Jedro

Pritožbeno zavzemanje tožnice, da sklenjeni aneksi (skupaj s prvotno pogodbo o zaposlitvi za določen čas) ne predstavljajo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč so nezakoniti, je neutemeljeno. Glede na njihovo vsebino (neodvisno od poimenovanja) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, da ti, skupaj z vsebino prvotne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dejansko predstavljajo svoje pogodbe o zaposlitvi (in ne zgolj podaljšanje prvotne). Z njimi je bilo izrecno dogovorjeno, da se sklepajo za točno določeno obdobje zaradi začasno povečanega obsega dela, pod pogoji, z nalogami in vsebino kot so bili dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 5. 2020.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da dovoli spremembo tožbe (točka I izreka). Hkrati je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 5. 2020 sklenjena za nedoločen čas, da je njena redna odpoved z dne 29. 10. 2020 nezakonita, da delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja, reparacijo in plačilo denarnega povračila v višini 19.800,00 EUR bruto (točka II izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega delovnega spora (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Navaja, da je stališče sodišča, da so bile s podpisi aneksov sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi (vsebino katerih predstavljajo določila v prvotno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas in v vsakič sklenjenem aneksu), neobrazloženo, v nasprotju z dejanskim stanjem in materialnopravno zmotno ter posega v njene ustavne pravice. Toženka tega tudi ni nikdar zatrjevala, zato je sodišče s tako ugotovitvijo prekoračilo mejo ugotavljanja relevantnih dejstev in tega ni obrazložilo. Kadar pogodbeni stranki želita spremeniti določbo o trajanju pogodbe o zaposlitvi, je po določbah ZDR-1 potrebno skleniti novo pisno pogodbo o zaposlitvi, z vsemi predpisanimi bistvenimi sestavinami. Ker teh sklenjeni aneksi nimajo, ne morejo predstavljati veljavno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Stališče sodišča, da se pogodba o zaposlitvi lahko podaljšuje zgolj s sklenitvijo aneksov, in da je tožnica z njihovim podpisom s tem soglašala, je napačno. Delavec se ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi zakona oziroma se te tudi z njegovim soglasjem ne morejo zmanjšati (Pdp 412/2019). Ker je dokazna ocena neobrazložena, ji je v konkretni zadevi onemogočeno pravno varstvo in kršena pravica do enakega varstva pravic. Ocena sodišča o obstoju povečanega obsega dela v času tožničine zaposlitve pri toženki je pavšalna. Sodišče je nekritično ocenilo, da so to izpovedali vsi zaslišani, ni pa navedlo obdobja, za katero naj bi to veljalo, o tem niso povedale niti zaslišane priče. Delo tožnice ni bilo vezano na produkte "A.", niti na določen projekt, kar sta izpovedala tudi B. B. in C. C. Toženka je delo s produkti "A." imela že pred zaposlitvijo tožnice in tudi po njenem prenehanju. Ugotovitev sodišča, da v konkretnem primeru ni šlo za projektno delo, temveč povečan obseg dela, je protispisna in neobrazložena. Ocena sodišča, da je zaključek dela po projektu "A." sovpadal s prenehanjem zaposlitve tožnice, je zmotna, neobrazložena, nekritična in kontradiktorna, potrdila je nista niti B. B. in C. C., ki o trajanju dela za produkte "A." nista znala izpovedati. Tožnici se je delovno razmerje za določen čas skladno z določbo 56. člena ZDR-1 transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas, zato je odpoved z dne 29. 10. 2020, ki ne vsebuje odpovednega razloga, nezakonita. Nasprotno stališče sodišča materialnopravno ni pravilno, odločitev pa podana v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v okviru podanih trditev utemeljeno zaključilo, da sta stranki sklenili štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela, in ne, da sta eno podaljševali, kot navaja tožnica v pritožbi. Ugotovitve sodišča glede začasno povečanega obsega dela so pravilne in ustrezno obrazložene, taka je tudi presoja izpovedi prič. Med njimi ni bilo nobene kontradiktornosti. Očitki sodišču glede (ne)opredelitve do argumentov tožnice so pavšalni, tožnica ni predložila nobenega dokaza, ki bi lahko omajal zaključke sodišča. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Kršitev iz točke 15 drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, razhajanj, med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ni. Iz pritožbe tožnice izhaja, da ta dejansko nasprotuje predvsem dokazni oceni sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni te očitane kršitve, temveč gre za drug pritožbeni razlog. Podana tudi ni kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče dokazno oceno skladno z določbami 8. člena ZPP in dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno.

7. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene zgolj izjemoma, in sicer le pod pogojem, da je podan kateri izmed objektivnih razlogov, ki so opredeljeni v prvem odstavku 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju s temi določbami, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1). Glede na tretjo alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR-1 je eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi začasno povečan obseg dela. Ta razlog mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas jasno in določno opredeljen, pri tem pa je bistveno, da ni navidezen.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki zaradi začasno povečanega obsega dela sklenili najprej pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 16. 5. 2020 do 31. 7. 2020, nato pa še tri anekse, zadnjega za čas do 30. 11. 2020, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje.

