Jedro

V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi in nastanka delovnega razmerja edinega družbenika in direktorja družbe gre za notranje razmerje med direktorjem kot zastopnikom družbe, preko katerega družba izvaja aktivno vlogo delodajalca, in fizično osebo, ki bi morala kot delavec ravnati po navodilih delodajalca, za iste fizične osebe. Dvostranskost razmerja, značilnega za pogodbo o zaposlitvi, je tako onemogočena. Zato tako razmerje ne more biti pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. člena in prvega odstavka 9. člena ZDR-1. V skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZPIZ-1 je glede poslovodenja družb kot podlaga za obvezno zavarovanje po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 upoštevano takšno pravno razmerje, ko poslovodja posebej ni obvezno zavarovan na drugi pravni podlagi, hkrati pa dosega iz naslova opravljanja te funkcije takšne dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodka najmanj v znesku minimalne plače. Oba pogoja skupaj s statusom poslovodenja predstavljata pravno podlago za nastanek obveznega zavarovanja. Ob tako izpolnjenih pogojih traja na podlagi 33. člena ZPIZ-1 obvezno zavarovanje vse od vpisa poslovodne osebe v sodni register do njenega izbrisa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku za obdobje od 1. 7. 2008 do 14. 3. 2010 odmeril prispevke za socialno varnost, ki jih v izreku odločbe podrobno specificira. Gre za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, za starševsko varstvo in prispevek za zaposlovanje, vse naloženo tako v breme zavarovanca kot tudi delodajalca. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil davčni zavezanec od 1. 5. 1994 do 14. 3. 2010 prijavljen v zavarovanje na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) kot družbenik zasebnega podjetja A. d.o.o., zavarovalna podlaga 040. Pri tem je ugotovil, da zavezanec ni obračunaval prispevkov za socialno varnost v skladu z določili 4. in 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V nadaljevanju se sklicuje še na 17. člen ZPSV. Ker davčni zavezanec ni dostavil obračunov prispevkov za socialno varnost, je davčni organ opravil postopek cenitve davčne osnove v skladu z določili 68. člena ZDavP-2. V postopku cenitve je ugotavljal višino prispevkov za socialno varnost od najnižje bruto pokojninske osnove.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-22-254/2012-2 z dne 29. 3. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da se v spisu nahaja prijava zavarovanca v invalidsko zavarovanje in zdravstveno zavarovanje z dne 21. 6. 1994 iz katere izhaja, da je bil pritožnik v zavarovanje prijavljen kot lastnik – direktor zasebnega podjetja. Iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 4. 6. 2012 pa izhaja pojasnilo, da je bil pritožnik kljub navedeni prijavi, očitno napačno prijavljen v zavarovanje na podlagi 001 kot iz delovnega razmerja, namesto z zavarovalno podlago 040 kot lastnik – poslovodja zasebnega podjetja. Na podlagi podatkov iz navedenega obrazca je zato ZPIZ dne 19. 3. 2010 po uradni dolžnosti na podlagi 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ), popravil podatke, vpisane v matično evidenco in jih posredoval tudi Zavodu za zdravstveno zavarovanje. V nadaljevanju pojasnjuje določbo drugega odstavka 15. člena ZPIZ, po kateri se je tožnik štel za samozaposleno osebo. Zdravstveno zavarovanje je urejeno v 6. točki 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Pojasnjuje, da poslovodne osebe, ki so hkrati družbenik enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi in ne morejo biti zavarovane na podlagi 001. Glede na veljavne predpise, se taka oseba lahko zavaruje zgolj kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040. Prispevki za socialno varnost lastnika zasebnega podjetja so obvezne dajatve, ki jih predpisuje zakon. Sklicuje se na 1. alineo prvega odstavka 222. člena ZPIZ-1. Pripominja, da je določanje podlag in statusa zavarovanja iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja v pristojnosti ZPIZ-a in ZZZS. Zato so za odločitev v dani zadevi relevantni podatki, ki izhajajo iz njihovih evidenc.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Poudarja, da je za isto časovno obdobje tudi podjetje A. d.o.o., kjer je bil tožnik edini zaposleni, obračunavalo zanj prispevke. Nadalje pojasnjuje, da je bil do 15. 1. 2010 zaposlen v podjetju A. d.o.o., nato pa prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Ne glede na to pa so mu z izpodbijano odločbo prispevki obračunani do 15. 3. 2010, torej dva meseca preveč. Vztraja na tem, da je bil zavarovan na podlagi 001. Meni, da je problem nastal iz razloga, ker je vsak uradnik po svoje tolmačil zakon. Sodišču smiselno predlaga, da prvostopno odločbo odpravi oziroma spremeni tako, da odmeri prispevke le do 15. 1. 2010 oziroma da kot plačnika prispevkov za omenjeno obdobje določi podjetje A. d.o.o.. Meni, da so tudi napake v izračunu prispevkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

