izogib ponavljanju se višje sodišče na svoje že podane razloge sklicuje tudi na tem mestu.

18.Glede plačila registracije, zavarovanja, zelene karte je toženec že v odgovoru na tožbo trdil, da je tožnica v svojo škodo predložila dokaz o dvigu 390,00 EUR z njegovega računa, s čimer je plačala registracijo za kombi. Da je bil z računa toženca dne 21. 12. 2020 dvignjen znesek 390,00 EUR, s čimer je tožnica uredila registracijo kombija, je sicer tožnica potrdila tudi sama, v vlogi z dne 18. 7. 2022. Prav tako je toženec v odgovoru na tožbo trdil, da je tožnica iz dolžnikovih sredstev plačala zavarovanje za kombi. V prvi pripravljalni vlogi je sicer nato toženec zanikal, da je bilo zavarovanja plačano z dvigom 22. 1. 2020 v znesku 3.000,00 EUR. Je pa vztrajal pri zanikanju plačila s strani tožnice, češ da ni predložila potrdila o plačilu. Ne drži torej, da iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da sta bila registracija oziroma zavarovanje za kombi plačana iz sredstev toženca. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v tem smislu mogoče razumeti izpovedbo same tožnice.

19.Končno je neutemeljena pritožbena graja stališča sodišče prve stopnje, da je od vsote plačil v višini 6.674,30 EUR, ki jih je tožnica opravila za toženca, treba odšteti zneska 3.000,00 EUR in 142,51 EUR, ki ju je tožnica že dobila povrnjena. Res je sicer tožnica v tožbi zatrjevala, da si je z namenom povračila dela dolga z dolžnikovega računa že prenakazala znesek 2.970,00 EUR, in da je v končnem vtoževanem znesku navedeno vračilo tudi že upoštevala. Vendar pa je nato v svoji kasnejši vlogi z dne 22. 6. 2023 izrecno zatrdila, da je z računa toženca dvignila 3.000,00 EUR, potem, ko ji je toženec izrecno dovolil, da znesek 3.000,00 EUR porabi za delno poplačilo njegovega dolga iz posojilne pogodbe. Že v prvi pripravljalni vlogi in razširitvi tožbe z dne 18. 7. 2022 je tožnica ponovno navedla seznam vseh vtoževanih zneskov (vključno z v razširitvi tožbe dodatno navedenimi), z opombo, da pri tem ni upoštevala sredstev, ki so ji bila že povrnjena. Da je dvignila 3.000,00 EUR računa toženca, sicer izhaja tudi iz izpovedbe tožnice. Ker si je torej tožnica že po njenih lastnih trditvah z namenom vračila plačanih stroškov iz naslova posojilne pogodbe z računa toženca že nakazala 3.000,00 EUR, predmet te pravde pa je prav vračilo plačanih stroškov na podlagi (ene same) posojilne pogodbe, je neutemeljena nedokazana pritožbena trditev, da se je vračilo 3.000,00 EUR nanašalo na dolg po neki drugi posojilni pogodbi.

20.Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje od zneska 6.674,30 EUR pravilno odštelo že (dne 22. 1. 2021) s tožničinim nakazilom vrnjeni znesek 3.000,00 EUR. Prav tako je sodišče pravilno štelo, da je toženec tožnici že povrnil znesek 142,51 EUR za plačani račun za F. Ponovno že iz trditev same tožnice v vlogi z dne 18. 7. 2022 namreč izhaja, da ji je toženec navedeni znesek že nakazal nazaj, toženčevo vračilo zneska (dne 28. 5. 2021) 142,51 EUR pa izhaja tudi iz izpovedbe tožnice. Le-ta je namreč povedala, da ji je bil navedeni znesek vrnjen, ker je njen sin plačal račun za F. Nadaljnji del izpovedbe, da saj "za to obveznost ne bremenijo človeka," pa je mogoče razumeti, da se nanaša na nek tretji račun. Sploh ob že omenjeni trditvi same tožnice v vlogi z dne 18. 7. 2022, da ji je toženec že nakazal znesek 142,51 EUR plačanega računa za F.

21.Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbe za glavnico nad 3.531,79 EUR je tako pravilna.

22.Delno utemeljena pa je pritožba glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice (3.531,79 EUR) za čas od 26. 7. 2021 do 17. 7. 2022. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem oprlo na drugi odstavek 574. člena OZ, po katerem mora posojilojemalec, če rok za vrnitev posojila ni določen, posojilo vrniti po izteku primernega roka, ki ne sme biti krajši od dveh mesecev od posojilodajalčeve zahteve za vračilo. Za konkretni primer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec poziv tožnice k vračilu dela dolga (priloga A59) prejel 25. 5. 2021, k plačilu ostalega dolga (to je dolga po razširjeni tožbi) pa je bil toženec pozvan šele s tožbenim zahtevkom (to je dne 18. 7. 2022). Ker pa je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo le delno, a pri tem ni bilo povsem jasno, k vračilu katerih zneskov je bil toženec pozvan že predhodno, je štelo, da je toženec v zamudo s plačilom celotne glavnice prišel ob vložitvi razširjene tožbe.

