Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, čeprav je tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev po dogovoru s sindikatom upoštevala drugačen vrstni red kriterijev, kot je določen s kolektivno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8.10. 2004. Posledično je zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi ga bila tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu v podpis vročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela mešalec testenin in vodja izmene za nedoločen čas, mu priznati vse pravice iz dela in po delu vključno z vpisom delovno dobo v delovno knjižico, plačilom pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilom prispevkov pristojnim zavodom pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter odvodom ustreznih davkov. Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe). V 2. odstavku izreka, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške sodnega postopka. S sklepom, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrglo nasprotno tožbo tožene stranke v zvezi z vtoževanim plačilom zneska 1.752.264,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2004 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, toženi stranki pa je naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v zvezi z nasprotno tožbo v višini 62.406,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2006 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper del sodbe, s katero je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh nastalih stroškov postopka in pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V pritožbi navaja, da obstaja nasprotje med navedbami tožene stranke in izpovedbo prokurista o tem, če je bilo delovno mesto, na katerem je bil razporejen tožnik, ukinjeno. Tožnik je opravljal dela v sektorjih pri toženi stranki, ki so bili ukinjeni. Tožnikovo delovno mesto dejansko ni bilo ukinjeno, temveč je bilo le spremenjeno. Sodišče prve stopnje se je pri uporabi kriterijev za določitev nepotrebnih delavcev sklicevalo na U. Z. z dne 17.8.2004, čeprav je ta U. Z. kot kriterij najprej določil delovno uspešnost, nato pa delovne izkušnje, šele na tretjem mestu pa delovno dobo. Ti kriteriji so bili izključitveni. V zvezi z uporabo teh kriterijev je sodišče prve stopnje neupravičeno verjelo izpovedbi priče Z.L., ni pa pojasnilo, zakaj ni verjelo priči Š.Š.. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bil primarni izločitveni kriterij delovna doba namesto delovnih izkušenj. Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen že več kot 16 polnih let, na delu pa so ostali delavci, ki so krajši čas zaposleni v družbi, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje glede tega nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ni upoštevala 88. člena ZDR, saj za odpoved niso obstajali utemeljeni razlogi, tožena stranka pa tudi ni spoštovala določbe 3. odstavka 88. člena ZDR, saj ni preverila, če je možno zaposliti tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 – 2/2004) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je zaradi zmanjšanja prodaje pri toženi stranki pričela zmanjševati tudi proizvodnja testenin, zaradi česar je uprava tožene stranke po predhodnem sodelovanju s sindikati (B2, B3, B5, B6) 10.9.2004 sprejela Program razreševanja presežnih delavcev pri toženi stranki (B7). Ta program je bil sprejet na podlagi določbe 99. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj je šlo za postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ki je opredeljen v določbah členov 96 do 101 ZDR. Ugotovilo je, da je tožnik delal na delovnem mestu „testeninar“, pri čemer so bili na tem delovnem mestu zaposleni še trije tožnikovi sodelavci. Vsi delavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu „testeninar“, so dobili redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri toženi stranki je prišlo do racionalizacije proizvodnje ter ustanovitve novega delovnega mesta, ki je združevalo dve dosedanji delovni mesti in sicer delovno mesto „vodja izmene v testeninah“ in delovno mesto „testeninar“. