Jedro

Naknadno, po dolžničinem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – menice, je bila v spis vložena listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba. Ta listina je ob odločanju o predlagani predhodni odredbi omogočala preizkus, ali je bil sklep o izvršbi (res) izdan na podlagi menice, kar je po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ pogoj za zakonsko domnevo, da obstoji nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Gre za materialnopravno presojo, ali predložena listina izpolnjuje pogoje za verodostojno listino – menico in v zvezi s tem presojo, ali so podane vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za predhodno odredbo in predlog za začasno odredbo ter odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške v zvezi s tema dvema predlogoma.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo upnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 1. točke prvega odstavka 258. člena in prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Gre za pravno vprašanje, ali ima sodišče ob preizkušanju pogojev za izdajo predhodne odredbe po 257. členu in 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ tudi pooblastilo za presojanje, ali je menica, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, verodostojna listina. Nevarnost iz prvega odstavka 257. člena ZIZ se domneva, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor. Dolžnik domnevo nevarnosti lahko izpodbija s trditvami, da ni bil izdan sklep o izvršbi na podlagi menice ali da proti njemu ni bil pravočasno vložen ugovor. Ti dve dejstvi je dosedanja praksa štela kot odločilni pri ugotavljanju obstoja domneve. Sodišče naj bi presojo, ali je listina, na podlagi katere je bila predlagana izvršba, pravilno opredeljena kot verodostojna listina, opravilo že ob preizkusu predloga za izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, s katerim je predlogu ugodilo, in naj ne bi imelo zakonske podlage za ponovno presojo tega vprašanja. Z uvedbo elektronske izvršbe (ZIZ-E) niti z zadnjo novelo (ZIZ-H) se določbe ZIZ o predhodnih odredbah niso spremenile. Dolžnica v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi menice tudi ni ugovarjala, da menica, na katero se je sklicevala upnica, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila verodostojna listina. Vrhovno sodišče je v takem oziroma podobnem primeru že presodilo, da so bile s tem izpolnjene vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ (sklepa II Ips 14/2010 in III Ips 129/2009). Zato sta sodišči s presojo menice (po uradni dolžnosti) v postopku izdaje predhodne odredbe odstopili od prakse Vrhovnega sodišča. Glede na to vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi ter sklep prve stopnje spremeni tako, da izda predhodno odredbo.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in 15. členom ZIZ), ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 257. člena ZIZ izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ pa se šteje, da je nevarnost podana, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog ali sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor.

7. Z novelo ZIZ-E je bil spremenjen prejšnji drugi odstavek 41. člena ZIZ, po katerem je moral upnik predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine to listino priložiti. Tako je po spremenjenem v času odločanja sodišč prve in druge stopnje veljavnem določilu 41. člen ZIZ(1) zadoščalo, da upnik verodostojno listino, na podlagi katere zahteva izvršbo, (le) določno označi. Zato je po določilu drugega odstavka 44. člena ZIZ izvršilno sodišče tudi obvestilo dolžnika, da je bil sklep o izvršbi izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverjalo, torej tudi ni preverilo vsebine verodostojne listine.

8. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru: Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – menice, ki jo je v predlogu upnik določno navedel. Dolžnica je sklepu o izvršbi ugovarjala in sklep je bil v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavljen, postopek pa se bo nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Kot opozarja Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti, dolžnica v ugovoru res ni ugovarjala, da menica, na katero se je skliceval upnik, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila verodostojna listina. Vendar pa je v trenutku, ko je sodišče odločalo o predlagani predhodni odredbi, sodišče z listino, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, že razpolagalo. Ta listina pa je omogočala tudi preizkus, ali je bil sklep o izvršbi (res) izdan na podlagi menice, kar je po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ pogoj za zakonsko domnevo, da obstoji nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Gre presojo, ali predložena listina izpolnjuje pogoje za verodostojno listino – menico in v zvezi s tem presojo, ali so podane vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ.

9. Čeprav se pogoji za izdajo predhodne odredbe z novelo ZIZ-E (in nadaljnjimi) za tak primer niso spremenili, to ne pomeni, da sodišče ob odločanju o predlogu za izdajo predhodne odredbe ne bi smelo upoštevati vseh do tedaj predloženih listin – nasprotno, presoja, ali listina izpolnjuje pogoje za menico, predstavlja, kot je to pravilno poudarilo sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu, materialnopravno presojo, na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi sodišče samo ne glede na ugovore strank. Zato je smelo (in moralo) sodišče samo presoditi, ali je predložena listina menica in torej verodostojna listina. Ker izvršilno sodišče ob izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine z verodostojno listino ni razpolagalo, mu ni mogoče očitati, da je listino ponovno presojalo ob odločanju o predhodno odredbo, kot to v zahtevi meni Vrhovno državno tožilstvo. Zadeva tudi ni primerljiva s tistima, ki ju navaja. V zadevi II Ips 14/2010 je Vrhovno sodišče obravnavalo vprašanje, ali se sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, ki je bil zaradi vloženega ugovora razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter opravljena izvršilna dejanja, šteje za odločbo v smislu prvega odstavka 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ; vprašanje, ali je bil sklep o izvršbi (res) izdan na podlagi menice, se očitno sploh ni postavilo. Sklepa sodišč prve in druge stopnje sta v skladu s to odločitvijo, saj izrecno potrjujeta, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen ugovor, odločba domačega sodišča, ki še ni izvršljiva (2. stran sklepa prve stopnje in zadnji odstavek na 4. strani sklepa druge stopnje). Odločitev v zadevi III Ips 129/2009 pa je pravzaprav povsem skladna z odločitvijo v tej zadevi. V tisti zadevi je namreč Vrhovno sodišče ugotovilo, da dolžnik ni ugovarjal, da menica ne izpolnjuje pogojev, da bi bila verodostojna listina, zaradi česar dejstvo, da izvršilno sodišče ni imelo pred seboj menice, da bi presodilo, ali izpolnjuje pogoje, da je verodostojna listina, ni bilo pomembno in so bile s tem izpolnjene vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ – je pa Vrhovno sodišče že v tisti zadevi zapisalo, da bi v kakšnem drugačnem primeru utegnilo biti drugače, ker po uveljavitvi novele ZIZ-E izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi menice le na podlagi trditve o njenem obstoju, ne pa na podlagi same menice, pri čemer je primeroma navedlo situacijo, če bi dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjal, da menice sploh ni. Glede na že v odločbi III Ips 129/2009 zavzeto stališče tako ostaja odprto le vprašanje, ali lahko sodišče listino, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, presoja le na ugovor dolžnika ali pa lahko tudi samo po uradni dolžnosti. Na to pa je bilo že odgovorjeno s tem, da gre za materialnopravno presojo, ki je rokah sodišča ves čas postopka.

10. Posledica presoje, da v obravnavani zadevi sklep o izvršbi ni bil izdan na podlagi menice, je bila, da ni podana zakonska domneva o obstoju nevarnosti po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ. Ker pa je obseg preizkusa izpodbijane odločbe omejen samo na preizkus tistih kršitev, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti izrecno uveljavlja, že doslej navedeno kaže na njeno neutemeljenost, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

Op. št. (1): Zakon o izvršbi in zavarovanju ZIZ-UPB4, Uradni list RS, št. 3/2007, 93/2007 – ZIZ-F in 28/2009 – ZIZ-G. V času odločanja sodišč prve in druge stopnje torej novela ZIZ-H (Uradni list RS, št. 51/2010) ni veljala, zato je tudi Vrhovno sodišče pri presoji izpodbijanih odločb ni moglo upoštevati.