9. Pritožbeno zavzemanje tožnice, da sklenjeni aneksi (skupaj s prvotno pogodbo o zaposlitvi za določen čas) ne predstavljajo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč so nezakoniti, je neutemeljeno. Glede na njihovo vsebino (neodvisno od poimenovanja) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, da ti, skupaj z vsebino prvotne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dejansko predstavljajo svoje pogodbe o zaposlitvi (in ne zgolj podaljšanje prvotne). Z njimi je bilo izrecno dogovorjeno, da se sklepajo za točno določeno obdobje zaradi začasno povečanega obsega dela, pod pogoji, z nalogami in vsebino kot so bili dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 5. 2020. Na ta način posamezni aneks vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 31. člena ZDR-1, in ni bistveno, da so te zapisane v drugi listini oziroma pogodbi in se posamezen aneks nanjo le sklicuje, temveč, da sta se stranki z njeno vsebino predhodno (in ponovno ob podpisu aneksa) seznanili in strinjali. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni preseglo trditvene podlage toženke, dokaze je presodilo skladno z 8. členom ZPP, svojo odločitev je v točkah 6, 7 in 8 obrazložitve sodbe ustrezno obrazložilo, zato kršitev 22. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) ni podana, saj pravno varstvo tožnici ni bilo onemogočeno. Stališča, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko podaljšuje z aneksi, kar kot nezakonito izpostavlja tožnica v pritožbi, ni zavzelo, kot tudi ni zapisalo, da je tožnica s podpisovanjem aneksov s podaljševanjem pogodbe soglašala, temveč zgolj, da podpisi obeh pravdnih strank na aneksih dokazujejo voljo obeh strank za njihovo sklenitev. Temu pritožbeno sodišče pritrjuje, tožnica tudi ni zatrjevala, da bi jih (zaradi sile) izpodbijala. Sodba Pdp 412/2019, na katero se s tem v zvezi sklicuje tožnica v pritožbi, v obravnavani zadevi ni relevantna, saj se nanaša na določitev datuma razveze pogodbe o zaposlitvi, prepoved odrekanja oziroma zmanjšanja pravic pa na pravice, ki delavcu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov. Po navedenem je tako neutemeljeno tudi pritožbeno navajanje, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja, pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da obvestila o izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni mogoče šteti kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče v točki 8 obrazložitve sodbe nekritično in le pavšalno ocenilo, da je za čas zaposlitve tožnice pri toženki obstajal povečan obseg dela zaradi dela s produkti A. Sodišče prve stopnje je namreč to dejstvo pravilno ugotovilo in obrazložilo že v točkah 6 in 7 obrazložitve sodbe. Tam je zapisalo, da je bil obseg dela pri toženki povečan predvsem zaradi dela za produkte "A.", in da sta zato pravdni stranki v mesecu maju 2020 utemeljeno sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo dela ob koncu julija še vedno več kot sicer, pa sta sklenili še dodatne pogodbe o zaposlitvi (poimenovane aneksi). Izpovedi zaslišanih s tem v zvezi ni ocenilo nekritično kot navaja pritožba, temveč skladno z določbo 8. člena ZPP, saj iz teh smiselno res izhaja, da je delo za produkte "A." predstavljalo povečan obseg dela (D. D.), in da je trajalo nekje pol leta (B. B.) oziroma do konca novembra 2020 (D. D., C. C.), kar pa okvirno predstavlja čas zaposlitve tožnice pri toženki. Na podlagi takih izpovedi pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da konec dela za produkte "A." dejansko sovpada s koncem zaposlitve tožnice pri toženki (konec novembra), četudi priče tega niso povedale izrecno. Pri tem ni bistveno točno obdobje povečanega obsega dela, niti katero delo točno je opravljala tožnica (ali priči), za kar se zavzema v pritožbi, temveč, da je bil obseg dela dejansko povečan ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, oziroma da ga ni bilo več ob prenehanju delovnega razmerja, saj to dokazuje, da razlog sklenitve pogodbe za določen čas ni bil navidezen, poleg tega ne gre za projektno delo. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede obrazloženosti dokazne ocene, je potrebno poudariti, da procesna pravila ne predpisujejo, da bi se moralo sodišče konkretno opredeliti do prav vseh dokazov. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede protispisnosti in neobrazloženosti ugotovitve sodišča v 10. točki sodbe, da je šlo za povečan obseg dela in ne za projektno delo. Glede na izvedene dokaze je taka ugotovitev sodišča prve stopnje utemeljena, obrazložilo pa jo je v 6. točki obrazložitve sodbe.

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.