Jedro

Računi so z ozirom na zahteve, ki jih vsebuje 82. člen ZDDV-1, bistveno pomanjkljivi, saj ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini zaračunanih storitev, ter da identifikacija opravljenih storitev tudi na podlagi druge predložene dokumentacije ni možna. To pa pomeni, da je na podlagi navedenih ugotovitev utemeljen tudi zaključek, da tožeča stranka ni izkazala, da so bile zaračunane storitve prevajanja dejansko opravljene, kar je osnovni pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, in da torej tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljala v obračunih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za davčna obdobja od 1. 1. 2010 do 31. 12 . 2011 tožeči stranki ponovno dodatno odmeril davek na dodano vrednost v znesku 31 335,44 EUR in obresti v znesku 1 012,55 EUR ter ugotovil, da je tožeča stranka dodatno ugotovljene davčne obveznosti v znesku 32 260,99 EUR delno poravnala, in da se ji naloži v plačilo preostala neplačana davčna obveznost v znesku 87,00 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre v konkretnem primeru za postopek DIN, ponovljen na podlagi odločbe druge stopnje št. DT 499 04 9 2013 3 z dne 10. 3. 2015, s katero je bilo organu prve stopnje naloženo, da ponovno razišče nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pri čemer gre za dejansko stanje v zvezi s računi, prejetimi od družbe A. d.o.o., in sicer za storitve prevajanja po 11 računih iz leta 2010 in 12 računih iz leta 2011, ter za vprašanje upravičenosti tožeče stranke, da po navedenih računih uveljavlja odbitek vstopnega DDV.

3. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bila plačila za omenjene storitve visoka, saj so znašala skupaj 188 012,64 EUR, količinska in vsebinska evidenca o opravljenih prevodih pa pomanjkljiva, oziroma je tožeča stranka sploh ni imela in je tudi v ponovljenem postopku ni predložila. Predložene dokumente in korespondenco je davčni organ preučil in jih ocenil že v prvem postopku kot neverodostojne listine. Enako jih ocenjuje v ponovljenem postopku, potem ko je ponovno pregledal in ocenil prejete račune, naknadno predložene specifikacije k posameznim računom in vse prevedene poslovne listine, ki izhajajo iz specifikacij. Pregledal pa je tudi izdane račune tožeče stranke, na katere se nanaša zaračunano tolmačenje, ki izhaja iz že omenjenih specifikacij ter na preskok še obširno dokumentacijo, ki mu je bila predložena v 49 fasciklih.

4. Na podlagi pregledanih listin prvostopenjski davčni organ ugotavlja, da v zadevnih transakcijah zaračunanih prevodov niso kumulativno izpolnjeni pogoji za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, ki se zahtevajo po določbah prvega odstavka 63. člena in po prvem odstavku 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in po pravu EU, ki jih v nadaljevanju obrazložitve citira ter poudari, da se pravica do odbitka vstopnega DDV zavrne že, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen.

