Jedro

Sklep vlade in deklaratorna odločba ministrstva ne ustrezata pojmu akta, s katerim je o nekem razmerju pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Na takšno razmerje zato učinkuje posledica razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča. Pravilo o prekluziji ni samo sebi namen, treba ga je razlagati ustavno skladno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje znova izdalo vmesno sodbo. Z njo je ugotovilo, da je tožena stranka po temelju dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo iz naslova nemožnosti uporabe v naravi vrnjenega premoženja – Grad Betnava in sicer za obdobje od 7. 12. 1991 do 5. 11. 1999. Odločitev o višini zahtevka je pridržalo za končno sodbo.

2. Proti sodbi znova vlaga pritožbo toženka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sodbe. Pritožba najprej ponavlja ugovor zastaranja, s katerim ni uspela že v predprejšnjem pritožbenem postopku.

3. Dalje napada samo podlago zahtevka oziroma ugovarja svoji pasivni legitimaciji. Trdi, da sama ni zavezanka v postopku denacionalizacije in zato tudi ne more biti pasivno legitimirana v tem postopku.

4. Tretji sklop pritožbenih navedb se nanaša na obdobje, ki ga je v izreku navedlo sodišče prve stopnje. Pritožnica zagovarja pravno tezo, da je Republika Slovenija postala lastnica Gradu Betnava že leta 1996 in sicer na podlagi ZLSZDL (2). Argumentira svoje stališče, da na pridobitev lastninske pravice (torej na podržavljenje) odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-312-96 ni mogla imeti učinka. Pri tem razlaga 44. člen ZUstS (3) tako, da je sklep vlade, sprejet na podlagi ZLSZDL ter odločbo Ministrstva za kulturo z dne 8. 4. 1997 (priloga B10) treba šteti kot akta, s katerima je bilo pravnomočno odločeno o spornem razmerju. Vztraja, da je država pridobila lastninsko pravico z dnem uveljavitve ZLSZDL. S tem dnem naj bi tožena stranka torej lastninsko pravico izgubila in od tedaj dalje nikakor več ne more biti zavezanka za plačilo nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe.

5. S četrtim sklopom pritožbenih navedb pa ta znova zagovarja stališče, da je bila tožeča stranka glede navedb o višini zahtevka prekludirana ter da bi moralo sodišče zahtevek zavrniti, saj je glede vprašanja višine zahtevek nesklepčen.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, a ta nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

Vprašanje zastaranja:

8. Pritožbeno sodišče s pravnimi razlogi sodišča prve stopnje na 6. in 7. strani soglaša. Tožba po 72. členu se je rodila (actio nata) šele tedaj, ko je bil denacionalizacijski postopek pravnomočno končan. O tem, da ugovor zastaranja ni utemeljen, se je pritožbeno sodišče opredelilo že v pritožbenem postopku s sodbo II Cp 3847/2010 in sicer na 6. strani razlogov. Ta sodba je bila sicer kasneje s strani revizijskega sodišča (II Ips 273/2011 z dne 22. november 2012) razveljavljena, vendar ne zato, ker bi pritožbeno sodišče napačno odločilo o ugovoru zastaranja, marveč iz drugih razlogov.

Glede pasivne legitimacije tožene stranke:

9. Tudi ta ugovor pritožnica zgolj ponavlja in se je o njem pritožbeno sodišče že izreklo. Pritožbeno sodišče tudi tokrat soglaša z razlogi sodišča prve stopnje o pasivni legitimaciji tožene stranke. Do vprašanja pasivne legitimacije pritožnice se je pritožbeno sodišče v prej citirani sodbi obširno opredelilo na 3. do 6. strani sodbe. Te razloge je kot pravilne sprejelo tudi revizijsko sodišče v prej citirani odločbi. Pritožbeno sodišče na vnovične pritožbene navedbe tako nima dodati ničesar novega.

Glede vprašanja, kdaj je prenehala lastninska pravica drugotoženke:

10. O tem vprašanju se pritožbeno sodišče prejšnjič ni izjavilo, saj je presodilo, da gre za vprašanje, ki se nanaša na višino terjatve. Revizijsko sodišče je menilo drugače in zato je bilo to vprašanje predmet ponovnega sojenja na prvi stopnji sojenja, sedaj pa tudi na pritožbeni stopnji.