23.Višje sodišče ugotavlja, da že iz same tožbe in dopisa - poziva tožnice tožencu k vračilu dolga (priloga A59) izhaja, k plačilu katerih terjatev je tožnica toženca pozvala pred pravdo. Po drugi strani je tožnica v razširitvi tožbe z dne 18. 7. 2022 navedla, da se zneski iz razširjene tožbe v pozivu pred tobo niso izrecno omenjali. V zamudo s plačilom terjatev po tožbi je tako toženec prišel 26. 7. 2021, pri čemer sodišče prve stopnje vseh v tožbi zahtevanih zneskov, kot je bilo obrazloženo zgoraj, tožnici (pravilno) ni priznalo. Prav tako je prvostopenjsko sodišče ob tem pravilno ugotovilo, da je tožnica že dobila povrnjena zneska 3.000,00 EUR in 142,51 EUR, in sicer prvega dne 22. 1. 2021 in drugega dne 28. 5. 2021. Oboje torej še pred nastopom toženčeve zamude z vračilom zneskov po tožbi, prisojenih z izpodbijano sodbo. Zato je treba delni vračili v dolgovano terjatev, to je terjatev o po tožbi (zapadlo dne 25. 7. 2021) in terjatev po razširjeni tožbi (zapadlo dne 17. 7. 2022) vračunati tako, da se z njima delno poplačajo najprej zapadle terjatve, torej terjatve po tožbi (prim. 287. člen OZ).

24.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici priznalo terjatve po tožbi v skupni višini 6.552,37 EUR, kar predstavlja naslednje stroške: plačilo G. G. v skupni višini 50,00 EUR, plačilo računa C. v znesku 112,15 EUR; plačili na upravni enoti v skupni višini 25,50 EUR; plačila računov Zavarovalnice D. v zneskih 240,37 EUR, 40,59 EUR in 5,99 EUR; nakazili tožencu v zneskih 100,00 EUR in 150,00 EUR; nakazilo H. H. v znesku 200,00 EUR; nakazilo 200,00 EUR toženčevi hčeri; nakazila tožencu v zneskih 32,02 EUR, 35,00 EUR in 20,00 EUR; plačila anuitet I. d. d. v zneskih 362,97 EUR, 345,41 EUR, 362,97 EUR, 396,63 EUR, 362,97 EUR, 403,48 EUR, 362,97 EUR, 1.049,39 EUR in 363,33 EUR; plačilo neplačanih obveznosti na računu Visa v znesku 34,77 EUR; plačilo globe v znesku 1.005,00 EUR, plačilo računov za F. v skupni višini 158,86 EUR; in plačilo za nakup pnevmatik za kombi v znesku 132,00 EUR. Po vračunanju vrnjenih zneskov 3.000,00 EUR dne 22. 1. 2021 in 142,51 EUR dne 28. 5. 2021 v prisojeno terjatev po tožbi v skupni v višini 6.552,37 EUR EUR, ostane nepoplačanih še za 3.409,86 EUR terjatev po tožbi. S plačilom tega zneska toženec je toženec prišel v zamudo že 26. 7. 2021, zato gredo tožnici zakonske zamudne obresti od navedenega datuma do prenehanja obveznosti.

25.Od preostanka v izpodbijani sodbi še priznanih terjatev, to je od terjatev skupni višini 121,93 EUR, zahtevanih v razširitvi tožbe z dne 18. 7. 2022 (plačana računa Zavarovalnice D. d. d. v zneskih 40,59 EUR - priloga A63 in A73 ter 81,34 EUR - priloga A75 in A80), pa tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od 18. 7. 2022 do plačila. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (355. člen ZPP) tako, da je toženec dolžan tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.409,86 EUR od 26. 7. 2021 do prenehanja obveznosti, od zneska 121,93 EUR pa od 18. 7. 2022 do prenehanja obveznosti.

26.Sicer pa je višje sodišče, ki tudi kakšnih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni našlo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

27.Tožnica, je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako krije sam stroške odgovora na pritožbo toženec, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. poglavje VIII Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

2Opredeljenemu kot "pozajmnica."

3Glej vloga tožnice z dne 22. 6. 2023, str. 11.

4Na primer VSRS sodba in sklep III Ips 46/2010 in VSL sklep II Cp 1348/2021.

5Glej na primer VSL sklep I Cp 1986/2002.

6Glej VSL sodbo in sklep III Ips 46/2010.

7Kot je na primer pri javnih listinah - 224. člen ZPP.

8Glej VSRS sodba II Ips 11/2014.

9Glej na primer VSL sodba in sklep II Cp 591/2022, 13. točka obrazložitve.

10Str. 7.

11Glej 8. točka obrazložitve te sodbe.

12Prim. točki 7 in 8 obrazložitve te sodbe.

13Prepis zvočnega posnetka zaslišanja tožnice z glavne obravnave dne 7. 12. 2023, str. 18.

14Str. 8.

15Prepis zvočnega posnetka zaslišanja tožnice z glavne obravnave z dne 7. 12. 2023, str. 9, 17 in 26.

16Prepis zvočnega posnetka zaslišanja tožnice z glavne obravnave z dne 7. 12. 2023, str. 9, 25 in 26.

17Ki ni predmet te pravde; prepis zvočnega posnetka zaslišanja tožeče stranke z glavne obravnave dne 7. 12. 2023, str. 28.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 285, 339, 339/2, 339/2-14 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 287, 574

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.