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožena stranka med seboj primerjala delavce, ki so delali na delovnem mestu „vodja izmene v testeninah“ in delavce, ki so delali na delovnem mestu „testeninar“, saj se je za obe delovni mesti zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe, smer živilski tehnik (B19). Ker tožena stranka pri določanju presežnih delavcev kriterija delovne uspešnosti za določitev presežnih delavcev ni upoštevala, saj se uspešnost pri toženi stranki ni merila, je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, katerega izmed naslednjih kriterijev, opredeljenih v uradnem zaznamku z dne 17.8.2004 (B8), je tožena stranka upoštevala pri določitvi presežnih delavcev, ki so delali na delovnem mestu „vodja izmene v testeninah“ oziroma na delovnem mestu „testeninar“. Kljub temu, da so bile kot drugi izločitveni kriterij v citiranem uradnem zaznamku z dne 17.8.2004 določene delovne izkušnje, je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi dogovora s sindikati kot drugi izločitveni kriterij upoštevala skupno delovno dobo delavcev in ne delovnih izkušenj delavcev (oziroma delovne dobe delavcev pri toženi stranki). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je pri toženi stranki postalo zaradi poslovnih razlogov od osmih delavcev, ki so delali na delovnem mestu „vodja izmene v testeninah“ in na delovnem mestu „testeninar“, nepotrebno delo štirih delavcev, med katere se je z ozirom na kriterij skupne delovne dobe uvrstil tudi tožnik, je prvostopenjsko sodišče po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je bila redna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku in ki jo tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija, zakonita.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot drugi izločitveni kriterij za ugotovitev presežnih delavcev upoštevala kriterij skupne delovne dobe na podlagi dogovora s sindikatom, kar izhaja iz izpovedbe priče Z.L., podane na naroku za glavno obravnavo dne 12.9.2005. Navedena priča, ki je bila v spornem obdobju predsednik Svobodnega sindikata pri toženi stranki, je izpovedala, da se je sindikat zavzemal za upoštevanje skupne delovne dobe delavcev zato, ker je želel obvarovati starejše delavce, ki so težje zaposljivi. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo izpovedbe priče Š.Š., ki je v spornem obdobju opravljal funkcijo predsednika sindikata Neodvisnost pri toženi stranki. Priča Š.Š. je v svoji izpovedbi, ki jo je prav tako podal na naroku za glavno obravnavo dne 12.9.2005, pojasnil, da je uradni zaznamek z dne 17.8.2004 (B8) podpisal naknadno, pri čemer pa se ni spominjal, če je podpisal tudi dokument, po katerem je bil kot prvi izločitveni kriterij določena delovna doba. Iz izpovedbe priče Š. torej ne izhaja, da dogovor med toženo stranko in sindikati v zvezi s spremembo kriterijev za določitev presežnih delavcev ne bi bil sklenjen.

Pritožba tožnika sicer utemeljeno opozarja na nedoslednost tožene stranke pri navajanju dejstev v zvezi s tem, če je bilo tožnikovo delovno mesto „testeninar“ ukinjeno oziroma če je to delovno mesto še ostalo, je bilo pa vsebinsko spremenjeno, vendar pa navedeno po stališču pritožbenega sodišča na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka nima bistvenega vpliva. Delodajalec namreč lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi delavcu, čigar delovno mesto ni ukinjeno. Bistveno za ugotovitev zakonitosti te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je to, če so obstajali resni in utemeljeni razlogi za to odpoved, torej če je delo delavca dejansko postalo nepotrebno. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je postalo nepotrebno delo štirih delavcev od osmih delavcev, ki so delali na primerljivih delovnih mestih (B19). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožnik ni opravljal dela v sektorjih, ki so bili ukinjeni. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je tožena stranka zaradi razmer na trgu pristopila k reorganizaciji in racionalizaciji, ki se je izvajala v okviru celotne tožene stranke, kar jasno izhaja iz izpovedbe prokurista tožene stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 12.9.2005. V zvezi z uporabo izločitvenih kriterijev za določitev presežnih delavcev pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi bil tudi v primeru, če bi tožena stranka kot drugi izločitveni kriterij upoštevala delovne izkušnje delavcev pri toženi stranki (oziroma delovno dobo delavcev pri toženi stranki), tožnik ravno tako uvrščen med štiri delavce, katerih delo je postalo nepotrebno (kar izhaja iz priloge B19). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene pavšalne navedbe tožnika, da mu ni bilo ponujeno drugo delo po 3. odstavku 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverila, če bi bilo možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, če ga bi bilo mogoče dokvalificirati za delo oz. prekvalificirati za drugo delo, vendar pa takšne možnosti ni bilo. Navedeno izhaja tudi iz programa razreševanja presežnih delavcev pri toženi stranki (B7), iz katerega je razvidno, da so bili trije od ugotovljenih presežnih delavcev pod spremenjenimi pogoji prezaposleni v druge oddelke pri toženi stranki. Tožnik razen tega niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne navaja, katero delovno mesto bi mu tožena stranka lahko ponudila. