Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine in strah.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.3.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 10.254,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 27.687,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 300.000,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 30.763,75 SIT. V presežku do vtoževanega zneska v višini 600.000,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo na 200.000,00 SIT s pripadki, istočasno pa je glede na uspeh v pravdi toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti le 20.509,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti takšni odločitvi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu, podrejeno pa znižanje dosojene odškodnine. Zatrjuje, da tožnici v dogodku dne 11.2.1995 ni povzročila poškodb. Vprašljivost tožničinih trditev je razvidna že iz dejstva, da je zdravniško spričevalo o poškodbah bilo izdano šele 23.2.1995. Ko je pritožbeno sodišče enako pritožbeno trditev tožene stranke zavrnilo s sklicevanjem na zdravstveno dokumentacijo, je prekoračilo svoja pooblastila, saj je dokazna ocena pridržana le sodišču prve stopnje. Toženka se ponovno sklicuje na tožničino telesno moč in na svojo lastno telesno šibkost. Sicer pa je dosojena odškodnina previsoka v obeh postavkah - torej iz naslova prestanih telesnih bolečin kot tudi zaradi prestanega strahu. Končno toženka poudarja, da prejema zelo nizko pokojnino.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena.

Ugotovitev drugačnega dejanskega stanja in posledična sprememba sodbe sodišča prve stopnje je res možna le po opravljeni pritožbeni obravnavi (1. točka 373. člena ZPP). Vendar pa sodišče druge stopnje, ki sicer ni opravilo te obravnave, svojih pooblastil ob reševanju pritožbe ni prekoračilo. V okviru presoje sodbe sodišča prve stopnje s stališča v pritožbi zatrjevanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izdano zdravniško spričevalo, sprejelo.

Navedlo je le to, da iz zdravniškega spričevala, izdanega sicer 23.2.1995, sledi opis poškodb, ki jih je tožnica prestala dne 11.2.1995. Takšna je vsebina spričevala in le tako je mogoče tudi pravno oceniti njegovo vsebino. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), v pravdi torej ni.

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pa je delno utemeljen, vendar ne v obsegu odločitve o zavrnitvi toženkinega ugovora, da tožnici ni povzročila nobene škode. Podatki zdravniškega spričevala, izvedenskega mnenja, tožničina izpoved in izpoved očividke so sodišči nižjih stopenj prepričali, da je tožnici škoda nastala zaradi toženkinega protipravnega ravnanja. V obsegu nestrinjanja z dokazno oceno teh revizijskih navedb zaradi prepovedi revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP) niti ni mogoče upoštevati.

Utemeljeno pa je mogoče podvomiti o oblikah in višini škode, ki jo je utrpela tožnica. Škodo v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti je tožnica prestajala. Obseg bolečin in njihovo trajanje je ugotovljivo iz izvedenskega mnenja. Ob pravilni uporabi materialnega prava (200. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih) pa ni podlage za ugotovitev o obstoju duševnih bolečin zaradi prestanega strahu. Ta oblika škode je namreč pravno priznana tedaj, ko je strah intenziven in pusti posledice v duševnosti prizadetega. Stopnja psihičnega pretresa ob škodnem dogodku mora biti takšna, da pusti v spominu neizbrisne boleče predstave. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, ne kaže na takšno silovitost dogodka, ki bi pri tožnici mogel ustvariti vtis o njegovi posebni nevarnosti. Stresna situacija je bila prisotna že prej (puljenje sadik), toženkin napad pa ni bil take oblike - tudi ob upoštevanju posledic - da bi lahko povzročil tožničino intenzivno prestrašenost. Obstoj sekundarnega strahu za izid zdravljenja pa je v izpodbijani sodbi utemeljevan z ugotovitvami izvedenca. Te pa so take, da pravne presoje o obstoju tega strahu ne omogočajo. Gre za "blago intenziteto" zaskrbljenosti za zdravje - omejeno do zdravniškega pregleda - kar je po izvedenčevem stališču pri opredelitvi sekundarnega strahu manj pomembno. Omenjena oblika strahu je bila torej tako neznatna, da je pravno ni mogoče upoštevati. Ob uporabi določbe prvega odstavka 395. člena ZPP je zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo glede odškodnine za prestani strah tako spremenilo, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi glede določitve višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče druge stopnje je sicer upoštevalo, da je šlo za relativno kratko obdobje kontinuiranih telesnih bolečin (5 dni) in kratko obdobje občasnih telesnih bolečin (enega tedna) ob neizrazito obremenjujočih neugodnostih med zdravljenjem, zaradi česar je na prvi stopnji dosojeno odškodnino iz tega naslova znižalo od 150.000,00 na 120.000,00 SIT. Vendar pa je obstoj te vrste škode še vedno precenilo. Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč terja določitev takšne satisfakcije, da bo dosežen namen odškodovanja tudi s stališča primerjave z odškodninami, dosojenimi v podobnih drugih primerih. To pomeni, da odškodnina ne sme preseči svojega, v zakonu opredeljenega namena. Ker gre po dejanskih ugotovitvah za "dokaj blago naravo utrpelih telesnih poškodb", je iz tega naslova primerna odškodnina v znesku 100.000,00 SIT. Tudi v tem obsegu je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP). Pri tem pa glede na določbo 397. člena ZPP (prepoved navajanja novih dejstev na revizijski stopnji) ni moglo posebej obravnavati revizijske trditve, ki se nanaša na toženkino slabo premoženjsko stanje.

Sprememba izpodbijane sodbe zaradi delnega revizijskega uspeha je imela za posledico tudi novo odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je uspela z 1/6 svojega zahtevka. Ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP ji mora tožena stranka povrniti temu ustrezen del njenih stroškov - ki v celoti znesejo 61.527,00 SIT - torej 10.254,00 SIT. Z revizijo pa je tožena stranka uspela polovično. Od (po odvetniški in taksni tarifi) odmerjenih stroškov v znesku 55.374,00 SIT ji mora torej povrniti znesek 27.687,00 SIT.