11. Zaradi opredelitve obdobja, za katerega je pasivno legitimirana pritožnica, je treba presoditi, kdaj (s katerim aktom) je njena lastninska pravica prenehala. V drugi pravdni zadevi (tisti, v kateri je bila tožena Republika Slovenija) se je Vrhovno sodišče s sklepom pod opr. št. II Ips 608/2007 do tega vprašanja že opredelilo. Presodilo je, da je Republika Slovenija postala lastnica spornih nepremičnin z uveljavitvijo ZLKSDL (4) in sicer 5. 11. 1999. Ker s tem pravnim stališčem iz predhodne sodne odločbe pritožnica ne soglaša ter mu obširno in argumentirano nasprotuje, je dolžno pritožbeno sodišče v tej zadevi na njeno pravno stališče odgovoriti bolj razčlenjeno. To bo storilo v nadaljevanju; že uvodoma pa poudarja, da pravni argumenti pritožnice niso prepričljivi ter ne dajejo podlage, da bi pritožbeno sodišče odstopilo od predhodnega stališča VS RS, izraženega v odločbi II Ips 608/2007 z dne 3. junij 2010. 12. Normativna dejstva tega primera so naslednja: a) 23. 3. 1996 je začel veljati ZLSZDL; b) ta je v 7. členu določal, da vlada v roku štirih mesecev od uveljavitve tega zakona s posebnim sklepom ugotovi, kateri spomeniki, znamenitosti in stvari iz drugega odstavka 4. člena in tretjega odstavka 5. člena so po tem zakonu postali last države; c) vlada je tak sklep prejela 5. 8. 1996; v Uradnem listu je bil objavljen 23. 8. 1996 (Ur. l. RS, št. 46/1996 (5)); z njim je zajet tudi spomenik – Grad Betnava (EŠD 13 – določen z odlokom o razlastitvi nepremičnih kulturnih spomenikov na območju Občine Maribor; Medobčinski uradni vestnik Maribor 5/92-80); d) Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-1-312/96 z dne 14. 1. 1999 razveljavilo ZLSZDL. Hkrati je odločilo, da razveljavitev začne veljati osem mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu. V razlogih je navedlo, da je ureditev sistemskih vprašanj lastninjenja in v tem sklopu vzpostavljanje državne lastnine na stvareh, ki so bile v družbeni lastnini, pridržano izključno zakonodajalcu. Zakonodajalec zato ne more brez vsebinskih kriterijev prepustiti ugotavljanja oziroma določanja predmeta podržavljenja izvršilni oblasti, ker bi to nasprotovalo ustavnemu načelu delitve oblasti (3. člen Ustave). S spornim zakonom je zakonodajalec storil natanko opisano. V samem zakonu je predmet lastninjenja nedoločen in nedoločljiv, določitev primernih kriterijev je prepuščena vladi. Temeljni namen ZLSZDL ni izpodbijan. Ustavno sodišče je zato, da bi ga bilo mogoče doseči oziroma ohraniti, neskladja z Ustavo pa odpraviti, učinek razveljavitve odložilo za primeren rok. Glede sklepa vlade je navedlo, da bo zaradi razveljavitve ZLSZDL izgubil zakonsko veljavo in bo nehal veljati. Hkrati pa je poudarilo, da je sklep v nasprotju z Ustavo, v delih pa tudi z zakonom; e) državni zbor je 20. oktobra 1999 sprejel ZLKSDL. Sestavni del zakona je tudi priloga s seznamom kulturnih spomenikov, ki postanejo državna last. Med njimi je tudi Grad Betnava. S tem je bila odpravljena kršitev načela delitve oblasti, ki je botrovala posegu Ustavnega sodišča v predhodni zakon. V skladu z 2. členom zakona postanejo spomeniki, ki so navedeni v seznamu, last Republike Slovenije; to pomeni z dnem uveljavitve tega zakona (ex lege).