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da se sicer določba 3. odstavka 88. člena ZDR v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ne uporablja. Stvar programa razreševanja presežnih delavcev, ki ga po predpisanem postopku sprejme delodajalec (99. člen ZDR), je tudi določitev ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, v zvezi s katerimi mora delodajalec preveriti tudi možnost nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, pri čemer se mora delodajalec predhodno o tem posvetovati tudi s sindikati (2. odstavek 97. člena ZDR). Glede na to se torej v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ne uporabljajo vse določbe ZDR, ki se nanašajo na individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tudi ne določba 3. odstavka 88. člena ZDR.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnika, da bi morala tožena stranka pri določanju presežnih delavcev upoštevati tudi določbe Kolektivne pogodbe dejavnosti kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 58/2001 in nadalj.), pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 371/2006 z dne 27.2.2007 zavzelo stališče, da mora delodajalec v postopku odpovedi večjemu številu delavcev poleg določb člena 96 do člena 102 ZDR upoštevati tudi veljavne določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) oziroma ustrezne KP dejavnosti glede uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je tožena stranka s sindikati dogovorila za drugačno zaporedje upoštevanja kriterijev za ohranitev zaposlitve delavcev, kot pa je to določala KP dejavnosti. Kriterij strokovne izobrazbe delavca je bil v KP dejavnosti uvrščen na drugo mesto (takoj za kriterijem doseganja delovnih rezultatov), medtem ko je bil ta kriterij v skladu z dogovorom med toženo stranko in sindikati (B8) uvrščen šele na četrto mesto. Kriterij delovnih izkušenj pri enakih ali sorodnih delih in delovne dobe pri delodajalcu, ki sta bila v KP dejavnosti uvrščena na tretje oziroma na četrto mesto, sta bila v dogovoru med toženo stranko in sindikati opredeljena kot drugi oziroma tretji kriterij. V tem dogovoru je bil enako kot v KP dejavnosti na prvo mesto uvrščen kriterij doseganja delovnih rezultatov. Z ozirom na stališče Vrhovnega sodišča RS iz zgoraj citirane sodbe je potrebno ugotoviti, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko pri določanju presežnih delavcev kot drugega izločitvenega kriterija ni upoštevala strokovne izobrazbe primerljivih delavcev. Iz izpovedbe prokurista tožene stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 12.9.2005, izhaja, da je tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev na delovnem mestu „testeninar“ primerjala med seboj vse primerljive delavce. Iz tabele o primerjavi teh delavcev (B19) je razvidno, da so vsi delavci, ki jih je tožena stranka med seboj primerjala v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev na delovnem mestu „testeninar“, imeli V. stopnjo strokovne izobrazbe, smer živilski tehnik. Tožena stranka kriterij doseganja delovnih rezultatov ni upoštevala, ker ni imela vnaprej določenih meril za ugotavljanje teh delovnih rezultatov, kar je sicer v skladu z določbo 18. člena KP dejavnosti. Ker so imeli delavci, ki jih je med seboj primerjala tožena stranka, enako stopnjo in vrsto strokovne izobrazbe, bi morala tožena stranka po določbah KP dejavnosti upoštevati nadaljnji kriterij (delovne izkušnje pri enakih ali sorodnih delih), nato pa četrti izločitveni kriterij (delovna doba pri delodajalcu). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi bil tožnik uvrščen med presežne delavce tako po drugem, kot po tretjem kriteriju z ozirom na dogovor med toženo stranko in sindikati (B8) kar pomeni, da bi postal presežni delavec tudi po tretjem oziroma četrtem kriteriju za določanje presežnih delavcev, ki jih je opredeljeval 18. člen KP dejavnosti, je pritožbeno sodišče zaključilo, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita samo zato, ker tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev ni upoštevala enakega vrstnega reda kriterijev, kot je določeno v KP dejavnosti. Iz dokaznega postopka izhaja, da bi bil tožnik uvrščen med presežne delavce tudi v primeru, če bi tožena stranka spoštovala določbo 18. člena KP dejavnosti. Ker je iz izvedenega dokaza razvidno, da je tožena stranka v postopku odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov spoštovala tudi določbe 96. do 101. člena ZDR, pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita.

Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.