5. V zvezi s prvim pogojem ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila davčnemu organu nobene prevedene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bila storitev opravljena, češ da pisnih prevodov ni hranila, čeprav bi že glede na to, da je za opravljene prevajalske storitve uveljavljala kot poslovne odhodke, morala razpolagati z verodostojnimi listinami, ki dokazujejo, da je bila storitev opravljena in v kakšnem obsegu. V zvezi z drugim pogojem ugotavlja, da prejeti računi nimajo obveznih podatkov po določbah 82. člena ZDDV-1. Na računih ni pravilnega datuma izdaje računa, ni zaporedne številke računa niti nista navedena obseg in vrsta opravljenih prevajalskih storitev. Na računih in specifikacijah, ki so bile predložene naknadno, tudi ni naveden datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana. Zato je davčni organ že v prvem postopku ugotovil, da iz prejetih računov ni mogoče ugotoviti nastanka in narave poslovnega dogodka. Prejeti računi so bili brez prilog in se nanjo tudi ne sklicujejo. Za naknadno dostavljene specifikacije, v katerih so navedene pogodbe in ponudbe brez nazivov, brez datumov, številk in brez vsebine prevedenih listin, pa je davčni organ potem, ko jih je pregledal, ugotovil, da so neverodostojne in naknadno pripravljene za davčni nadzor. V zvezi s tretjim pogojem na podlagi zahtevkov davčnega organa in podanih odgovorov ter pojasnil tožeče stranke ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega izdanega računa, ki bi dokazoval, da je bila zaračunana storitev prevajanja in tolmačenja po prejetih računih uporabljena za namene obdavčenih transakcij. Sam promet s tujino in na splošno obseg prometa pa po presoji davčnega organa ne dokazuje, kakšne prevajalske storitve in v kakšnem obsegu so bile sploh opravljene tožeči stranki za namene njenih obdavčenih transakcij. Pri tem je davčni organ seznam izdanih računov navzkrižno primerjal s seznamom poslovnih partnerjev, ki naj bi jim bili po navedbah tožeče stranke poslani pisni prevodi. To je zaradi obširnosti dokumentacije opravil na preskok, ter pri tem ugotovil, da omenjenim poslovnim partnerjem niso bil zaračunani pisni prevodi, temveč opravljeni prevozi vozil po priloženih prevoznih listinah. Poleg tega pa je opazil še, da v konto karticah (kto 120) niso zajeti nekateri kupci, ki jih je tožeča stranka navedla v že omenjenem seznamu in za kar je sicer od tožeče stranke prejel pojasnila, vendar brez dokazov in brez kontnih kartic, ker naj bi tožeča stranka z njimi več ne razpolagala. V zvezi s četrtim pogojem pa v obrazložitvi navaja, da tožeča stranka ni predložila nobene korespondence s poslovnim partnerjem, to je z družbo A., in da ni predložila nobenih pisnih dokazil o opravljenih storitvah, kar ob dejstvu, da so navedbe tožeče stranke o obiskih na ulici B., kjer družba A. ne posluje, neresnične, po presoji davčnega organa kaže na to, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV. Hkrati je tožeča stranka po presoji davčnega organa prikazovala navidezni pravni posel storitve prevajanja, medtem ko je bil dejanski namen izvedenih dejanj neupravičeno uveljavljanje vstopnega DDV. Zato davčni organ iz vseh navedenih razlogov tožeči stranki odbitka vstopnega DDV po zadevnih računih ne prizna, saj nima ustreznih evidenc o tem, da so bile storitve opravljene niti nima ustreznih računov in tudi ne dokazov, da je šlo za storitve prevajanja, ki so bile namenjene za opravljanje njenih obdavčenih dejavnosti in ji odmeri DDV, ki ga je uveljavljala kot odbitek vstopnega DDV v davčnih obračunih v inšpiciranem obdobju.

6. Pripombe tožeče stranke na zapisnik davčni organ zavrača kot neutemeljene. Navaja, da gre pri prokuristu tudi za odgovorno osebo in da je zato prokuristko C.C. poleg nosilca dejavnosti D.D. pravilno navedel kot odgovorno za poslovanje podjetja. Dalje navaja, da obseg 38 milijonskega prometa družbe, ob dejstvu, da za odhodke iz tega naslova ni nobenih dokazil, samo po sebi še ne dokazuje uporabe zaračunanih prevodov za dejavnost družbe. Do vseh pojasnil tožeče stranke se je opredelil in zato ne drži drugačna trditev tožeče stranke. Pri čemer poudari še, da je dokazno breme v primeru pomanjkanja listinskih dokazil, kakršno je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, na tožeči stranki, ta pa svojih pojasnil ni podkrepila z nobenimi dokazi. Kot neutemeljene zavrne tudi pripombe, ki se nanašajo na poslovanje družbe A. oziroma na prenehanje njenega poslovanja.

7. V zvezi z obračunom oziroma naloženim plačilom še neplačane davčne obveznosti iz obrazložitve sledi, da se v plačilo nalaga razlika med z odločbo naloženim in že izvršenim plačilom obveznosti iz naslova obresti, s tem da se upošteva 15. 2. 2013 in s tem dejanski datum plačila.

8. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožeče stranke s svojo odločbo št. DT 499 16 53 2016 2 z dne 15. 3. 2018 zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje, ki jih šteje za pravilne in zakonite ter ugotavlja, da je organ prve stopnje v ponovnem postopku sledil napotkom organa druge stopnje.

9. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da iz spisu priloženih računov nedvomno izhaja, da imajo pomanjkljivosti, ki jih ugotavlja že organ prve stopnje. Opisi storitev so splošni, npr. prevajalske storitve dec. 2009, jan. 2010 tolmačenje, pisni prevodi, sodni prevodi, in kot takšni ne vsebujejo zahtevanih podatkov o vrsti in količini opravljenih storitev. Na računih in specifikacijah ni naveden niti obvezen datum opravljene storitve, računi tudi ne vsebujejo sklicevanja na priloge, tako da natančne vsebine poslovnih dogodkov ni mogoče ugotoviti niti ni mogoče ugotoviti, ali so bile storitve sploh opravljene. To pa pomeni, da tožeča stranka po spornih računih ne izpolnjuje predpisanih pogojev za odbitek vstopnega DDV. Dalje pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje preverjal tudi zaračunavanje storitev prevajanja poslovnim partnerjem in pri tem določno navedel, katere dokumente je pregledal. V zvezi s tem so bile ugotovljene neskladnosti, ki jih je organ prve stopnje opisal na straneh 10 in 11 izpodbijane odločbe in so zato pritožbeni ugovori o kršitvah pravil postopka v tej zvezi neupoštevni. Ker tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil, da so bile storitve opravljene, ni izkazan osnovni pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV po pregledanih računih. In ker v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen niti prvi pogoj niti drugi in tretji pogoj, organu prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati četrtega, to je, da tožeča stranka ni ravnala v dobri veri. Ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na omenjeni četrti pogoj, zato pritožbeni organ zavrne kot nerelevantne za odločitev in se z njimi ne ukvarja. Kot neutemeljene pa organ druge stopnje zavrne pritožbeni očitek, da se organ prve stopnje ni opredelil do pripomb na zapisnik, in pritožbene ugovore glede obračuna obresti. V prvem primeru po podatkih spisov ugotavlja, da je odgovorjeno na pripombe, glede obresti pa pojasni, da so obresti obračunane na podlagi prve izdane odmerne odločbe. S tem, da so bile s prvo odločbo odmerjene do dneva izdaje odločbe, to je do 19. 12. 2012, tožeča stranka pa je obveznosti poravnala 15. 2. 2013. Zato je organ prve stopnje ob ugotovljeni nespremenjeni višini obveznosti iz naslova DDV tožeči stranki utemeljeno obračunal in naložil v plačilo še obresti do dneva plačila obveznosti po prvotni odločbi. Pojasni tudi, zakaj v tej zvezi ni bilo kršeno načelo prepovedi odločanja v škodo tožnika.

10. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava.

11. Kot kršitev pravil postopka navaja, da davčni organ ne navaja pregledane dokumentacije na tak način, da bi bilo mogoče razbrati, katere dokumente oziroma fascikle je pregledal. V treh urah, kolikor si je vzel časa za ponovni pregled na preskok ni mogoče pregledati 49 fasciklov. Sicer pa tožeča stranka vztraja pri svojih argumentih glede kršitev pravil postopanja, ki ga šteje za neustrezno, neekonomično in nezakonito. Kot kršitev davčnega postopka šteje tudi malomarnost pri navedbah v zapisniku, kar povzroča dvome v ostale navedbe tožene stranke ter neopredelitev tožene stranke do navedb tožeče stranke.

12. V zvezi z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava tožeča stranka vztraja, da je opredelitev prokurista kot odgovorne osebe pravno zmotna ter poudarja, da C.C. ni odgovorna za zakonitost in pravilnost izvajanja zakonov o obdavčenju pri tožeči stranki. Dalje navaja in argumentira, da ni in zakaj ni tožeča stranka poslovala z družbo A. kot z missing traderjem. Poleg tega se tožena stranka ni opredelila do odgovorov tožeče stranke na vprašanja, ki ji jih je zastavila tožena stranka in ki jih citira, kar predstavlja dodatno bistveno kršitev pravil postopka, ker odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako se ni opredelila do argumentov tožeče stranke glede racionalnosti poslovanja in o nevodenju evidenc za storitve prevajanja in s tem do nobenih vsebinskih navedb tožeče stranke. Za priznavanje odbitka vstopnega DDV postavlja nerazumne in nerazumljive pogoje, ki jim v poslovnem življenju ni mogoče slediti ter s tem ne sledi odločbi druge stopnje, ki izrecno napotuje na ugotovitev dejanskega stanja. Morebitno kršitev neodvisnosti in objektivnosti zadevnega davčnega postopka pa vidi v tem, ko se zadevni postopek obravnava v povezavi oziroma odvisnosti od postopka, ki ga je tožena stranka verjetno vodila pri družbi A..