13. Pritožba se opira na določbo 44. člena ZUstS. Ta določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožnica na abstraktni ravni sicer pravilno citira razlago te določbe z argumentom nasprotnega razlogovanja (a contrario), iz katere sledi, da na razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev ustavnega sodišča nima vpliva (6). Vendar je sklep, ki ga pritožnica nato naredi na konkretni ravni, kljub vsemu napačen. Pritožnica je namreč v zmoti, ko učinek pravnomočnosti odločbe pripiše Sklepu vlade in Odločbi Ministrstva za kulturo (št. 001-2/97 EŠD 13 KH z dne 8. 4. 1997). Pojem pravnomočne odločitve v smislu 44. člena ZUstS se nanaša v prvi vrsti na sodne odločbe (kajti izčrpanost rednih pravnih sredstev pred sodiščem je tisto, kar da odločbi formalnopravno kvaliteto, imenovana pravnomočnost, to je formalnopravno kvaliteto ustavnega ranga – 158. člen Ustave). Nanaša se dalje na upravne odločbe, v katerih možnost upravnega spora ni bila izkoriščena ali pa je bila izkoriščena, vendar neuspešno. Sklep vlade ni tak pravni akt. Ni bil sprejet ne v sodnem, ne v upravnem postopku, v katerem bi imele prizadete osebe možnost udeležbe in izrabe pravnih sredstev. Gre, nasprotno, za tipičen podzakonski akt. Nanj sodišče, če ugotovi, da je nezakonit, sploh ni vezano (excepctio illegalis – ta izhaja iz 125. in 156. člena Ustave). V obravnavani zadevi, ko je bil ZLSZDL z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljen (kot protiustaven), pa je usoda neveljavnosti avtomatično doletela tudi Sklep vlade. Glede tega so razlogi ustavnega sodišča v razveljavitveni odločbi (glej 24. točko obrazložitve odločbe U-I-312/96) povsem nedvoumni. Ker je šlo za neustavno pravno podlago, Republika Slovenija tedaj, 23. 3. 1996 (torej celo retroaktivno kajti Sklep vlade je bil sprejet 1. 8. 1996) ni pridobila lastninske pravice, družba L. pa je ni izgubila.

14. Odločba Ministrstva z dne 8. 4. 1997 (priloga B10) sicer ustreza pojmu posamičnega akta, katerega narava je takšna, da lahko pridobi formalno kvaliteto pravnomočne odločitve iz 44. člena ZUSTS. Vendar pa s konkretno odločbo ministrstva ni bilo odločeno, da Republika Slovenija pridobi lastninsko pravico. Odločba v tem obsegu ni konstitutivna, marveč deklarativna (in pravno nepotrebna). Podlaga za njeno izdajo je navedena v uvodu: ta podlaga je 7. člen ZLSZDL in tudi Sklep vlade. S 1. točko citirane odločbe se torej zgolj ugotavlja, da je z ZLSZDL in Sklepom vlade Grad Betnava prešel v last Republike Slovenije. Torej ni nobene dodatne pravne vsebine in je tudi noče biti, pa tudi ustavnopravno bi bilo nevzdržno, če bi bila. Pravna vsebina pride šele v 2. in 3. točki izreka odločbe ter se nanaša na začasen režim upravljanja in uporabljanja nepremičnin. Ker je tako, tudi odločba ministrstva ne predstavlja pravnomočne odločitve o prehodu lastninske pravice na Republiko Slovenijo, ki bi v skladu s 46. členom ZUstS onemogočala, da bi sodišče v obravnavani zadevi ne moglo spoštovati odločbe Ustavnega sodišča ter zato uporabiti kasnejšega, ustavno skladnega zakona.

15. Stališče pritožnice bi v resnici pomenilo, da je odločba Ustavnega sodišča vsebinsko in pravno votla, saj bi pravne posledice zakona in na njegovi podlagi sprejetega sklepa vlade v celoti ostale navkljub ugotovljeni protiustavnosti. Enako pravno in vsebinsko votla (zgolj sama sebi namen) pa bi bila tudi nova zakonska ureditev (ZLKSDL).

16. Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov vztraja pri končnem predhodnem pravnem stališču Republike Slovenije, da je lastninska pravica na Republiko Slovenijo prešla na podlagi ZLKSDL, torej 5. 11. 1999. Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno sodbo.

Glede ugovora prekluzije:

17. Tožba vsebuje splošno navedbo, da gre za uporabnino (znano je, kaj to pomeni; opomba pritožbenega sodišča) ter določen denarni znesek, za katerega šteje, da predstavlja pravično denarno odmeno. Drugi dejanski prvini, od katerih je odvisna višina uporabnine, sta objekt in čas uporabe. Obe sta v tožbi določeni. Tožeča stranka se je že v tožbi sklicevala na izvenpravdno mnenje izvedenca F. K., vendar ga tožbi ni priložila. Kasneje se je sklicevala še na izvedensko mnenje mag. L. R. (pripravljalna vloga s 13. 4. 2007 in pripravljalna vloga s 30. 4. 2007). To mnenje naj bi bilo pridobljeno v postopku denacionalizacije.

18. Drugotožena stranka (sedaj edina toženka) je že v pripravljalnih vlogah ter kasneje tudi na prvem naroku 12. 11. 2009 ugovarjala, da je trditvena podlaga glede višine pomanjkljiva ter da izvedenskih mnenj, na kateri se sklicuje tožeča stranka, ne pozna.