ZPSV v 17. členu določa, da nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov po tem zakonu opravlja davčni organ v skladu s posebnimi predpisi. Če ugotovi, da podatki, vneseni v matično evidenco niso pravilni, jih v skladu s 43. členom ZMEPIZ popravi. Slednje se je zgodilo tudi v danem primeru. Med strankama namreč ni spora, da je bil tožnik v relevantnem obdobju direktor in družbenik enoosebne družbe A. d.o.o. Glede slednjega se je sodna praksa že večkrat izrekla, da gre v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi in nastanka delovnega razmerja edinega družbenika in direktorja družbe za notranje razmerje med direktorjem kot zastopnikom družbe, preko katerega družba izvaja aktivno vlogo delodajalca in fizično osebo, ki bi morala kot delavec ravnati po navodilih delodajalca, za iste fizične osebe. Gre torej za razmerje, ko sta značilna nasprotna položaja delavca in delodajalca združena v isti fizični osebi. Dvostranskost razmerja, značilnega za pogodbo o zaposlitvi, je tako onemogočena. Zato tako razmerje ne more biti pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. člena in prvega odstavka 9. člena Zakona o delovnih razmerjih. V skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZPIZ-1 je glede poslovodenja družb kot podlaga za obvezno zavarovanje po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 tako upoštevano takšno pravno razmerje, ko poslovodja posebej ni obvezno zavarovan na drugi pravni podlagi, hkrati pa dosega iz naslova opravljanja te funkcije takšne dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodka najmanj v znesku minimalne plače. Oba pogoja skupaj s statusom poslovodenja predstavljata pravno podlago za nastanek obveznega zavarovanja. Ob tako izpolnjenih pogojih traja na podlagi 33. člena ZPIZ-1 obvezno zavarovanje vse od vpisa poslovodne osebe v sodni register do njenega izbrisa. Tožnikov smiselni ugovor, da ni imel statusa samozaposlenega, je torej neutemeljen. Ker je ta status po ugotovitvah davčnega organa imel, je tudi dolžan sam plačevati prispevke za socialno varnost. Ker v spornem obdobju tožnik teh prispevkov ni plačal, jih je davčni organ utemeljeno obračunal z uporabo 68. člena ZDavP-2. Tožnikov ugovor, da se je že s 15. 1. 2010 prijavil na Zavodu za zaposlovanje, na ugotovljeno ne vpliva. Tožnik namreč ni predložil nobenega dokazila o tem, da bi pri njem že s 15. 1. 2010 prišlo do spremembe oziroma odjave zavarovalne podlage zaradi njegove prijave v evidenco brezposelnih.

V zvezi s trditvijo tožnika, da je v danem primeru tudi družba A. d.o.o. po sicer drugačni pravni podlagi plačevala prispevke za socialno varnost za tožnika, pa sodišče pripominja, da gre v tem primeru za ugovor, ki se tiče družbe A. d.o.o. in ne tožnika konkretno. Slednja bi imela v tem primeru možnost vračila davka na podlagi popravljenega davčnega obračuna oziroma izdane odločbe v skladu z ustreznimi določili ZDavP-2. Ker pa se z izpodbijano odločbo nalagajo prispevki za socialno varnost tožniku kot fizični osebi, se sodišče z vprašanjem vrnitve davka družbi A. d.o.o. ni moglo ukvarjati. V zakonu namreč tudi ni podlage za ugotavljanje preplačila davka pravne osebe, ki bi se lahko obračunal v korist tožnika kot fizične osebe, pač pa gre za dva samostojna postopka. Trditve, da gre za napačen izračun prispevkov, pa so zgolj pavšalne.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enakim pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.