13. Tožeča stranka je ves postopek pojasnjevala, da je storitve prevajanja potrebovala pri svojem poslovanju s tujci, saj sama in njeni sodelavci ne obvladajo tujih jezikov. Prevodov pa niso zaračunavali nikomur, saj so bili potrebni za njeno poslovanje in komunikacijo s tujino. Zato je bilo nerazumno zahtevati od tožeče stranke račune za prevajanje, izdane njenim kupcem. Na nerazumevanje še posebej kaže ugotovitev tožene stranke, da so na računih zaračunani prevozi in ne prevodi. Pri prevajanju gre namreč za storitve, ki jih tožeča stranka potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti in jih naprej ne zaračunava.

14. Tožena stranka se po navedbah v tožbi tudi ni opredelila do pripomb na zapisnik o tem, da naj bi prejeti računi ne izpolnjevali vseh predpisanih podatkov in nasploh do pripomb tožeče stranke na ugotovitve glede izpolnjevanja pogojev, ki jih navaja v zapisniku. V ugotovitvah o tem, da je dokumentacija navidezna, niso navedena nobena konkretna dejstva, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Zgolj pomanjkljiva in neverodostojna dokumentacija pa še ne pomeni, da iz tega razloga ni mogoče priznati odbitka vstopnega DDV. Pri čemer tožeča stranka neverodostojnost zanika in poudarja, da je poslovala s priznano in preizkušeno prevajalsko pisarno, s katero so sodelovali tudi proračunski uporabniki. Da bi šlo pri poslovanju te družbe za kakršnokoli goljufijo, tožeča stranka ni vedela niti ni mogla vedeti. Na koncu ponovno poudarja, da je račune omenjene družbe dejansko plačala in da ob tem ni imela nobene koristi ter zavrača očitek, da je bil dejanski namen posla neupravičeno uveljavljanje vstopnega DDV.

15. Tožeča stranka se ne strinja tudi z dodatnim obračunom obresti, ki jih šteje za nedopustne in za nepredvidene z zakonom.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po pregledu tožbe, izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, kot jih povzema in dopolnjuje pritožbeni organ v svoji odločbi. Sodišče obenem ugotavlja, da so tožbeni ugovori povsem enaki pritožbenim in da je nanje pravilno odgovoril že organ druge stopnje v svoji odločbi. Sodišče zato razlogov druge stopnje ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje.

19. Sodišče, glede na podatke o vrsti in obsegu prometa s tujino, sicer verjame tožeči stranki, da pri opravljanju svoje dejavnosti potrebuje tudi prevajalske storitve. Vendar pa zgolj potreba po omenjenih storitvah še ne zadošča za to, da se ji prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih za storitve prevajanja oziroma tolmačenja, temveč morajo biti za to, da lahko uveljavi omenjeno upravičenje, izpolnjeni predpisani pogoji, katerih namen je v tem, da se lahko tudi še naknadno, s strani usposobljene osebe, preveri, ali je bil v vsakem konkretnem primeru davek pravilno obračunan in plačan.

20. Kot se pravilno navaja že v izpodbijani in potem še v odločbi o pritožbi, sme davčni zavezanec v skladu z določbami ZDDV-1 in pravom EU odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega zavezanca, 2. da ima zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pri čemer se pravica do odbitka vstopnega DDV zavrne že, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen.

21. V primeru obravnavanih 11 oziroma 12 računov za prevajanje je njihova, z ozirom na določbe 82. člena ZDDV 1 pomanjkljiva vsebina, podrobno predstavljena na 11. in 12. strani odločbe o pritožbi in kot takšna ni sporna. Prav tako ni sporna ugotovitev, da so in v čem so z ozirom na zahtevano vsebino pomanjkljive tudi specifikacije računov, ki jih je tožeča stranka predložila med postopkom nadzora in za katere upravičeno velja domneva davčnih organov, da so bile sestavljene naknadno, za potrebe nadzora. Pri čemer tudi prevodov kot takšnih ter podrobnejših podatkov o izvedenih tolmačenjih tožeča stranka nesporno ni predložila nobenih. Zato je po presoji sodišča pravilen zaključek, da so računi z ozirom na zahteve, ki jih vsebuje 82. člen ZDDV-1, bistveno pomanjkljivi, saj ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini zaračunanih storitev, ter da identifikacija opravljenih storitev tudi na podlagi druge predložene dokumentacije ni možna. To pa pomeni, da je na podlagi navedenih ugotovitev utemeljen tudi zaključek davčnih organov, da tožeča stranka ni izkazala, da so bile zaračunane storitve prevajanja dejansko opravljene, kar je z ozirom na zgoraj navedene zahteve, osnovni pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, in da torej tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljala v obračunih.