19. Tožeča stranka ob zaključku prvega naroka – glede višine utemeljuje svojo trditveno stisko (list. št. 49) (7).

20. Sodišče prve stopnje je s sklepom (list. št. 50) zavezalo tožečo stranko, naj v petnajstih dneh predloži cenitvi, na kateri se sklicuje. Tožeča stranka je v danem roku gradivo predložila (list. št. 46) to gradivo se sedaj nahaja v spisu kot priloge A9 do A18. 21. Predloženo gradivo predstavlja argumentirano trditveno podlago tožeče stranke glede višine vtoževane terjatve. Tisto, kar je iz vidika uporabe pravila o prekluziji odločilnega pomena, je, da je tožeča stranka že do prvega naroka podala osnovne premise dejanskega stanja tudi glede višine terjatve po 72. členu ZDen. Navedla je: - za kateri objekt gre; - da ga je uporabljala tožena stranka; - za katero časovno obdobje vtožuje terjatev; - postavila je določno trditev o višini terjatve.

22. Hkrati je predlagala dokaz: izvedenca finančne stroke. Sklicevala se je tudi na dve cenitvi, ki pa jih do prvega naroka ni predložila.

23. Izhodiščno je takšna trditvena podlaga zadostna. Če bi tožena stranka takšno procesno izhodišče sprejela ter rešitev strokovnega vprašanja (ali vrednost koristi od znanega projekta v znanem časovnem obdobju v resnici znaša toliko, kot trdi tožeča stranka ali kaj manj) prepustila dokazovanju s pravočasno predlaganim dokazom z izvedencem, ne bi bilo procesno gledano nič narobe. O strokovnih (denarnih) vprašanjih bi se stranki natančneje izjavljali v okviru izvajanja dokazov z izvedencem (tak položaj ni nenavaden, saj izvedenec običajno razpre strokovne horizonte, ki območje kontradiktorne diskusije nujno razširi prek dotedanjega diskusijskega polja pravde).

24. Ker pa je tožena stranka terjala, da bi se stranki konkretizirano izjavljali o teh vprašanjih že pred dokazovanjem z izvedencem, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožečo stranko na naroku pod pretnjo posledic prekluzije pozvalo, naj svojo trditev glede višine terjatve razčleni (glej zapisnik prvega naroka).

25. Takšno ravnanje sodišča je bilo ekonomično in zato skladno z 11. členom ZPP. Ravnanje tožeče stranke (glede na to, da je bilo spornih več vprašanj, ki se nanašajo na podlago ter da vprašanje višine še do sedaj sploh ni bilo predmet vsebinske obravnave) ni z ničemer podaljšalo postopka. Ravnanja tožeče stranke ni mogoče opredeliti kot fraudulozno, niti škodljivo v luči 11. člena ZPP. Tožeča stranka je igrala z odprtimi kartami in tako v skladu z materialnim pravdnim vodstvom kot s formalnim procesnim vodstvom sodišča prve stopnje.

26. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prožno razlago pravila o prekluziji (286. člen ZPP), ki jo je podalo že sodišče prve stopnje v sklepni, 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ta razlaga je skladna z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec sploh uzakonil pravilo o prekluziji ter s tem zaradi zagotovitve ustavno dopustnega cilja (23. člena Ustave) posegel v strankino pravico do izjave (22. člen Ustave). Razlaga sodišča prve stopnje je ustavno skladna. Ali še drugače: ta razlaga je povsem v duhu 11. člena ZPP, katerega konkretizacija je pravilo 286. člena ZPP ter mora zato to temeljno načelo konkretno pravilo iz prej navedenega člena tudi pravno prevevati. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več odločbah poudarilo, da pravilo o prekluziji ni samo sebi namen (8).

27. Pritožbeni očitek napačne uporabe 286. člena ZPP zato ni utemeljen.

Odločitev ter procesno pooblastilo zanjo:

28. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 16/1996).

(3) Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 – Ur. l. RS, št. 109/2012).

(4) Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 89/99).

(5) Sklep o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitosti, ki so postali last Republike Slovenije – v nadaljevanju Sklep Vlade.

(6) Primerjaj tudi: Matevž Krivic v: Ustavno sodstvo, Cankarjeva založba, Ljubljana 2000, str. 145. (7) O trditveni stiski primerjaj odločbo VS RS II Ips 302/2011. (8) Npr. odločba II Ips 138/2010