22. Kolikor gre za vprašanje nadaljnjega zaračunavanja storitev prevajanja kupcem oziroma naročnikom s strani tožeče stranke pa je logično, da je tožeča stranka davčnemu organu v tej zvezi predložila račune za prevoze in ne za prevode, tako kot je logično, da ni svojim kupcem posebej zaračunavala prevodov, ki jih je sicer potrebovala za svoje poslovanje. Zato sodišče pritrjuje tožeči stranki, da so bili očitki prve stopnje glede vsebine predloženih računov v tem pogledu neupravičeni oziroma neutemeljeni. V ostalem pa tožeča stranka glede uporabe storitev prevajanja v razmerju do njenih poslovnih partnerjev v tožbi ne pove nič novega, medtem ko enake pritožbene ugovore obrazloženo zavrne že organ druge stopnje na 13. strani v svoji odločbi. Pri tem ugotavlja, da je davčni organ prve stopnje dokumentacijo, ki mu jo je v 49 fasciklih predložila v pregled tožeča stranka, utemeljeno pregledal le na preskok ter da je na 10. in 11. strani izpodbijane odločbe tudi določno navedel, katere dokumente je pregledal ter katere neskladnosti je pri tem ugotovil. Ugotovitvam in razlogom druge stopnje, kot že rečeno, tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, zato sodišče sledi ugotovitvam in razlogom davčnih organov, po katerih niti s pregledom dokumentacije, ki se nanaša na nadaljnje zaračunavanje oziroma na uporabo storitev prevajanja s strani tožnice, ni bilo mogoče ugotoviti, da so bile storitve prevajanja tudi dejansko opravljene in uporabljene za opravljanje dejavnosti, ter da s tem ni bil izpolnjen niti nadaljnji, tretji pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

23. Glede na to, da niso izpolnjeni trije od naštetih pogojev za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV ima drugostopenjski davčni organ prav, ko ugotavlja, da ocenjevanje tožnikovega ravnanja v smeri četrtega pogoja, tj. ravnanja v dobri veri, za odločitev ni potrebno in zato utemeljeno zavrne kot nerelevantne za odločitev tudi vse pritožbene ugovore, ki se nanašajo na ravnanje in odločanje organa prve stopnje v tej zvezi. Iz istih razlogov enake tožbene ugovore kot nepomembne za odločitev zavrača tudi sodišče. 24. Pravilno pa je odločeno tudi glede obresti in tudi v tej zvezi so navedeni pravilni razlogi, iz katerih dovolj jasno izhaja, da davčni organ obresti ni obračunal do dneva izdaje nove - izpodbijane odločbe, kot se zatrjuje v tožbi, ampak samo za čas od izdaje prve odločbe do njihovega plačila, kar je pravilno in skladno z zakonom, na katerega se sklicuje.

25. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitve določb postopka, so splošni, kot npr. očitek, da je bilo postopanje neustrezno, neekonomično in nezakonito ali pa, kot npr. opozarjanje na pomoto pri zapisu imena v zapisniku, nebistveni za odločitev. Kot takšni ne vzpostavljajo dvoma v ostale navedbe tožene stranke, kot se uveljavlja v tožbi in jih sodišče zavrača. Kolikor se toženi stranki očita, da se ni opredelila do razlogov tožeče stranke, pa to ne drži, saj sta, kot izhaja iz obrazložitve obeh davčnih odločb in iz razlogov te sodbe, davčna organa odgovorila na vse, za odločitev relevantne ugovore, ki jih je uveljavljala tožeča stranka med postopkom nadzora in nato še v pritožbi.

26. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Odločitev o stroških postopka v upravnem sporu temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

28. Ker dejansko stanje, na katerem sloni odločitev, v bistvenem, to je glede ugotovitev o tem, kakšna je vsebina prejetih računov za prevajanje in ostalih pregledanih listin, ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).